Poslušamo
(3)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 24 glasov Ocenite to novico!
Album American Utopia je v marcu izšel pri založbi Nonesuch. Foto: Discogs
David Byrne je na glasbeni sceni prisoten že več kot 40 let. Foto: Discogs
       Kot je v spremnem besedilu zapisal Byrne, ne gre za pesmi o domišljijskem kraju, kakor bi lahko sklepali iz naslova American Utopia. Gre predvsem za poskus opisa sveta, v katerem živimo zdaj in ki nas skoraj neizbežno navede na vprašanje, ali obstaja drug, boljši, drugačen način. Opomni, da so bile ZDA osnovane kot utopični eksperiment, ki sicer ni nikoli povsem uspel, je pa vendarle številnim dal upe, ki jih lahko vse verjetnejše drvenje proti propadu zlahka povsem ugonobi.       
Byrnova knjiga How Music Works je izšla leta 2012. Foto: Amazon
       Tudi tokrat si je Byrne omislil nekaj družabnikov v studiu, pri čemer se mu je pri snovanju večine skladb znova pridružil dolgoletni tovariš Brian Eno, ki je sodeloval z njim že v času Talking Heads. Hkrati pa z veseljem ugotavljamo, da se je med drugim povezal še s producentom Danielom Lopatinom, znanim tudi pod umetniškim imenom Oneohtrix Point Never, enim redkih svetlejših upov sodobne elektronske scene.       
Prizor iz filma Paola Sorrentina This Must Be The Place, naslovljenem po pesmi Talking Heads, v katerem je leta 2011 David Byrne upodobil samega sebe in podpisal filmsko glasbo. Foto: IMDb

David Byrne: American Utopia

Nonesuch, 2018
30. april 2018 ob 18:48
Ljubljana - MMC RTV SLO

David Byrne, ki bo v sredini maja dopolnil 66 let, na glasbeni sceni pa je prisoten že več kot štiri desetletja, saj je s svojo večno aktualno art punk zasedbo Talking Heads v letu 1975 opazno vzniknil na newyorški sceni, natančneje s prvim koncertom kot predskupina Ramonesov v legendarnem klubu CBGB.

Byrne, ki ima za seboj skoraj dvajset glasbenih albumov, je bil medtem dejaven tudi na področju vizualne umetnosti, ki jo je tudi študiral, filma, opere in pisanja. Tako je na primer pred šestimi leti izdal tudi knjigo How Music Works – in če kdo, potem je zagotovo on relevantna oseba za avtorstvo knjige s tem naslovom.

Pred kratkim je izdal nov samostojni studijski album, ki sledi šest let po zadnji dolgometražni izdaji, ki jo je ustvaril s priznano kitaristko in pevko, pripadnico mlajše generacije St. Vincent. Sicer pa je izšel kar 14 let po njegovem zadnjem samostojnem albumu Grown Backwards, ki je vključeval uspešnico Lazy, ustvarjeno z britanskimi X-Press 2. Tako sveža izdaja kot tudi ta predhodna samostojna, sta izšli pri založbi Nonesuch, pod njenim okriljem pa sta v vmesnih letih izšli še Byrnovi sodelovanji s Fat Boy Slimom in Caetanom Velosom.

Kot je v spremnem besedilu zapisal Byrne, ne gre za pesmi o domišljijskem kraju, kakor bi lahko sklepali iz naslova American Utopia. Gre predvsem za poskus opisa sveta, v katerem živimo zdaj in ki nas skoraj neizbežno navede na vprašanje, ali obstaja drug, boljši, drugačen način. Opomni, da so bile ZDA osnovane kot utopični eksperiment, ki sicer ni nikoli povsem uspel, je pa vendarle številnim dal upe, ki jih lahko vse verjetnejše drvenje proti propadu zlahka povsem ugonobi. In tako tudi naslov album ni mišljen ironično, temveč se prej nanaša na "naše hrepenenje, frustracije, težnje, strahove in upe, glede tega, kaj bi lahko bilo, kaj je možno". Sam namreč ni pripravljen povsem podleči obupu ali cinizmu, četudi "ni lahko, vendar glasba pomaga". Če ne drugega, je vsekakor lahko v uteho.

Izid albuma pravzaprav sovpada z zagonom Byrnovega spletnega mesta Reasons To Be Cheerful (poimenovanega po pesmi Iana Duryja), na katerem zbira novice, ki njega samega in njegovo bralstvo opominjajo, da se - čeprav si večinoma misli, da gre svet naravnost v pekel - dogajajo tudi pozitivne stvari. Kot priznava Byrne, sam nima odgovorov, temveč lahko v besedilih teh desetih pesmi, ki jih prinaša album, zgolj izpostavlja, opisuje in prevprašuje aktualnost, ki ga obdaja. Njegova večinoma igriva besedila se vrtijo okoli mogočih pogledov na svet, pogosto prek poigravanja z možnostmi spreminjanja perspektive.

Tudi tokrat si je Byrne omislil nekaj družabnikov v studiu, pri čemer se mu je pri snovanju večine skladb znova pridružil dolgoletni tovariš Brian Eno, ki je sodeloval z njim že v času Talking Heads. Hkrati pa z veseljem ugotavljamo, da se je med drugim povezal še s producentom Danielom Lopatinom, znanim tudi pod umetniškim imenom Oneohtrix Point Never, enim redkih svetlejših upov sodobne elektronske scene. Album je tako posledično tudi žanrsko raznolik, vendar nikakor ne razcepljen, saj ga Byrnov vokal, kot na splošno njegov duh, povezuje v smiselno celoto.

