„Vojne je konec. Smrt nas je zelo zbližala.“ S to mislijo vodja družine Montegov sklene svoj nastop v Romeu in Juliji, drami, s katero je William Shakespeare uvedel svoj tragedijski opus. Sporočilo, torej da šele osebna tragedija v marsikom prebudi pripravljenost na racionalno, pošteno in nesebično delovanje, je večno. Kakor so sporočila vseh Shakespearjevih dram. To pa še ne zagotovi dokaznega gradiva za obrambo ‚mešanja časov‘. In prav za mešanje časov, ki je bolj problematično od celovite posodobitve drame, se režiserji vse prepogosto odločajo. Tako je tudi pri novi uprizoritvi Romea in Julije v berlinskem gledališču Berliner Ensemble, za katero stoji režiserka Mona Kraushaar. Nekdo bi ji moral povedati, da sodobne obleke in sli, ki peš potujejo med Verono in Modeno, preprosto ne gredo skupaj. To pregreho, ko režiserji vse preradi jezikovno in formalno posodobijo klasike, ohranijo pa vsebinske poudarke, za katere v sodobnosti ni mesta, poznamo tudi iz slovenskih gledališč, in zato mislim, da nikoli ni odveč nanjo posebej opozoriti.

Veronski panoptikum
Vendar če odmislimo to nasprotje med (ne)sočasnostjo različnih prvin, se moramo vendar izreči za predstavo. Mona Kraushaar ohranja celotno besedilo, časovno zgoščenost (celotna drama s prvo zaljubljenostjo, skrivno poroko, Romeovim begom v Verono, tragičnim vrhuncem na grobu in končno spravo Capuletov in Montegov naj bi se odvila v štirih dneh) in izvorno dinamičnost drame pa režiserka spretno ohrani prek fokusiranja dogajanja v štirikotno ploščad sredi odra (ploščad se dviguje in konotira Julijin balkon, pod katerim ´tabori´ Romeo, ter se spreminja bazen, v katerem se konča razvrata polna zabava v maskah, na kateri ´skupaj pridejo´ tudi medsebojno sovražni člani družin Capuletov in Montegov). Koncentriranje dogajanja v tem osrednjem prostoru ustvarja panoptično ozračje v Veroni, majhnem mestu z močnim socialnim nadzorom oziroma z nenehnim ´preverjanjem´, kdo se druži s kom in kakšno korist pričakuje od tega.

Med usodo in odločitvijo
Pridih aktualnosti predstavi vlije predvsem igralka Anna Graenzer. Njena Julija je odločna, drzna in dejavna in tako ona, in ne Romeo, deluje kot glavna protagonistka in nosilka razvoja drame. „Das Glück hat mich getäuscht (Sreča me je prinesla naokoli.),“ v tretjem dejanju reče Romeo. Oziroma v izvirniku: „Oh, I am fortune´s fool.“ Vloga usode je bila vedno pomembna tema literarnih razprav o Romeu in Juliji. Dokončna sodba nikoli ni bila podana. Tudi po ogledu predstave Kraushaarove jo je nemogoče izreči. Romeo in Julija namreč učinkujeta, kot da pripadata dvema svetovoma, dvema civilizacijskima pogledoma pravzaprav; srednjeveškemu in novoveškemu. Za Romea se zdi, da je njegova akcija predvsem sledenje Julijini pobudi in da ostaja vpet v srednjeveški položaj odvisnosti posameznika od Boga (sreče, usode ...). Julija je človek novega veka, ki usodo prevzame v svoje roke.

