Vaša ocena: 
Ocena 4,8 od 16 glasov
Ocenite to novico!
| V zraku je vonj po nevarnosti in testosteronu in umoru in zlu. Sedem suhih mladih žilavih tipov, ki so večinoma temnolasi in ošabni in brez srajc, v širokem polkrogu zložljivih stolov izžareva militantno agresijo. Lahko bi bili v balkanskem vojnem taborišču ali pa v podzemnem klubu golih pesti. | ||
| Randy Grener | ||
| Buljanov Macbeth po Shakespearu brbota od uporniške, divje, moške energije in nas brez vseh zavor potegne v vrtinec poželenja, brutalnosti in samouničenja | ||
| Randy Grener | ||
Konec tedna je v newyorškem gledališču La MaMa nastopil Mini teater z - v Sloveniji nagrajeno - predstavo Macbeth po Shakespearu v režiji Ivice Buljana.
Štiridnevno gostovanje Mini teatra tudi v kultnem newyorškem eksperimentalnem gledališču ni ostalo neopaženo, je za TV Slovenija poročal Edvard Žitnik. Gostovanje v La MaMi je bilo za ekipo sicer predvsem umetniški izziv, brez pretiranih komercialnih ambicij. "Igralcem veliko pomeni, da sta tu debitirala Al Pacino in Robert DeNiro. To je majhen svet, toda z imenom in nabojem zagotavlja veliko odmevnost - čeprav ima malo sedežev," je ob tej priložnosti povedal režiser Buljan.
"Sinočnja predstava je zame pravo razodetje. Take gledališke skupine in predstave še nisem videl, ne v New Yorku niti v La MaMi," je bil v izjavi za nacionalko navdušen Randy Gener, gledališki kritik in urednik revije American Theatre. La MaMa je namreč eno redkih newyorških eksperimentalnih gledališč, ki je preživelo v bitki za pozornost neizprosne javnosti.
Gener je svoj slavospev obširneje razdelal tudi za spletno stran In the Theater of One World. "Največji vtis naredita nadzorovani kaos in neverjetna samozavest, ki jo izžarevajo igralci. Še posebej se v spomin vtisne Jure Henigman, ki se je spopadel z dvema vidnejšimi in bolj "sočnima" vlogama. Sredi vse te testosteronske energije izstopa tudi Polona Vetrih kot ponižni Banquo, ne le zato, ker igra moško vlogo, ampak ker je njen Banquo najopreznejši vojščak. Milena Zupančič nam v visokih petah in umetnem krznu poda Lady Macbeth z neuničljivim bleskom v očeh - temna lisica, katere zrela leta sugerirajo inteligenco in hladno preračunljivost," piše v svoji presežnikov polni recenziji.
Največ hvale pa prihrani za "hipnotičnega" Marka Mandića: "Mandićev Macbeth, opijanjen od slutnje oblasti, postane prav tako krvoželjen despot, kot je bil Henigmanov kralj Duncan pred njim. (...) Macbeth se dviguje na mitično in obenem hiperrealistično raven. Mandić kot neverjetno telesen igralec osuplja; (...) On je srce in duša Buljanove nihilistične zabave. Ko bodisi skaklja med občinstvom ali jih napada, bodisi se vrti v krogih ali pa popolnoma gol pusti, da ostali pljuvajo nanj in ga onečaščajo, naj se zmagoslavno naslaja nad uspehi ali se zlomi med svojim ustoličenjem - Mandić si privošči taka neverjetna tveganja, ki bi v rokah manjšega talenta izpadla bodisi smešno ali pa katastrofalno. Njegov resnično zabavni, nikakor ne trapasti ekshibicionizem se briljantno obrestuje."
(Pre)malo časa za kovanje železa
A kaj, ko je v dneh, ko so pohvalne recenzije newyorške kritiške srenje zbudile pozornost javnosti, ekipa Mini teatra zaradi drugih obveznosti že odletela proti domu ...
Müllerjeva adaptacija Macbetha je nastala leta 1971, na začetku njegove kariere. Pripovedna linija je sicer ista kot pri Shakespearu, razlike so pri motivaciji odrskih oseb. Zločin ni psihološko motiviran, dogaja se neodvisno od človekove volje. Dogajanje je postavljeno v čas po koncu študentskih nemirov in praške pomladi, ko svet tone v depresijo.
Buljanova postavitev drame je v testosteronskem boju, agresiji, samovšečnosti in prepotentnosti nabrušena do skrajnih moči. Epizodne vloge ves čas stopnjujejo tempo, predstava je surova, na trenutke čutno fascinantna, obenem pa moreča moška energija igralcev na odru skrbi za nenehno dinamiko, so zapisali v Mini teatru. Ali, kot je še zapisal Gener, predstava nas prisili, da se "na primarni ravni zavemo golega dejstva, da pornografija moči obenem čudovit prizor in moteča; zapeljuje, odvrača in provocira."
Tudi če ne razumeš jezika, ne moreš odvrniti pogleda
Edina pripomba recenzentov je bila jezikovna pregrada. "Angleški prevod besedila je projiciran na platno na zadnjem delu odra, a ga osvetljava in igralci sami pogosto zakrivajo," piše Ron Cohen za Backstage. "Nadalje, posamezni člani igralske zasedbe se večkrat prelevijo iz enega lika v drugega. Če slovenščina ni vaš jezik, ne boste ves čas vedeli, kaj se dogaja - a obstaja velika verjetnost, da kljub temu ne boste mogli odvrniti pogleda."
