Se spomnite mešalnika, polnega gaspača, v katerem je raztopljen cel kup uspaval? Juha pozneje namesto prešuštnega ljubimca onesvesti več nič hudega slutečih obiskovalcev glavne junakinje. V Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) je kot zadnji v sezoni na velikem odru premiero doživel muzikal Ženske na robu živčnega zloma.

Po besedah direktorice in umetniške vodje gledališča Barbare Hieng Samobor je njihov libreto star leto dni, v MGL-ju pa so po Broadwayu v Evropi eni prvih, ki so ga postavili na oder. Režijo je prevzel Diego de Brea.

Film je že zaživel na Broadwayu
Libreto za muzikal po filmu kultnega španskega režiserja Pedra Almodovarja iz leta 1988 sta napisala Jeffrey Lane in David Yazbek. Kot je na novinarski konferenci dejala Hieng Samoborjeva, je ta dobro napisan, humoren in neameriški v najboljšem pomenu besede. De Breo je označila kot enega najduhovitejših slovenskih avtorjev, z izbranim okusom in prefinjeno komedijsko pisavo ter splošno širino, ki predstavi na odru omogoča mehkost in gledljivost.

Uprizoritev je po besedah Hieng Samoborjeve razpeta med arhetipi iz Don Kihota in arhetipi iz španskih nadaljevank, vmes pa se zvrstijo asociativne postaje, vezane na Almodovarja.

Zmešnjava prepletenih usod
Dramaturginja Eva Mahkovic izpostavlja, da črna komedija, ki je Almodovarja izstrelila med mednarodne zvezde, ni tipična predstavnica njegovega opusa. V njej ni tipičnih Almodovarjevih elementov, gre za na videz svetel in lahkoten film. Po drugi strani pa je v njej zajeta esenca Almodovarjevega ustvarjanja, po vsebinski plati ženske, po formalni pa princip množice, ko se režiser ne osredotoča zgolj na zgodbo ene osebe, ampak preplete zgodbe več likov.

V središču Almodovarjevega sveta je vedno - ženska
De Brei, ki je tudi scenograf uprizoritve, se zdi ključno, kako zna Almodovar pokazati, da je ta ženski svet edino, kar imamo, okoli česar se vse vrti. Je poln fatalnosti, strasti in melanholičnosti, saj ženske vse jemljejo zelo zares, tako da drama življenja nastaja iz njihovega srca. Čeprav je agens moški, se teater življenja odvija skozi ženski princip, je dejal.

Takšen način je po njegovih besedah morda vezan na mentaliteto juga, kjer deluje predvsem čutni nivo. Sami so ameriško predlogo skušali razumeti v tem španskem okviru, in to je bilo, kot je dejal, tisto, kar ga je še posebej pritegnilo.

Po besedah glasbenega vodje in korepetitorja Jožeta Šaleja je v glasbeni predlogi veliko tega, kar so Španci prinesli v ZDA. Sicer pa je glasba zelo preprosta in organska. Orkester - sestavili so dve zasedbi - je tokrat prvič na odru, s čimer bodo dosegli večjo povezanost med glasbeniki in igralci ter večji angažma glasbenikov pri sami predstavi.

Dialoge je prevedla Alja Predan, pesmi pa Milan Dekleva. Kostumograf je Leo Kulaš, koreograf predstave Branko Potočan. Igrajo Viktorija Bencik Emeršič v alternaciji s Tanjo Ribič, Primož Pirnat, Jožef Ropoša, Jana Zupančič, Mirjam Korbar Žlajpah, Jurij Drevenšek in drugi.

Kako dolgo lahko sledite vsem zapletom?
Ko igralko in pevko Pepo (Viktorija Bencik Emeršič/Tanja Ribič) zapusti fant Iván (Primož Pinat), je ta obupana in ga s taksijem zasleduje po Madridu ... Pepa se odpelje do Ivánovega stanovanja, vendar pobeglega ljubimca tam že več tednov niso videli. Naleti pa na njegovo bivšo ženo Lucio (Mirjam Korbar Žlajpah), ki Ivána toži, ker jo je pred dvajsetimi leti zapustil, zaradi česar je menda morala k psihiatru … Ko se Pepa vrne domov, jo na telefonski tajnici pričaka stotine sporočil prijateljice Candele (Jana Zupančič), manekenke, ki je ravnokar spoznala idealnega moškega, vendar je ta šiitski terorist. Pepa maščevalno seklja zelenjavo za gaspačo in vanj strese tudi pest uspavalnih tablet, ki jih seveda ne bo spil pravi naslovnik, in tako dalje.