Ta dihotomija med Julijo in Romeom (morda niti ni namerna) dodatno obogati predstavo in namiguje na njeno bogato zgodovino, saj je drama izvirno vendar zelo povezana s trenutkom rojstva novoveškega subjekta. Najstarejši znan zapis zgodbe o Romeu in Juliji, ki že zelo sledi strukturi Shakespearjeve drame, namreč datirajo v leto 1476, torej v zrelo renesanso, ki je postavila temelje avtonomnega in odgovornega novoveškega posameznika. Avtor tega zapisa je bil sicer Masuccio Salernitano, njegova Romeo in Julija pa se imenujeta Mariotto in Gianozza. Po drugi strani pa najdemo prvo literarno referenco na Romea in Julijo oziroma na medsebojno sovražne Capulete in Montege v Božanski komediji, torej v znamenitem srednjeveškem epu, v katerem Dante Alighieri še docela sledi krščanskemu Weltanschauungu. Dante pripadnike obeh družin pošlje na vzpon na planoto, drugače rečeno, v vice. Ima jih za vrhunske protagoniste moralnega propada Lombardije.

Poroka kot prepovedano plezanje po drevju
Pri Shakespearju konca seveda ne zaznamuje propad zlih in pokvarjenih, saj gre vendar za tragedijo. ‚Preč mora‘ čisto in nedolžno. Dobroto in nedolžnost Julije in Romea Mona Kraushaar stopnjuje z njuno otročjostjo. Sploh Julija nenehno dirja naokoli in trga s sebe ´za-ta-k-mašne´ obleke (tukaj bi seveda bolj lahko govorili o za-ta-k-poročnih oblekah) in tudi za organizacijo skrivne poroke se zdi, da jo dojema kot zabavno in prepovedano igro; kot kakšno vrtoglavo plezanje po drevju, katerega ji k razvratu več kot le malo nagnjena in vedno v bledovijoličasto svilo oblečena mati (Katharina Susewind) ne bi odobrila. Naglavni greh veronske elite, ki jo utelešajo Capuleti in Montegni, je tokrat veliko bolj kot brezglava tekmovalnost za prestiž puhoglavost. Stari Capulet (Martin Seifert), ki v enem trenutku hčerki prepoveduje poroko, češ da je premlada, že čez dan pa jo sili v poroko s stasitim Parisom (igra ga eden najboljših mladih igralcev v Berliner Ensemblu Dejan Bućin), v čustveno napetih ali v kočljivih trenutkih bodisi zverinsko pobesni bodisi po otročje pobebavi, zares ´on´ pa je le na zabavah. Zdi se, da nihče prav zares ne ve, zakaj sta družini v vojni. Tudi Romeo (Christopher Nell) je tukaj popolnoma ´suh´. Le Julija, katere mladost in košati lasje veljata za njena najbolj prepoznavna atributa, se zdi razmišljajoča in racionalna; in pa frančiškanski menih Lorenzo, ki par skrivaj poroči in poskuša z na žalost spodletelim načrtom s strupom mlada zaljubljenca rešiti in popeljati v novo življenje.

Za Romea in Julijo režiserke Mone Kraushaar lahko rečemo, da ostaja vsaj v eni liniji tradicije Bertolta Brechta, ki je vendar najbolj zaznamoval zgodovino teatra Berliner Ensemble. Brecht je nekoč dejal, da je literarna zgodovina zgodovina niza plagiatov. Vsak plagiat pa prinese vendar še nekaj novega. Tako je tudi tokratna predstava plagiat Shakespearja, ker ohranja izvorno besedilo, hkrati pa celoto nekoliko pervertira z nekaterimi samosvojimi dramaturškimi vložki. Na žalost v pogledu zgodovinarja ne zdržijo, saj uvajajo paralelnost nesočasnosti. Nekoliko je za to kriv tudi prevajalec. Thomas Brasch, avtor več prevodov Shakespearjevih dram v nemški jezik, je namreč nekaj pasusov jezikovno posodobil. Sam se je namreč raje kot na Brechta skliceval na drugo intelektualno avtoriteto obdobja zgodovinskih avantgard, na Walterja Benjamina. Z mislijo na Benjamina je zapisal, da je prevod samostojna literarna oblika, da se mora prevod v času tudi spreminjati glede na izvirnik, sicer je mrtev. Sodbo te izjave naj si vsak sam napiše. Nekoliko spravljivo lahko dodamo le, da smo lahko veseli, da je celo prevajalec ohranil tesno povezanost Berliner Ensembla z avantgardo.