Po l. 2004, ko je Elfride Jelinek dobila Nobelovo nagrado za književnost, se je njen sloves razširil po vsem svetu, tako da dandanes vsaj na področju dramske pisave velja za avtorico, ki odkriva nove možnosti žanra. Foto: Cankarjev dom/Christian Brachwitz
Po l. 2004, ko je Elfride Jelinek dobila Nobelovo nagrado za književnost, se je njen sloves razširil po vsem svetu, tako da dandanes vsaj na področju dramske pisave velja za avtorico, ki odkriva nove možnosti žanra. Foto: Cankarjev dom/Christian Brachwitz

Na začetku je popolna odsotnost slike, na koncu nas bombardirajo z žarometi in bobnenjem - grob napad luksov in fonov na oči in ušesa. Uvertura traja četrt ure, finale (o neželenih stranskih učinkih se pozanimajte pri zdravniku ali farmacevtu) je na srečo krajši.

Die Welt
Medtem ko je delo Bambiland pisateljica napisala takorekoč od znotraj med vojno v Iraku in je bilo prvič izvedeno v režiji Christopha Schlingensiefa v Burgtheatru, Babilon predstavlja duhovno bilanco povojnega časa. Foto: Cankarjev dom/Christian Brachwitz

Dunajski Burgtheater je za pariškim Comedie francaise drugo najstarejše gledališče v Evropi. V Ljubljani je nazadnje gostovalo daljnega leta 1955, v nedeljo in ponedeljek pa se vrača s predstavo Babilon kontroverzne nobelovke Elfriede Jelinek (v režiji Nicolasa Stemanna). Predstava se bo na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma obakrat začela ob 20.00. Prvi večer po predstavi je bil na odru še pogovor z režiserjem Stemannom, ki ga je vodil njegov slovenski kolega Dušan Jovanović.

"Duhovna bilanca povojnega časa"
Babilon je po Bambilandu druga igra Jelinekove o vojni v Iraku in o tem, kako je ta prikazana v medijih. V prvem delu se a vtorica ukvarja s propadom naše kulture, v drugem delu gre za družino in posebni odnos med materjo in sinom, ki je očitno vzrok sodobnih barbarstev, v tretjem, najdaljšem delu, pa se avtorica sprašuje, v kakšni meri smo vsi otopeli in neobčutljivi na posnetke vojn in grozot, s katerimi nas zasipajo mediji.

Norma visoke nemške izreke
Burgtheater, ki ga je leta 1748 ustanovila cesarica Marija Terezija, je leta 1794 dobil naziv Carsko kraljevsko gledališče (K & K Hofteater). Za Avstrijce in verjetno za celotni nemško govoreči prostor je Burgtheater še poseben pojem zaradi nemščine, ki jo govorijo v gledališču - pravijo ji tudi "burgteatrska nemščina" in je standardna različica z juga nemškega govornega območja. Biti igralec Burga je, podobno kot biti član Dunajskih filharmonikov, posebna čast, štejejo jih za nekakšno "plemstvo" kulturne scene.

Vse pogosteje pokukajo na tuje
Burg praviloma malo gostuje, a je pod taktirko zadnjih dveh ravnateljev, Clausa Peymanna in Klausa Bachlerja, deloma spremenil strategijo in iz dopadljivega, velikomeščanskega, muzealnega gledališča postal tudi prostor eksperimenta. Ena od manifestacij te drugačnosti je prav Babilon.

Na sceni Katrin Nottrodt in v kostumih Esther Bialas bodo v Babilonu nastopili igralci Sachiko Hara, Barbara Petritsch, Myriam Schröder, Philipp Hauss, Markus Hering, Philipp Hochmair, Rudolf Melichar in Hermann Scheidleder. Tu sta še glasbenika Thomas Kürstner in Sebastian Vogel ter lutkarici Angelika Höckner in Hanna Hollmann.

Stemann se je v evropskih gledališčih uveljavil prav z režijami besedil Jelinekove. Velik uspeh je imela že njegova postavitev dela Das Werk (Delo) na komornem odru Burgtheatra leta 2004. Leto zatem je režiral Babilon, lani pa je bila v hamburški Thalii krstna izvedba drame Ulrike Maria Stuart, delo iste dramatičarke.

Na začetku je popolna odsotnost slike, na koncu nas bombardirajo z žarometi in bobnenjem - grob napad luksov in fonov na oči in ušesa. Uvertura traja četrt ure, finale (o neželenih stranskih učinkih se pozanimajte pri zdravniku ali farmacevtu) je na srečo krajši.

Die Welt