V konkretni predstavi vam znoj predstavlja samo znoj in gledalec je zmeraj kralj, tu se strinjam. Predstava vas ni zadela ali prepričala, bogu bodi potoženo, vas pač ni. Vas bo pa kakšna druga.
Umetnost mora biti vedno artikulirana. Pika. Nikoli pa ni izključno posameznik arbiter njene resnice ali njene utvare.
Slabo ste me brali, jegulja. Če sem kaj zagovarjal, je to ravno gledalčeva dovzetnost in občutljivost. V konkretni predstavi gre samo za znoj in fascinacijo nad zadihanim igralcem, nič drugega. In v konkretni predstavi znoj predstavlja samo znoj. Pa bodite prosim pesniško navdahnjeni in mi na kratko opišite to globoko metaforo znoja, ki jo jaz v predstavi nisem razumel.
Kar sem videl v predstavi, se lahko vsako leto nagledam na ljubljanskem maratonu. Tam vsaj vidim smisel.
Kar se tiče gledaliških jezikov...jaz pa sem mislil, da obstaja samo en - prepričljiv. Se motim?
@blazsef
Umetnost mora vedno biti artikulirana, tudi kadar govori o neartikuliranosti. Če temu ni tako, potem nima nobene umetniške vrednosti. Vse ostalo filozofiranje okoli te teme so firleflance.
Se strinjam, skrajnje, ga umetnost potrebuje globlji uvid v človekovo intimo, morda celo tak, edinstven, ki ga ne premoreta psihologija ali filozofija ali ... O načinih, kako to izpovedati, pa tole: kaj človek ni (tudi) neumen in nerazsoden in ves nápak, včasih na svoj zaletav, deški/dekliški način, včasih pač na bolj artikuliran, perfiden in tiho ubijalski način? Kaj nima "narobe" med nami plejado obrazov? Morda ni treba gledati, treba pa je znati videti. In če vidiš milijon malih grobosti in budalosti vsak dan, pa se od njih obrneš stran, da se te ne bi tikale, da bi (kako bom zdaj pop) ostal sam čist v nečistem svetu, kaj je sploh smisel vsega skupaj? Razumem, da je moje vprašanje prav paradoksalno, a če bomo zapirali poti jezikom, bomo same sebe zaprli še bolj, kot smo se že. Zakaj so ljudje v prazgodovini hodili naokrog z golimi janezi in ženske naokrog z golimi prsmi? Zato, da bi provocirali? Prva žoga je nemara prva za tistega, ki ne mara ali ne more videti druge. Zdaj sploh ne zagovarjam konkretne predstave, ampak se mi zdi, znotraj nekega idealizma, da se vsaka umetnost, ki nima najbolj poudarjene komercialne narave, trudi spregovoriti ravno s tistimi drugimi, tretjimi žogami, četudi navidez in fizično ponuja le prvo.
@jegulja:
Jezikov je nešteto in ne obstaja samo gledališki ali negledališki, že dolgo časa ne več. Morda je gledališče postalo zadnji javni prostor razbremenjene in odprte diskusije, gledališče v širokem smislu, torej kot Slavojev teater, ki ga zganja na svojih predavanjih, kot performansi umetnikov, ki razstavljajo navidez negibne forme v galerijah etc. Absolutno pa se strinjam, da je treba preprečiti smislu za dojemanje metafore in prevoja resničnosti, da izumre! Če sem prav razumel.
Gledališče potrebuje vitalnega gledalca.
TV ne.
Gledališče (svobodno) ponuja.
TV (vsiljeno) daje.
O gledaliških jezikih pa se boste morali še marsikaj naučiti. Ah, saj ne gre za znanje. Gre le za gledalčevo občutljivost in dovzetnost. In včasih znoj na odru ne predstavlja le znoja samega. Uf, to so pa že kodi. Potrebna je interpretacija. Šit. Priznam, prav imate. Gledati TV je bolj luštno.
To, da mora umetnost človeku odpreti polje razmisleka - se strinjam - nikakor pa ne, da mora biti tudi taka, ki je otročja, groba, nasilna, na "prvo žogo provokativna". Za koga pa? Čustvene invalide?
Z neprijetnimi situacijami (agresivnimi, neumnimi) se srečujemo vsak dan in če si zaželim doživeti, kako nekoga pretepejo ali odtrgajo glavo - enostavno vklopim televizor - ne potrebujem igralca, da neartikulirano skače po odru, da bi razumel celoten svet v njegovi zunanji podobi.
Umetnost potrebujem zato, da mi pripoveduje o tistih intimnih stvareh, ki jih na televiziji ne bom mogel zagledat, ker so prave zgodbe očem ponavadi nevidne, skrite. V tem je čar umetnosti.
Tisti, ki tripa na znoj, mu raje predlagam savno.
Umetnost, ki ne govori neposredno, včasih neumno, zaletavo, celo vse preotročje, namreč velikokrat sploh ne premakne človeka, tudi če bi zavoljo svoje izvirne idejne zasnove in globokega odnosa do teme lahko. Postali smo neprebojni, na nek način. Večina umetnosti, brez strahu, je vendarle še vedno udobna. Vrhunska in ne na silo vključujoča. Morda bi morala biti vsa umetnost takšna. Morda pa mora obstajati tudi takšna, ki mora govoriti v jeziku grobosti. Koliko jezikov pa sploh priznavamo? Če se s to človeško ne-umnostjo in agresivnostjo namreč ne bomo soočili niti v (v bistvu) zelo varnem razmerju opazovalec/umetnina, v laboratoriju metafore, bi potem nemara rajši pravo "vojno"?
BRAVO, NAŠI!