Bergmanov film Persona je nastal po tem, ko je posnel filmsko trilogijo Onkraj zrcala, Obhajanci, Molk, ki jo mnogi interpreti njegovega dela označujejo kot razčiščevanje z religijo in po kateri je zapadel v veliko krizo, ki ga pripeljala tudi na prag psihiatričnih ustanov. In prav Persona je bila 'rešiteljica' Bergmanovega duševnega zdravja. Poleg tega pa film, ki je na odru Mini teatra zaživel v Pipanovi režiji in prevodu Sare Grbović, vzpostavlja - že tako močno - navezanost Bergmana na Augusta Strindberga. Besedilo o bolniški sestri Almi (Janja Majzelj), ki ji dodelijo nego onemele igralke Elisabet Vogler (Polona Juh) je namreč parafraza kratkega Strindbergovega dramoleta Močnejša, napisanega leta 1889, ki ga v svojo postavitev Mini Teatra vključuje.

Obe ženski - v filmu iz leta 1966 sta ju upodobila Bibi Andersson in Liv Ullmann - odideta v poletno hišo zdravnice (Jožica Avbelj), kjer se Alma Elisabeth vse bolj izpoveduje; tudi o svojem spolnem doživetju na plaži. Elisabet pa se na njena pripovedovanja z ničimer ne odziva. In ker je nenehno tiho, Alma ves čas govori. Ko pa Alma odide z Elisabetinim pismom na pošto, ga med potjo prebere in izve, da je psihično močnejša Elisabet izrabila njeno zaupanje in da nanjo gleda zviška. Ranljiva Alma zapade v osebnostno krizo.

Zgovorna tišina
Persona je drama spopada, drama v kateri govorita dva glasova. Tisti, ki je zgovoren, in tisti, ki je skoraj povsem odsoten in prenesen skozi prvega, oba pa se na svoj način bojujeta z življenjem. Ironično, prav igralka Elisabeth Vogler, ustvarjalka vlog in personifikacija vlog, na odru spregovori le dvakrat, samo enkrat pa čisto po svoji želji. Njeno nasprotje Alma (kar pomeni v španskem ini portugalskem jeziku duša) pa postopoma izdaja vse, kar jo teži, dokler ne začuti, da jo molk, s katerim je obdana, zmeraj bolj duši.

Njuna dilema je dilema umetnika: vztrajati v besedičenju, kopičenju (pris)podob, iskanju vedno novih izrazov, vedoč, da ni mogoče izraziti (do)končnosti, ali prenehati ustvarjati in s tem prenehati biti to, kar si, prav zaradi zavedanja, da realnosti ni mogoče poustvariti? Niti Elizabeth niti Alma nista zadovoljni s tem, kar sta. Elizabeth tiho proučuje zgovorno skrbnico, Alma večkrat izrazi željo, da bi bila Elizabeth. V preigravanju vlog se postavlja pod vprašaj ne le njuna realna identiteta, temveč tudi realnost sama. Resničnost pa po Bergmanu vse pokvari: "Resničnost vse pokvari. Tvoje skrivališče ni dovolj neprepustno. Življenje pronica vsepovsod. In ti se moraš odzvati".

Pozimi gledališke predstave, poleti snemanje filmov
Ingmarja Bergmana (1918–2007) filmski kritiki enoglasno postavljajo ob bok tisti elitni peščici, v katero sodijo Tarkovski, Fellini, Bunuel, Kurosawa, Ford, Renoir in drugih. Vse življenje se je hkrati posvečal gledališču (imenoval ga je za svoj ženo) in filmu (svoji ljubici). Kot režiser, scenarist, dramatik in producent je s svojimi deli ogromno doprinesel k razvoju kinematografije. Med leti 1963 in 1966 je bil direktor kraljevega gledališča v Stockholmu.
Med svojim delovanjem je posnel več kot šestdeset filmov in zrežiral več kot sto dvajset gledaliških predstav. Njegovo delo je potekalo tako, da je pozimi deloval v gledališču in režiral odrske predstave, poleti pa je posnel en film, včasih tudi dva.
Za svoja dela je prejel številne nagrade, med katerimi izstopajo trije oskarji ter nagrada za najboljšega režiserja vseh časov, "palma vseh palm", ki jo je prejel na filmskem festivalu v Cannesu leta 1997.