Pesnica Inge Müller je bila druga žena največjega sodobnega nemškega pisca po Bertoltu Brechtu - Heinerja Müllerja, s katerim sta leta 1959 s prejela pomembno nemško nagrado Thomasa Manna. Foto: Goran Bertok
Pesnica Inge Müller je bila druga žena največjega sodobnega nemškega pisca po Bertoltu Brechtu - Heinerja Müllerja, s katerim sta leta 1959 s prejela pomembno nemško nagrado Thomasa Manna. Foto: Goran Bertok
Primer Inge M
Sledi 13-letnega Inge in Heinerja Müllerja zakona se nahajajo skoraj v vseh njegovih poznejši delih. Foto: Goran Bertok
Pirmer Inge M.
Monodrama se ukvarja s travmatično snovjo odnosa med zakoncema in ustvarjalcema. Foto: Goran Bertok

Monodrama Primer Inge M., v kateri nastopa igralka Olga Grad, ki ima zahtevno nalogo odigrati vlogo mrtve žene skozi moški zapis, je nastala kot kriminalistična preiskava po besedilih nemških ustvarjalcev in zakoncev Inge in Heinerja Müllerja in je nekakšen vdor v umetnikovo intimo ter njegovo delo. Po premieri predstave, ki je nastala v režiji Nicka Upperja, bosta v mali dvorani Centra kulture Španski sledili še ponovitvi v soboto in v nedeljo.
Odnos Heinerja Müllerja do soproge Inge predstavljata dve kratki avtobiografski zgodbi oziroma monologa - Opisom slike in Zapisom o smrti, pesmijo in citati iz njegovih dram, ki ju je Gradova priredila, sestavila in povezala vrhunska besedila v monodramsko pripoved. Režiserja zanimata oba aspekta, moški in ženski, monodrama pa se v določenih trenutkih osredotoča na piščevo dilemo - kdo je zares žrtev? Žena ali on? Občutek krivde oziroma spominjanje na Ingin radikalen odhod v smrt, je Heinerja bremenil vse življenje - pa tudi Ingino vprašanje moškega šovinizma, emancipacije, ženske kot žrtve, ženske kot maščevalke...
Dolgoletna krivda zaradi ženine smrti
Monodrama osvetljuje dolgoletno piščevo travmo o mori, krivdi, ki jo je pisatelj čutil zaradi smrti svoje druge žene. V predstavo je vključena tudi ena od njenih pesmi, ki so bile sicer objavljene šele dvajset let po njenem samomoru, saj vzhodnonemška vlada ni hotela javno razkrivati samomorov v svojih državnih službah.
Umetnika sta skupaj napisala vrsto del in leta 1959 prejela pomembno priznanje za literaturo, vendar sanje o skupnem ustvarjanju so bile končane, ko Inge ni hotela več igrati Heinerjeve sence. Podobno usodo so imele tudi Brechtove ženske. So torej Ingini številni poskusi samomorov vzrok le psihičnih težav, ali pa je imela prste zraven tudi vzhodnonemška tajna služba? Občutek krivde je Heinerja bremenil vse življenje, pa tudi Ingino vprašanje moškega šovinizma, emancipacije, ženske kot žrtve, ženske kot maščevalke, je o predstavi zapisal Upper, ki se podpisuje tudi pod dramaturgijo, scenografijo in izbor glasbe.