Režiser Igor Pison je ob pomoči dramaturginje Eve Kraševec tokratno verzijo Macbetha (Shakespeare je vedno znova neizčrpen vir takšnih in drugačnih priredb) prestavil v nedoločljivo sodobnost. Označuje jo predvsem med modernim interjerjem in oblazinjeno sobo gibajoča se scenografija Petre Veber z dodatkom nedokončanosti - pogled na nedokončano leseno ogrodje, kjer visijo fotografije vojnih razdejanj - in androgina kostumografija Belinde Radulović.

Odločitev, da je Macbeth prestavljen v bližje nam časovne okvire, se nam torej kaže predvsem z zunanjimi kazalniki, kjer močno vlogo odigra glasbena podlaga predstave. Ta se razteza vse od začetnega mrmranja Britney Spears (Toxic) do precej obsežnega razpona Doorsov in drugih znanih komadov, s katerimi je podloženo trenutno stanje Macbetha in Lady, gledalcu pa popestri in približa dogajanje. Ta pop(ularna) glasbena podlaga se humorno stika z osrednjim gonilom predstave, strnjenimi stranskimi liki.

Manjši oder vsekakor zahteva tudi manj oseb, česar so se ustvarjalci uprizoritve lotili z zgoščevanjem oseb, ki jih odigrajo Iva Babić, Rok Vihar, Zvone Hirbar in Klemen Janežič. Pogosto so te osebe nosilke pritajenega humornega podtona, kar nas oddaljuje od zgodovinske resnobnosti, četudi Macbeth Bojana Emeršiča ostaja precej klasično poosebljeno zlo, le da je tokrat poudarjen razvoj le tega. Pri tem je Macbeth majhna igračka v rokah usode, spleta okoliščin, skratka zunanjih gonil, kar je poudarjeno tudi z razširjeno rabo scene, ki sega tudi zunaj okvirov dvorane.

Strnitve oseb prinesejo nekatere zanimive rešitve, npr. vešče, katerih osrednja predstavnica in obenem tudi nadzorovalka dogajanja je neverjetna zapeljivka Iva Babić, ki celoto na novo podčrta in vanjo vpelje že zgoraj omenjeno androginost ter pop svežino s 'fusnoto' nedoločenega. Tej od začetka sledi tudi Lady Macbeth Barbare Cerar, ki pa se s pridobljenimi močmi vse bolj spreminja v ihtavo žensko, s psihološko razdelanim značajem. Ne glede na te v prostoru in trenutku primerne posodobitve pa je uprizoritev še vedno zapisana arhaični podlagi, kar izhaja predvsem iz sicer deloma prilagojenega (lektorica Tatjana Stanič) prevoda Otona Zupančiča.

Vse kaže, da tokratna postavitev Macbetha želi eksistencialna vprašanja sodobnega človeka, nemoralno proti moralno, zlo proti dobro, navezati tudi na trenutna vojna dogajanja (kako bi sicer razložili slike na scenografiji?) in v vse to vplesti občinstvo, ki je ponekod jasno nagovorjeno, vprašanje pa, ali je tudi izzvano. Večjo vlogo kot Macbethu samemu je režiser pripisal 'zunanjim okoliščinam', nečemu nedoločenemu, ki je grajeno prek razlomljenih in razseckanih likov s središčnim, gonilnim položajem. Morda pa se prav zato uprizoritev zdi nekoliko nedoločna in izmuzljiva.