Vem, da se o okusih ne razpravlja. Zato lahko le dodam, da tako izrazitih in močnih okusov tudi ne mešam med seboj! The Suburbs, tretji album skupine Arcade Fire je bil, kot vselej doslej v njihovi kratki diskografiji, nestrpno pričakovan! Razlogov je seveda več. Toda mislim, da so najbolj zvesti privrženci skupine Arcade Fire, ki avtorstvo frontmana Wina Butlerja sprejmejo kot duhovno hrano, in predvsem glasbeni kritiki, ki so skupino že uvrstili med najboljše v rockglasbi, pričakovali ploščo The Suburbs kot vsebinsko in rutinirano nadaljevanje predhodnih dveh – Funeral in Neon Bible. Nekateri so celo poglobili famo o njem, napovedujoč ga kot prelomni in neponovljivi OK Computer. Točneje, kar je bil OK Computer za Radiohead, naj bi postal The Suburbs za Arcade Fire!? Diskografsko remekdelo!?

No, če smo se že spustili v takšno primerjavo, prej bi rekel, da je The Suburbs nekakšen Kid A ali Hail To The Thief od Radiohead. To nikakor ne pomeni, da so dekleta in fantje iz Montreala radikalizirali svojo glasbeno podobo ali se spustili zgolj v eksperimentiranje. Ne, novi album je še vedno v območju grandioznih in monumentalnih melanholičnih punk in folk himen, ki so od nekdaj zaščitni znak skupine. Skladbe, nabite z iskreno emocijo, ki enako učinkujejo v akustični klubski intimi kot tudi pod sojem stadionskih žarometov!

Preseneča pa ustvarjalna širina in aranžersko-skladateljski razpon, ki se giblje od briljantne Sprawl II (Mountains Beyond Mountains), v kateri Regine Chassagne s svojo razigrano izvedbo obuja čas in duh fatalne Debbie Harry, pa vse do We Used To Wait, ki je s svojo novovalovsko gradacijo vzdušja v rangu sodobnih protihitov skupin Interpol in The National. Plošča The Suburbs je Wimov labodji spev življenju v predmestju, ki globoko v sebi skriva personifikacijo tudi njihove poti – od klubske indie atrakcije do … pozicije enega od vodilnih rockovskih bendov današnjega dne! Remekdelo? Presežek? Komu mar!

Ocena: 5, piše Miroslav Akrapovič