Medeja, Medeja, Medeja je avtorski projekt, ki so ga v Mestnem gledališču ljubljanskem (MGL) pripravili v koprodukciji z AGRFT-jem. Predstava je nastala v okviru magistrskega študija gledališke režije Mateje Kokol na AGRFT-ju pod mentorstvom Tomija Janežiča.

Na posvet k poznavalki antike
Jožica Avbelj, ki v predstavi med drugim igra violino, je takoj sprejela povabilo k projektu, čeprav ji lik Medeje, ki pomori svoje otroke, ni bil blizu. Zato se je odpravila k poznavalki antike Svetlani Slapšak, ki ji je povedala, da obstaja veliko teorij, ki zanikajo njeno dejanje. Med drugim jih je uporabila že nemška pisateljica Christa Wolf, ki je v svojem romanu pisala o tem, da so Medeji detomor naložili drugi.

Pozneje, ko je Kokoljeva prišla na idejo, da bi Medejin lik predstavili prek otroka, se je tudi Avbljevi zgodba zložila skupaj. Po njenih besedah so bile priprave izčrpavajoče, saj je bila vsaka vaja, kot bi na novo pripovedovali zgodbo, obenem pa so ji mladi ustvarjalci tudi veliko dali.

Kdo sploh je Medeja?
Tudi režiserka je v procesu odkrivala, kdo sploh Medeja je. Pozneje se je morala vprašati še, na kakšen način jo predstaviti na odru. Uprizoritev tako predstavlja Medejo kot otroka, kot čarovnico in kot Jožico. V ospredju je osamljen otrok z burno domišljijo, ki spregovori o grozljivi zgodbi.

Po besedah scenografke predstave Karin Rožman prostor ni geografsko določen, saj so meje prostora obenem Medejine meje. Za dramaturgijo je poskrbela Marina Radić, za kostume Iris Kovačič, koreografija in zvok pa sta delo Ivana Mijačevića in Aleša Zorca.