V predstavi je režiserja zanimalo, kako misliti mislece - ne le Sokrata, druge sofiste in sodobnike, kot je Slavoj Žižek - kako jih poslušati, dojemati in se nanje odzvati.

Postmoderni Aristofan
Aristofanova komedija Oblačice v prevodu Svetlane Slapšak je Novaka bolj kot z vsebino pritegnila s svojo strukturo in metagledališkostjo. Besedilo, ki temelji na sprevračanju gledaliških konvencij in konvencij svojega časa, je po režiserjevem mnenju zaradi obilice postmodernih elementov v svoji gledališkosti namreč izjemno sodobno.

Ko je razmišljal o uprizoritvi, se je usmeril v vprašanje osebnopolitičnega angažiranja. Predstava se po njegovem mnenju vedno znova vrača v dialog z antičnimi in sodobnimi misleci, neprestano pa skuša ujeti tudi utrip današnjega časa.

Po besedah dramaturga Tomaža Toporišiča uprizoritev problematizira vlogo gledališčnikov, umetnikov in posameznikov v sodobni družbi. S prevpraševanjem etike in same matrice sodobne družbe išče možnost artikulacije političnega v gledališču, vendar ne skozi konceptualno noto ali nekaj, kar bi bilo ideološko jasno pozicionirano, temveč skozi ustvarjalce predstave.

Komedija nič več v polju političnega
Kot dialoški predmet za uprizoritev so služile Oblačice, klasičen, vendar v primerjavi z antičnimi tragedijami veliko manj uprizarjan korpus. Uprizoritev antične komedije za sodobno gledališče po Toporišičevih besedah tako vedno predstavlja težavo, saj je imela komedija v antiki drugačno vlogo in moč, kot jo ima danes. V antiki je komedija namreč neposredno naslavljala politična vprašanja, ta funkcija pa se je danes premaknila v druge medije in je gledališče ne nosi več.

Demonstracije se organizirajo, karavana gre dalje
Predstava po Toporišičevem mnenju tako predstavlja intimen odziv na Aristofana na eni in umetniško udejanjanje v današnjem času na drugi strani. Po besedah asistenta dramaturgije Aljaža Krivica je ena njenih bistvenih tematik tudi politično angažiranje v svetu, v katerem denimo volitve, protesti in podobno ne spremenijo ničesar.

Načelnost na preizkušnji
Aristofanova komedija Oblačice, ki je nastala leta 423 pr. n. št., tematizira zgodbo očeta, ki pošlje svojega sina k Sokratu. Čeprav ga prezira in verjame v ideale in ideje, stori to iz pragmatizma, saj se je moral znebiti dolgov. Iz materialnih vzgibov oče tako zavrže svoja politična in etična stališča, pri tem pa se zastavlja vprašanje, ali bi bilo bolj prav, da bi vztrajal pri svojem in končal obubožan in v dolžniški ječi.

V predstavi, ki so jo z avtorskimi prispevki poleg režiserja zasnovali igralci in glasbeniki, med drugim igrajo Damjana Černe, Ivan Godnič in Arna Hadžialjević, pod scenografijo se podpisuje Petra Veber. Koreografijo je zasnovala Rosana Hribar, glasbo pa skupina Incurabili.