Predstava obravnava 150-letno obdobje renesanse predvsem skozi abstrakcijo, ki se po Živadinovih besedah veže na dramaturgijo.

Predstava prikaže tri obdobja renesanse: zgodnjo, visoko in pozno renesanso. V vseh obdobjih je Živadinova zanimala emancipacija žensk, in sicer vse do trenutka, ko jim je bila dovoljena javna beseda. Igra ponuja pregled renesanse, ki jo predstavljajo angleški pesnik Christopher Marlowe, William Shakespeare, ko je deloval v gledališču Rose, in dramatik Ben Jonson.

Sad petletnega ustvarjanja
Predstavo uvaja prolog s protagonistom Stojsavljevićem in sklepa epilog, ki ga je Živadinov, kot je povedal, pripravljal dve leti in pol, celotna predstava pa je sad petletnega ustvarjanja.

Živadinov je ob tem poudaril, da je predstava v celoti domišljena, saj sam zagovarja kategorično zavesten pristop, pri čemer se nikoli ne poslužuje improvizacije, o intuiciji - "čeprav ve, da je menda pomembna" - pa ne razmišlja, je pojasnil.

Letos mineva 100 let od predstave Zmaga nad soncem, ki je začela bitko za abstrakcijo, je pojasnil Živadinov, ki abstrakt razume kot eksotično ontologijo, ki se veže na dramaturgijo. Ta se zdi Živadinovu zelo pomembna. Kot je poudaril, čas svojega ustvarjanja, v katerem je naredil 30 predstav, deli na tri obdobja, v katerih je sodeloval s tremi dramaturgi: Edo Čufer, lani umrlim Jordanom Ranđelovićem in Jano Pavlič. Tokrat je k sodelovanju povabil pisateljico in kritičarko Mojco Kumerdej.

Ta je opozorila na njegovo metodo ločevanja med univerzalnim in partikularnim ter na izjemen odnos do strukture. "Ustvariti zna platformo, v kateri se lahko razvija fluiden, ustvarjalen proces," je menila.

Scenograf in avtor digitalnih konstrukcij Miha Turšič je opozoril na jezik, ki se skozi celotno trilogijo spreminja tako v vizualnem kot performativnem delu.

"Nova doba" z MSUM-jem
Živadinov je na novinarski konferenci tudi izrazil hvaležnost, da je lahko dva meseca ustvarjal v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, ki ga sam vidi kot fantastičen prostor, s katerim je "nastopila nova doba".

Direktorica muzeja Zdenka Badovinac pa je dejala, da bo ta dogodek podčrtal novo institucijo ter opozoril, da muzeja ni mogoče več misliti zgolj z vidika likovne umetnosti, pač pa nujno interdisciplinarno. Tudi zunanja podoba po njenem mnenju bolj kot na muzej spominja na šolo. Kot ključno kakovost predstave je ocenila izbran prostor - seminarsko sobo. Ob tem je izbiro Živadinova primerjala s Plečnikovimi izbirami in njegovim občutkom za monumentalno, ko pa se je hkrati znal prilagoditi skromnim razmeram.