Skoraj redno so na sporedu Jevgenij Onjegin, Pikova dama in Boris Godunov, občasno pa tudi Prodana nevesta, Jenufa, Katja Kabanova in celo bolj redko izvajana dela, kot sta Zadeva Makropulos ali Zaljubljen v tri oranže. Janáčkova Jenufa je imela zadnjo premiero leta 2009, sicer pa je bila v Münchnu predstavljena prvič šele petindvajset let po krstni predstavi v Brnu 1904, torej 1929, peli pa so jo seveda v nemščini.
Novo izvedbo v režiji Barbare Frey izvajajo v češkem izvirniku, njena največja značilnost pa je, da jo je režiserka prestavila iz kmečkega v delavsko okolje, kot so pred leti uprizarjali Smetanovo Prodano nevesto. Pri tem prihaja tudi do nedoslednosti, saj nastopa pastirček Jano, ki med delavci skoraj nima kaj iskati, pa Barena, dekla v mlinu itd. Vsekakor pa je ta Jenufa v scenografiji Bettine Meyer in v kostumografiji Bettine Walter (samo ženske torej sestavljajo produkcijsko skupino) zaživela polno, strastno in tragično.

Mizanscena je v zadnjih dveh dejanjih, zaradi pomanjšanega prizorišča, nekoliko omejena. Nastopajoči izražajo toliko čustev, da je to za operno predstavo skoraj neverjetno. A Jenufa jih prenese, saj so glasba, vsebina in dogajanje polni pristnih emocij.

Češki dirigent Tomáš Hanus je suvereno vodil odlični orkester, ki vsak večer igra tako različna dela, a se vedno vživlja v opero, ki jo trenutno izvaja, in dosega presenetljive učinke. Jenufi manjka dobra uvertura ali učinkoviti intermezzo, a je tudi brez tega imenitna glasbena drama.

Izvrstna Karita Mattila
Nemški nadnapisi so osvetljevali dogajanje; občinstvo je predstavo spremljalo zbrano in bilo na koncu presunjeno. Protagonistka Finka Karita Mattila, specialistka za slovanska operna dela, je vlogo intenzivno podoživljala, pravzaprav je z njo živela od začetka do konca. Njena igra je realistična, ganljiva, a ne patetična, glasovno pa je bleščeča, nezlomljiva in nepremagljiva.

Nemška sopranistka Gabriele Schnaut, ki se uveljavlja predvsem v Wagnerjevih in v Straussovih operah, je dokazala, da je Kostelnička (Cerkovnica) Buryjevka ena njenih najboljših vlog. Podala je podobo nesrečne ženske, ki je zaradi svoje ljubezenske preteklosti polna kompleksov in se v zrelih letih – namesto kakšnemu moškemu – popolnoma posveča svoji pastorki, kateri je ljubeča mati, a zahteva podložnost, ubogljivost, ki ju Jenufa ne more izpolnjevati v celoti, zato pride do katastrofe. Pevsko izjemno težko in zahtevno vlogo je podala zelo doživeto in pristno.
Solidni moški vlogi
Oba moška protagonista sta izvajala zelo solidna češka tenorista; v vlogi lepotca, slabiča in pijanca Števe se je dobro izkazal Aleš Briscein, a ga je vendar zasenčil Stefan Magrita, ki šteje Laca za svojo najboljšo partijo; z njo osvaja največje svetovne operne odre. Plemeniti značaj sicer ognjevitega in malce nepremišljenega, zaletavega in zaljubljenega Jenufinega bratranca (v navalu ljubosumja ji z nožičem skazi lepo lice), je podajal imenitno, naravno, brez patosa, a vendar zelo prepričljivo; pevsko je bil bolj lirski kot dramski, a pretresljivo učinkovit.

Vse druge vloge so le pomembne epizode, ki so jih zelo prizadevno izvajali manj znani, a dobri pevci in igralci. Med njimi je izstopala Renate Behle kot 'Starženka', stara babica Buryjevka.

Vladimir Frantar