Kot je pred premiero povedala Tatjana Stanič, ena izmed avtoric prevoda, igra Ljubezen in država s postmodernističnim postopkom samorefleksije in samoironije predstavlja tudi metaforo o zamolčanih stvareh iz nekdanje skupne republike. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Kot je pred premiero povedala Tatjana Stanič, ena izmed avtoric prevoda, igra Ljubezen in država s postmodernističnim postopkom samorefleksije in samoironije predstavlja tudi metaforo o zamolčanih stvareh iz nekdanje skupne republike. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Ljubezen in država
Ljubezen in država je del trilogije Vladimira Stojsavljevića, ki je elizabetinsko gledališče obravnaval še v igrah Marlow in Prepovedano gledališče. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana
Ljubezen in država
Predstava spodbuja tudi k razmisleku o kolektivnosti in individualnosti v času tik po Titovi smrti, ko so se zarisovali novi vzorci oblasti in tiranije. Foto: Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Predstava Ljubezen in država je del Elizabetinske trilogije iz 80. let preteklega stoletja hrvaškega avtorja Vladimirja Stojsavljevića, ki po njegovih besedah obravnava odnos med gledališčem in oblastjo.
Režiser Dragan Živadinov se torej vrača k predstavi, s katero je pravzaprav tudi diplomiral na AGRFT-ju, v čas, ko je bila kraljevina Anglija velika čakalnica v pričakovanju prestolonaslednika oboževane zdaj že ostarele kraljice Elizabete I. Puritanci so preprostemu ljudstvu skušali realnost sprevrženega dvora, zlasti kraljice, pokazati v priljubljenem gledališču in s tem namenom pri skupini Dicka Burbadgea (v predstavi ga igra Matjaž Tribušon, ki je nastopil že v praizvedbi predstave leta 1986 na festivalu Splitsko poletje) naročili temu ustrezno dramo.
Načrtom puritancev sijajno ustreza že pripravljen tekst Willa Shakespearja (igra ga Lotos Vincenc Šparovec) z naslovom Rihard III., vendar o skrivnih namenih skupine obvešča kraljico Burbadgeev agent. Predstava se kljub Elizabetini obveščenosti odigra, premieri pa sledi neusmiljeno posredovanje njenega državnega stroja, ki v kali zatre nevarne ideje.
Po Stojsavljevićevih besedah ponuja ozadje predstave razmislek o kolektivnosti in individualnosti v obdobju prve polovice osemdesetih let po smrti maršala Tita, ko so se zarisovali novi vzorci oblasti in tiranije. A avtorja, ki je pri pisanju upošteval dejstva in zgodovinske dokumente s konca 16. in začetka 17. stoletja v Angliji, je zanimala tudi mladost genija in enega najbolj mistificiranih umetnikov vseh časov, Williama Shakespearja, ki je bil pravzaprav v službi oblasti, saj je zanjo pisal tekste.
Strte sanje sveta, zazrtega v preteklost in prihodnost
Willov lik dramaturginja Darja Dominkuš opisuje kot 'odprto figuro', v katero gledalec polaga svoja pričakovanja, je človek, ki ga je groza svojih spoznanj. Sanje renesančnega sveta, zazrte tako v antiko kot v prihodnost, pa imajo po njenih besedah svoje meje.
V predstavi, ki jo je korežirala Anja Bajda, nastopajo še Klemen Slakonja, Igor Samobor, Tom Ban, Janez Škof, Jurij Zrnec, Saša Pavček, Barbara Cerar, Veronika Drolc, Bojan Emeršič, Andrej Fon ter glasbenika Alya in Dario Seraval. Slednji je skupaj z Dragano Jovanović poskrbel tudi za glasbo.
Pod prevod igre se podpisujejo Dražen Dragojević, Tatjana Stanič in Živadinov, scenografa predstave in avtorja digitalnih konstrukcij sta Miha Turšič in Dunja Zupančič, slednja je tudi kostumografinja. Oblikovalec luči je Milan Podlogar, kot koreografa pa sta pri predstavi sodelovala še Marko Mlačnik in Mateja Rebolj.