Na zadnjo pot so jo pospremili s pesmijo in mislijo, da je odšla dama slovenskega igralstva, polna miline, ljubezni, sočutja, radovednosti, neizmerne energije in sprejemanja drugih.

Članica Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), dolgoletna prvakinja ljubljanske Drame, nekdanja članica Slovenskega stalnega gledališča Trst, Slovenskega narodnega gledališča Maribor, profesorica igre in umetniške besede na AGRFT-ju in častna meščanka Ljubljane je številne vloge, s katerimi se je vpisala med največja imena slovenskega igralstva, oblikovala iz talenta in človeške širine, ki je sprejemala različna mišljenja ljudi, je v imenu ZDUS-a poudaril ravnatelj Drame Igor Samobor.

Mladost kot značajska vrlina
Z igralskim delom se je po njegovih besedah borila za ohranitev slovenskega jezika, naroda in kulture, kar v povojnem času v Italiji ni bilo samoumevno. "Iz njenega darujočega srca je izhajal tudi njen pedagoški eros," je dejal Samobor in dodal, da je cenila mladost kot vir življenja. Mladost je po njegovih besedah ostala del njenega značaja in je bila njen večni umetniški navdih, saj se je tudi v zrelih letih "vedno odprtega duha in z neverjetnim pogumom spustila v gledališka tveganja z mladimi ustvarjalci".

Štefki Drolc noben iskren pogled na umetnost ni bil tuj. Njen igralski izraz je bil sprva "obarvan s svetlobo in liričnostjo, kasneje s srebrnolaso modrostjo. Njene vloge so temeljile na ženski moči, ljubezni, predanosti in dobroti, a znala je tudi skreniti s te dobrosrčne poti in ustvarjati vloge, ki so žarčile temno plat likov, in številne vloge, ki jim je pridala nenadkriljiv humor," je dejal Samobor.

Od njenega prvega filma, Na svoji zemlji Franceta Štiglica leta 1947, do zadnjega, Vztrajanja Mihe Knifica 70 let pozneje, se "razkrije njen bogat umetniški lok, od nedolžnosti do zrelosti, skozi oba lika pa sije Štefkina odločna podoba ženske, ki sprejema življenje kot dar in gledalcem tudi boleče življenjske izkušnje s postoterjeno svetlobo vrača". Kot je še poudaril ravnatelj Drame, so občudovali njen talent, njeno nikoli usahlo radovednost, iskrivost, duhovitost, odkritost, lepoto, nežnost, prijaznost.

"Zmeraj za žur"
Igralka Milena Zupančič je obudila spomin na njene prihode v gledališko garderobo, njeno točnost in disciplino, izjemno energijo in ostrino duha, predanost sodelavcem, na klepete o vsakdanjih rečeh in utrinkih iz zasebnega življenja ter na druženja zunaj garderobe, denimo na gostovanjih. "Ona je bila zmeraj za žur, še bolj kot trikrat mlajši kolegi," je poudarila Milena Zupančič. Spomnila se je tudi njune zadnje večje zabave – ob obletnici snemanja filma Na svoji zemlji v Baški grapi, kjer sta pod šotorom skupaj s pevci zbora Pinko Tomažič prepevali dolgo v noč: "Prišla je ogromna množica ljudi, prepričana sem, da večina zaradi Štefke."

Tudi režiser Vlado Škafar, ki se je Štefki Drolc poklonil s filmom in knjigo, je med drugim poudaril prvi slovenski celovečerni igrani film in njeno prvo vlogo v njem. "Na avdiciji za film, ti posnetki so ohranjeni, je od prevelike zadrege zakopala svoj obraz v roke, ustvarjalci filma pa so prav v tem videli temeljno nepotvorjenost, ki krasi njeno igralsko in človeško bitje, in so jo izbrali," je povedal.

Ana Štefanija Drolc je umrla 25. junija v 95. letu starosti. Poleg številnih gledaliških vlog bo ostala zapisana v spominu kot Francka iz filma Na klancu, Barbara iz Cvetja v jeseni ali Marija Novak iz filma Draga moja Iza. Prejela je najvišja priznanja za igralske dosežke, med njimi Borštnikov prstan in Prešernovo nagrado za življenjsko delo, prvo nagrado pa ji je podelil ZDUS leta 1959 za vlogo Katarine Ivanovne v Zločinu in kazni Dostojevskega.