Koreograf pri vodstvu baleta, ki velja za eno najzanimivejših francoskih skupin, sledi usmeritvi sodobnih interpretacij klasičnega repertoarja. Njihove predstave zaznamuje osebno branje tradicionalne plesne zakladnice, kar velja tudi za Pepelko. Malandain sicer ostaja zvest dramaturgiji pravljice in partituri Prokofjeva, a je teme upanja, trpljenja in čustvovanja raziskal na svojstven način, skozi prizmo osebnih tem.

Malandain se je Pepelke sicer dolgo otepal zaradi več razlogov. Prokofjeva iskrena, a občasno tudi ironična in rezka glasba je v njem odzvanjala kot "resnicoljubno zrcalo", sam pa se je raje obračal k manj mrakobnim izrazom. Pepelko je napisal kot klasični balet, ki koreografa primora ali v obsežni baletni ansambel tridesetih plesalcev ali v snovalsko iznajdljivost, kar predstavlja dodaten izziv, ves čas pa ga je obsedala še postavitev Maguya Marina iz leta 1985, ki ga je popolnoma prevzela.

Prebroditi kaos, da se lahko rodi zvezda
Poleg čara uprizoritve na odru Kraljeve opere v Versaillesu, ki so jo začeli graditi v času Charlesa Perraulta, mu je vzgib, da se loti Pepelko, dokončno podžgala Nietzschejeva misel: "V sebi moraš imeti še kaos, da moreš roditi plešočo zvezdo."

Kaos kot gosta, neurejena in brezoblična gmota v grški mitologiji, iz katere se rodijo Zemlja, zvezdnato nebo, ljubezen, je povezal z zgodbo Pepelke, zaničevane in vedno umazane, saj mora čistiti ognjišče in je obkrožena s pepelom, ki se zaradi ljubezni in "najdbe čeveljčka, ki se ji odlično prilega" prelevi v plešočo zvezdo.

Pepelkino zgodbo prežemajo klic po svetlobi, po vedrem sijaju zvezd, ki naj se zoperstavi notranjemu kaosu, v katerem se kopičijo dvomi, kljubovanje, bol in sanje o sreči. "Ustvarjanje – to je velika rešitev iz trpljenja in olajšanje življenja," je dejal Nietzsche.

Pobeg pred temačno realnostjo
Malandainova različica zasleduje prav oblikovanje plesne zvezde, zgodba pa gledalca vodi po poti njenega udejanjanja, skozi dvom, obrobnost, trpljenje, upanje, vse do (odrske) svetlobe. Kot vzor mu je služil tudi sam Prokofjev, ki ga tudi druga Stalinova nagrada leta 1945 ni zaščitila pred birokrati in Andrejem Ždanovom ter njihovem potrjevanjem umetnosti le v smeri socialističnega realizma. Zato je Pepelko zasnoval kot "pobega pred temačno realnostjo", pred človeško neumnostjo in omejenostjo ter plehkostjo vsakdana. Pri postavitvi je sledil čistosti, preprostosti in iskrenosti, uporabil je eno samo scenografijo in njena vizualna impresivnost daje pravljici svobodo, da se udejanji v plesnem gibu in ohranja brezčasno sporočilo. Iz človečnosti, čarobnosti pravljice in veličastnosti glasba je črpal predvsem radost do ustvarjanja in zgodbo vodil skozi preplet humornih burlesknih vložkov in otožnih epizod do rojstva plešoče zvezde.

Malandain je septembra 2014 za Pepelko prejel priznanje za najboljšo koreografijo v okviru Evropskih baletnih nagrad Marie Taglioni. Žirija je izpostavila njegovo kompleksno umetnost pripovedovanja, prefinjeni smisel za humor, svež avtorski slog, ki spaja pronicljivo in presenetljivo psihološko analizo, ter izredno tehnično izpopolnjenost.