Pavle Ravnohrib s soigralkami. Foto: Borut Peterlin
Pavle Ravnohrib s soigralkami. Foto: Borut Peterlin
Premiera bo drevi ob 20. uri v Anton Podbevšek Teatru v Novem mestu. Foto: Borut Peterlin
Kostumografija je delo Alana Hranitelja. Foto: Borut Peterlin
Petra Govc, Sabina Kogovšek, Maruša Majer in Magdalena Reiter. Foto: Borut Peterlin

Osnovno vodilo za predstavo režiserja Matjaža Bergerja, ki je nastala v koprodukciji novomeškega teatra in ljubljanske Drame, je bil vozel etičnega, ki prečka sodobno umetniško in politično prakso na pobočju, ki ga je Alain Badiou kot "strast do realnega" ritmiziral skozi vprašanja "jaz-a" in "mi-ja", skozi vprašanja singularnega in kolektivnega. Ker je tudi sodobno(st) po postmoderni maska mita in razrednega boja, smo v pokrajino raziskave postavili Antigonino dejanje in performativno ontologijo sodobne umetnice Marine Abramović, so zapisali v novomeškem teatru.

Predstava skuša gledalcu ponuditi etičnomiselni kodeks, ki lahko predstavlja orodje (ali orožje) za soočenje z družbenimi simptomi in fenomeni časa po postmoderni.

V predstavi nastopajo Petra Govc, Sabina Kogovšek, Pavle Ravnohrib, Akira Hasegawa, Magdalena Reiter, Ana Pandur Predin, Maruša Majer, Joseph Nzobandora – Jose in Tomislav Jovanović – Tokac, na odru pa se jim pridružijo tudi baletne plesalke Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana.

Kako se spoprijeti z današnjim časom?
Lani uprizorjena predstava Slavoj Žižek: Dobrodošli v duhovnem živalskem kraljestvu je opozorila na zglede, simptome in ideološke fenomene preteklega in sodobnega, zdajšnja predstava pa gledalcu ponuja način, kako se spoprijeti z družbenimi simptomi in fenomeni časa po postmoderni. Pri tem se prepletata lacanovski osnovni imperativ etike psihoanalize "Ne popustiti glede svoje želje" in "strast do realnega," ki vodi eno od utemeljiteljic bodyarta Marine Abramović.

Nujnost vnovične vzpostavitve etičnega kodeksa
Kot so zapisali ustvarjalci predstave, je morda potreba po (vnovični) vzpostavitvi človekovega miselnega etičnega kodeksa nujnejša kot kadar koli doslej, saj smo priča posameznim in družbenih dejanjem, ki so plod človeške ne-misli oziroma nepremišljenih in neosmišljenih dejanj – se pravi kazalnikov, da smo se izgubili nekje na poti pravega razumevanja žarišča prepletanja Antigonine želje in dejanja v primežu pravičnosti. Predstava se ne ukvarja toliko s samim Antigoninim Dejanjem, kolikor z miselnimi izhodišči za branje in pravo razumevanje njenega dejanja v odnosu do morale.

Gledališka raziskava skuša preveriti polje Antigoninega dejanja skozi možnosti logike absolutne prezence, logike prekinjanja, logike individualizacije, logike razlike in repeticije, logike, ki skozi Marino Abramović Antigono pripelje do zadnjega poglavja spreminjanja sveta.

Po Brechtovem Me-Ti/Knjigi obratov, Badioujevem Dvajsetem stoletju, Žižkovem Dobrodošli v duhovnem živalskem kraljestvu je Marina Abramović ali kako sem izgubil pot do Antigone četrti APT-ov projekt v ciklu, ki ga simbolno poganja Brechtova misel varovanja divjine: "Največji sovražnik divjih slonov so udomačeni sloni."