Je pa zato razpoloženjsko razcepljena uvodna pesem I Dance Like This, ki se vrti okoli soočanja z za širši živelj relevantnimi postavkami, ki na popolnoma tog način določajo naše posamične realnosti – finančne zmožnosti, videz, dosegljivost določenega življenjskega sloga ... Agresivnejši refren pa poslušalcu kar neusmiljeno vrže v obraz precejšnjo nezmožnost izboljšanja lastnega vložka h globlji spremembi tega sveta, tudi zaradi ujetosti v željo takojšnjega nagrajevanja, ki se mora zgoditi danes in ne šele jutri.

Ob poslušanju tretje in četrte pesmi lahko poslušalec dejansko precej podvomi o celotnem izdelku, sploh če ga naj razumemo mimo ironiziranja in cinizma, vendar najbrž ne bo šlo brez tega. Every Day Is A Miracle zaradi svojega poletno zvenečega vzdušja in s karibskim žanrom soca spogledujočih se Enovih ritmičnih vzorcev izpade kar pretirano osladno sovpadajoče z verzom "Love one another". Poslušalec lahko dobi neprijeten občutek, da je v množici, ki bo vzvalovila z v zrak dvignjenimi rokami in bi njegovo nesodelovanje lahko izpadlo vsaj mizantropsko. Delno jo rešuje celota besedila, ki prek nekoliko absurdističnega vživljanja v pripadnike različnih živalskih vrst motri stvarnost sveta, ki smo ga sami ustvarili – naj bodo to bog, nebesa, papež, Mona Liza, denar, časopisi …

In tudi v naslednji pesmi Dog's Mind imamo opravka z živalsko - tokrat torej pasjo perspektivo - v smislu primerjanja človeškega in pasjega uvidevanja sveta. Tako je ta pesem pomensko povsem blizu svoji predhodnici, vendar k sreči prinaša nekoliko boleče realen sklep "We are dogs in our own paradise / In a theme park all our own".

Sledi ena pozitivneje izstopajočih stvaritev z albuma, naslovljena This Is That, ki je prva izmed dveh, pri katerih je imel prste vmes Daniel Lopatin. V posameznikovo notranjost zazrto pesem poganja Byrnov vokal, mojstrsko podložen z minimalistično, pa vendar udarno Lopatinovo instrumentacijo. Lopatin pa podpisuje še zadnjo skladbo na albumu, rahlo blodnjavo Here, in tudi tukaj se odločitev za to sodelovanje izkaže za zmagovalen recept, saj gre za idealen spoj z Byrnovo poetiko. Razveseljuje pa tudi dejstvo, da je Byrne potegnil Lopatina v projekt, ki ga bo slišalo širše poslušalstvo.

Ne moremo pa mimo odlične satirične pesmi Doing The Right Thing oziroma predvsem mimo njenega besedila, v katerem si Byrne na prefinjeno piker način privošči novodobne pravičnike ter njihovo zaslepljenost z lastnim – seveda vedno in zgolj dobronamernim – sijajem. Le da je cena tega pod lastnim budnim očesom kipečega samoodobravanja slepo zažiranje v oziroma kolonizacijo drugih resničnosti, kot posledico nezavedanja lastne oholosti.

David Byrne je z American Utopia tudi izpolnil, kar si je zadal, saj vsaka taka izdaja vsaj malo doda k izboljšanju posamične življenjske izkušnje. Končamo lahko z izjavo, ki jo v filmu Paola Sorrentina This Must Be The Place, naslovljenem po pesmi Talking Heads, izreče lik Seana Penna samemu Byrnu, ki v filmu - za katerega je prispeval tudi glasbo - upodablja samega sebe. "Imaš tako veliko zmožnost predvidevanja. Zamisli, ki jih pretvarjaš v stvarnost in ljudi presunjaš s temi svojimi zamislimi. Pravijo, da si najbolj izredno bitje in umetnik ter imajo prav. David Byrne je umetnik."

Pina Gabrijan
Prijavi napako
Komentarji
štajerc64
# 01.05.2018 ob 09:40
Če je dylan dobil nobelovo,

bi jo david moral dobiti že prej.
Ples
# 01.05.2018 ob 00:08
Moj človek. Všeč mi je, kako pleše, v različnih pogledih.
zamudnik
# 02.05.2018 ob 16:47
Kot je nekoč nekdo nekje napisal: Dokaz, da zna tudi beli človek plesati. :-)

Drugače pa norec. Vedno pozitiven. Tudi meni eden najljubših glasbenikov, kar sem jih kdaj slišal.
Poslušamo
link
Jóhann Jóhannsson: Englabörn & Variations
2
31. maj 2018 ob 18:33 Englabörn , ki je izšel leta 2001, je bil prva samostojna izdaja letos umrlega islandskega skladatelja Jóhanna Jóhannssona, ki se je v zadnjih letih proslavil predvsem kot avtor filmske glasbe, tudi ...
Več novic ...
Kazalo