V koprodukciji so jih ustvarila štiri gledališča iz treh držav: Gledališče Koper, Slovensko stalno gledališče Trst, Istarsko narodno kazalište - Gradsko kazalište Pula in SNG Nova Gorica. Poleti so Barufe igrali na odprtem, zdaj pa Barufe glasno donijo na odrskem ringu štirih gledališč. Najprej na novogoriškem vélikem odru.

Goldonijeva komedija Le baruffe chiozzotte (1762) o "hrupni druščini ribičev, mornarjev in žensk, ki nimajo drugega kraja za pogovor razen ulice", se je že davno udomačila na naši strani Jadrana. Primorske zdrahe so navduševale tako v tržaškem kot v novogoriškem gledališču. Pa vendar – spomnimo se izvirnika … Goldoni je v Chioggi v Beneški laguni, kjer je "kot pomočnik sodnega kanclista /.../ spoznal njihove šege, njihovo govorico, njihovo živahnost in njihovo značilno zlobo" - ves ta človeški konglomerat združil v značilnem "čožotskem" (Chiogga) narečju. Težko razumljivem celo bližnjim Benečanom … Goldonija so zatem pri nas slovenili številni. V kleni primorščini je vsakič zvenel sočno … Tokrat pa je zaživel v pravem babilonu jezikov. Najprej v priredbi Predraga Lucića - Hrvata, Splitčana, novinarja in urednika ukinjenega legendarnega Ferald Trubuna, političnega analitika in satirika – ki so jo dopolnili še soustvarjalci koprodukcijske predstave z vseh treh strani meje. In zdaj se v Barufah "kolne", "psuje", priduša, "lementa" … - v hrvaščini, slovenščini, italijanščini, nemščini, madžarščini, v dalmatinskem in istrskem narečju …

Iz Chioggie v Istro, tja na nevralgično mejo …
Goldonijeva zgodba je iz Chioggie prenesena v izmišljen prostor med slovensko in hrvaško Istro, v čas pred prvo svetovno vojno, v zadnja leta avstro-ogrske multinacionalne skupnosti. Multikulturnosti sledi mešanica jezikov – ena istrska družina govori slovensko, druga hrvaško-istrsko narečje, vmeša se zdraharski Dalmatinec, oblast govori nemško, orožnika sta Madžar in Italijan. In tu je medsosedski prepir, ki podivja kot veter, dokler se na koncu ne upeha in izide v premirje. To pa ne traja dolgo … Z mediteranskim temperamentom prežeto igro babilonske jezikovne pestrosti je režiral Vito Taufer, ki je pred prvo ambientalno premiero na Primorskem poletnem festivalu povedal: "V ospredju je vprašanje jezika, jedro zgodbe pa so barufe, prepiri, odsotnost civiliziranega dialoga. V tej predstavi smo to še radikalizirali." Pred novogoriško dvoransko premiero je še dodal: "Nesposobnost civiliziranega dialoga kažejo tudi naši politiki. Z razgrevanjem strasti si poskušajo pridobivati svoje politične točke. In to v tej predstavi na zelo razviden način pokažemo." Bi bilo potem dobro, da bi si v tem razgretem mejnem medsosedskem času Barufe ogledali tudi politiki? Taufer odgovarja: "Ma – briga me za politike, saj se ne morejo ničesar naučiti, pa če si ogledajo še toliko predstav. Bi bilo pa lepo, če bi se kdaj pojavili v teatru. Ne samo zato, da se pokažejo, ampak tudi iz kakšne notranje potrebe."

Štiri gledališča iz treh držav
To, česar ne zmore politika – torej povezovati, so storili gledališčniki. Z Barufami so povezali štiri gledališča v treh državah: Gledališče Koper, Slovensko stalno gledališče Trst, Istarsko narodno kazalište - Gradsko kazalište Pula in SNG Nova Gorica. Taufer: "To je bila izjemna izkušnja. Igralci so se ujeli. Z naše, umetniške strani je bilo vse vzorno." Za igralci so že poletne ambientalne umestitve Baruf v Kopru in Pulju, dialog z občinstvom je zaživel "na polno". Kristijan Guček, ki igra Đovanina, je navdušen: "Odziv je bil precej presenetljiv. Ljudje so to zelo evforično sprejeli. Predstava se dogaja v ringu na odru. Občinstvo je prav tako na odru, okrog ringa. In občinstvo vstopi v dvoboj, posrka ga v naše dogajanje." In to je strastno, prostodušno, vulgarno, kričavo … Občinstvo dobesedno voha znoj, smrad, kri … Pa tudi po ribah diši … P. S.: Po sobotni premieri na vélikem odru novogoriškega gledališča so igralcem in vsemu občinstvu postregli pravi ribji brodet …

Babilon jezikov in narečij
Goldonijeve Barufe je za tokratno predstavo priredil hrvaški književnik in režiser Predrag Lucić v svojem, splitskem narečju. Igralci so bili zatem tudi prevajalci – in sicer so babilon šestih jezikov in narečij za koprodukcijsko predstavo združili Daniel Malalan, Petra B. Blašković, Patrizia Jurinčič Finžgar in Nataša Tič Ralijan. Oder res vibrira v konglomeratu domiselnih jezikovnih in narečnih bravur. Petra B. Blašković: "V predstavi smo združili stare jezike, ki ničesar ne olepšujejo in niso prav nič spodobni, pač pa so ostali prvinski, prostodušni, s polno prostaških besed in fraz, ki jih danes nič več ne slišimo." Predstavo bogatijo tudi songi Predraga Lucića in Iztoka Mlakarja, v živo igra avtor glasbe in istrski virtuoz na kitari Damir Halilić - Hal. Po poletnih ambientalnih premierah so Barufe zdaj najprej zaživele na novogoriškem odru, kjer bo po sobotni premieri še nekaj ponovitev, sledile pa bodo še dvoranske predstave v Gledališču Koper, V Istrskem narodnem kazalištu – Gradskem kazalištu Pula in v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Ker gre za specifično postavitev z občinstvom na odru, ki ne more sprejeti toliko gledalcev kot sicer gledališka dvorana, je priporočljivo, da si vstopnice priskrbite čim prej. Ob jesenskih in zimskih mrzlih dneh bo vonj po morju in ribah še kako nostalgičen … Barufe vas bodo pogrele, razgrele, nakrohotale, na koncu pa vendarle pripravile do razmisleka o tem, kam pade človek v svoji prostodušni, pritlehni, surovi, jezikavi popadljivosti do sočloveka. Ali – kot so napisali na gledališki plakat za Barufe: "Tudi arbitraža teh strasti ne reši …"