'Hoče biti skrita, tiha za drevesi, pa vendar dovolj glasna, da se mrmraje vsipa s stene in nas opozarja na tisto, kar gledališče počne in mora početi od antike naprej. Da vedno govori grozljivo resnico,' o svoji sliki piše Miha Vipotnik. Foto: BoBo
'Hoče biti skrita, tiha za drevesi, pa vendar dovolj glasna, da se mrmraje vsipa s stene in nas opozarja na tisto, kar gledališče počne in mora početi od antike naprej. Da vedno govori grozljivo resnico,' o svoji sliki piše Miha Vipotnik. Foto: BoBo
Miha Vipotnik, freska, Drama
'Scene miru in vojn, uspehov in bede prekrivajo vzorci blaženosti in mitoloških zgodb, ki gubajo in tkejo preprogo našega sveta in atmosfero historije.' (Miha Vipotnik) Foto: BoBo
Miha Vipotnik, freska, Drama
Fasadna slika se razteza čez zamaknjen kot prečnega trakta ljubljanske Drame. Foto: BoBo
Miha Vipotnik, freska, Drama
Umetnina meri 18 metrov v dolžino in 10 metrov v višino. Foto: BoBo
Miha Vipotnik, freska, Drama
Leta 1954 rojeni Miha Vipotnik je po končani specialki za video in televizijo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani diplomiral na področju filmske režije in videa na California Institute of the Arts v Los Angelesu. V osemdesetih letih je posnel in režiral niz eksperimentalnih in formalistično montiranih videodokumentov. Ukvarja se s produkcijo videa, instalacij in televizijskih oddaj s področij vizualnih umetnosti, arhitekture in grafičnega oblikovanja. Oblikoval je številne špice, uvodnike, animacije za filme, oddaje in propagandne programe, režiral glasbene in televizijske programe za RTV Ljubljana in JRT. Leta 1983 je soustanovil mednarodni bienale Video CD, s čimer je video vzpostavil tudi institucionalno, in kot direktor prvih treh izdaj pospešil vključevanje slovenskega videa v mednarodni kontekst. Foto: BoBo

V gledališki hiši so z odkritjem monumentalne fasadne slike Lovci zablod umetnika Miha Vipotnika uresničili že dolgo tleče želje, da stranski trakt prekrijejo z umetniškim delom in s tem poudarijo prezenco svoje stavbe v njeni neposredni okolici.

Težko je razumeti, da lahko fasadna slika (pravzaprav gre za odtis na luknjičasto ceradno platno mesh), velika 18 krat 10 metrov, tako nevsiljivo, celo tiho vstopa v urbani prostor. Premišljen kolaž množice zgovornih podob, ki se ob prevladi panskih končnic in silhuetah rokoborcev Kaje Avberšek sprehodijo od starodavnih frizov, prek Brueglovih slepcev do današnjih dni, povezuje umirjen kolorit, ki vsebinsko ustreza vzdušju predstavljene historije, likovno pa velikansko podobo izrazite figuralike in plastičnosti spreminja v abstraktno delujočo celoto.
Vendar za drevesi skrita umetnina ni obnemela, ampak ravno prav nazorno in dovolj glasbo prenaša tisto močno, neizprosno sporočilnost, kakršno že od antike "kriči" gledališče. Ustvarja vzdušje in tisti ključni moment resnosti, ki je po Vipotnikovem mnenju nepogrešljiv del teatra.
Od prve ideje, da bi z monumentalno "fresko" prekrili pročelje stavbe, do uresničitve je steklo precej časa. Ne da bi se zares zavedala, sta imela ravnatelj Drame Igor Samobor in Vipotnik, eden izmed pionirjev eksperimentalne videoumetnosti v Sloveniji, od začetka sorodno vizijo – sodoben plakat, ki zre v prihodnost gledališča, ju ni zanimal, iskala sta iskreno umetniško sliko. Gre za zelo kompleksen postopek, proces svojega dela opisuje Vipotnik, z njim se je treba ukvarjati noč in dan, stvari nenehno spreminjati. Ko enkrat steče, pa se premiki hitro dogajajo.
Prizori miru in vojn, uspehov in bede
Projekt je nastal v sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem, od tod tudi številne panske končnice, ki jih je vključil kot tiste najbolj realne, najbolj slovenske podobe. Celota je postavljena na komaj opazno šahovnico, ki množico likov spreminja v šahovske figure. Takšen koncept je Vipotniku služil kot vodilo pri odločanju o estetskih odnosih, s katerimi je celoto pripeljal do skoraj povsem abstraktne slike, vstop v katero pa ostaja izrazito plastičen, pojasnjuje.
Umetnik v sodobni tehniki preplete tradicijo z zavestnimi citati iz zgodovine umetnosti; Brueglovi slepci mu služijo tudi kot likovno pomagalo, ki deli celoto na dva pola, na dve maski, na mir in vojno, uspehe in bedo, tragedijo in komedijo, s katerima gledališče izmenično, a enako neizprosno nastavlja zrcalo. Vedno zelo resno, neposredno, tudi grozljivo.
Stene stavb postajajo pripovedovalke zgodb
O takšnem monumentalnem fasadnem posegu v mesto je Vipotnik razmišljal že več let, s sorodnim projektom je sodeloval že v Celju, zdaj ga uresničuje v Ljubljani. Ker gre za dopolnitev tako pomembne institucije, kakršna je Drama, mu je v toliko večje veselje. Velike dimenzije nas drugače, neposredneje nagovarjajo kot majhne slike, pravi. Tudi zato vidi prihodnost v takšnih fasadnih slikah, ki bi pročelja stavb po mestu lahko prekrivala v času njihove prenove. Spodaj bi bil zapisan investitor, čez prekrito pročelje pa bi se razpenjalo umetniško delo, razmišlja. "Mislim, da je prihodnost v arhitekturi, ki se bo v prihodnjih 50 letih spremenila v nanotehnološke površine, kjer bo vsaka hiša ob menjavi lastnika samo na podlagi tehnoloških premikov zamenjala zunanjo, lahko tudi notranjo podobo. Zunanjščine se bodo vseskozi spreminjale in postale pripovedovalke, ne zgolj skozi gibljive površine, ki so lahko moteče za voznike, ampak bodo zgodbe podajale z rahlimi počasnimi premiki," razmišlja.
Z netrajnostjo takšnih podob se ne obremenjuje. Vse je treba obnavljati, stvari niso večne. "Digitalni tisk ostane, ampak slika se lahko zamenja, gre drugam."

Gledališča svoja vrata od nekdaj širokogrudno odpirajo likovnim umetnikom (spomnimo se Picassovih in Dalíjevih scenografij, pri nas Černigoja), saj je gledališče, čeprav vidneje oprto na zgodbo in besedilo, močno odvisno od likovnega momenta kot ključnega nosilca univerzalnosti sporočila. Tudi Vipotnikova zidna slika poslanstvo gledališča spoštljivo prenaša z odra notranjščine gledališke stavbe na njeno pročelje.