Na odru poteka soočenje pravic in svoboščin demokratičnega zahodnega sveta ter pravic, ki jih določa islamska vera. Zadnje so ob grožnjah in nasilju fundamentalističnih struj ter posameznikov težko razumljene kot pravice. Zagate nemoči govora o sobivanju različnih vrednostnih sistemov se zavedajo številni, a mnogo jih tudi le zatisne oči. Drugi se verjetno bojujejo na svoj način. A v svojem 'boju' je Newson podlegel nerešljivosti vprašanj. Foto: Španski borci
Na odru poteka soočenje pravic in svoboščin demokratičnega zahodnega sveta ter pravic, ki jih določa islamska vera. Zadnje so ob grožnjah in nasilju fundamentalističnih struj ter posameznikov težko razumljene kot pravice. Zagate nemoči govora o sobivanju različnih vrednostnih sistemov se zavedajo številni, a mnogo jih tudi le zatisne oči. Drugi se verjetno bojujejo na svoj način. A v svojem 'boju' je Newson podlegel nerešljivosti vprašanj. Foto: Španski borci
Ali lahko o tem govorimo?

(demokratičnih) in islamskih vrednot, a se pri tem ujame v lastno zanko.

Če namreč samo življenje predstave vnaprej predpostavlja odgovor na naslovno vprašanje, ki ni zgolj afirmativno, ampak na zahodnem "demokratičnem" sistemu utemeljen ukaz "moramo" (in takšen poziv je slutiti tudi v sami predstavi), potem sama ponovitev realnega družbenega stanja, ki zarisuje konfliktnost med zahodno etiko in nemožnostjo njene absolutne realizacije ne privede nikamor. Uprizoritev ostane zgolj poučna ponovitev realne družbene strukture, njena podvojitev, ki izhaja iz vrednot zapovedane svobode govora in s tem zahodne večvrednostne pozicije.
Za skupino DV8 in njenega ustanovitelja ter umetniškega vodjo, koreografa Lloyda Newsona, je uprizoritev Ali lahko o tem govorimo? specifična. Plesalci kot osrednje govorice ne uporabljajo telesnega giba, ampak nenehen govor. Govoru sledi gibanje, neprestano, nenehno drseče in fluidno, ki podčrtuje povedano in večinoma vstopa vzporedno z govorjenim, a se hkrati trdno drži svoje podrejene vloge estetizacije, pri čemer pa skrbno pazi, da ne moti tekoče in kljub zahtevnemu gibu brez napora izgovorjene besede.
V kolažu prizorov plesalci pripovedujejo realne zgodbe, v katerih je trk nasprotujočih si mnenj o pravilih, po katerih naj bi bilo urejeno življenje različnih kultur na skupnem prostoru, povzročil nasilne posledice. Ali je boj proti šeriatskem pravu v Angliji žalitev za islam? Ali je pomoč muslimanskim ženskam, ki jih družina želi prisilno poročiti ali jih moški del družine zlorablja, rasističen? Je šolski ravnatelj, ki dovoli, da učenke ne obiskujejo nekaterih šolskih dejavnosti ali da učenci vsako zimo za daljše obdobje manjkajo pri pouku, ker obiščejo svoje sorodnike v Pakistanu, toleranten? Se zahodni svet vmešava v stvari, ki se ga ne tičejo, če reagira na grožnje islamskih fundamentalistov znanstveniku in imamu, ki pravi, da je evolucija lahko kompatibilna s Koranom ali da ženskam ni nujno treba nositi feredže? Ali če obsodi napad na pisatelja, plesalca, režiserja, politika, kogar koli, ki lastno islamsko vero razume "preveč svobodno" in opozarja na nasilje v imenu vere?
Kako torej ravnati, ko se pravica do zagotavljanja osnovnih svoboščin v multikulturni družbi kaj hitro izenači z versko nestrpnostjo? Newson se sprašuje, "ali so od države podprti ukrepi za spodbujanje multikulturnosti, ki naj bi ustvarjali integracijo, v resnici le spodbudili segregiranje skupnosti", saj si liberalna zahodna družba pred težavo pogosto zatiska oči, da le ne bi bili označeni kot žaljivi, rasisti in islamofobi. Tematiko na oder postavi skozi realne izkušnje in besede številnih posameznikov ter organizacij, s katerimi so opravili intervjuje ali so si njihove zgodbe izposodili iz medijev in drugih virov. Pripovedovanje teh zgodb je nenehna govorica, ki pa ne izčrpava same problematike in govora o njej, ampak ostaja ponovitev javnega diskurza, s številnimi zgodbami, ki so se pojavljale tudi v medijih (med najbolj znanimi so sežig Satanskih stihov Salmana Rushdieja, umor režiserja Thea Van Gogha, kontroverzne danske karikature preroka Mohameda, številni umori, napadi in grožnje islamskih fundamentalistov do tistih posameznikov in organizacij, ki zagovarjajo liberalnejše poglede ali želijo pomagati muslimanskim ženskam).
To realno samo po sebi resda postavlja mnogo vprašanj, ki jih Newson ohranja v kompleksnosti, a v uprizoritvi ne preseže impulza realnosti, iz katerega izhaja v umetniškem delu. Uprizoritev gledalca informira natanko tako, kot če bi se zainteresiran član družbe razgledal po družbenih dogajanjih v različnih medijih javnega obveščanja.
A ko se po uro in pol trajajočem govoru - soočenju predpostavk demokratičnega zahodnega sveta in nasilja v imenu spoštovanja islamske vere - uprizoritev konča s posnetkom glasu, ki izreče, da mora zaradi lastne varnosti molčati, se v popolnosti razkrije nemoč zahodnega pogleda, ki samega sebe ne artikulira in se namesto premisleka Kako bi lahko o tem govorili? skriva za lažnim vprašanjem, izza katerega se nezavedno prikaže obup spodkopane moči demokratične družbe. Podvojena realnost ne sproža nelagodja, ki sili k vprašanjem, ampak razkriva zgolj vdajo zahodnega vrednostnega sistema, ki skuša skrivati lastno nelagodje. Uprizoritev tako prikazuje zgolj prerez dejanskega stanja, ne razkriva pa vzrokov zanj, morebitne variabilnosti razumevanja konfliktov ali vprašanj mogočih strategij. S to težavo svoje performativnosti tovrstne tematike pa se Newson v uprizoritvi ni soočil, ampak jo je skril za poučno indoktrinacijo spodletelega kolonialista, ki prst usmerja na zunanje težave, čeprav ga bremeni lastna nemoč.

Ali lahko o tem govorimo?