Prvič, ker Rockstar, eden vodilnih razvijalcev in založnikov na polju videoiger, ne vabi nobenega pod svoje projektno okrilje na lepe oči. In drugič, ker so se fantje zagotovo pozanimali in ugotovili, da je v tovrstnem razvedrilnem žanru pred njimi stopal Trent Reznor, ki je skrbel za glasbo in učinke v igri Quake. Seveda se ne bom spuščal v ugibanje, koliko so Health doma pri videoigrah, toda poznavanje franšize Max Payne spada v splošno poznavanje današnje popkulture. Kajti tisto, kar je Max Payne v svojem čudovitem svetu zlobe in nasilja, je filmska franšiza Matrica v svojem. Poznavalci bi dodali, da si delita še podoben filmski in igralni "bullet time" učinek.

Med Carpenterjem in Vangelisom
Toda pustimo igro strokovnjakom in se vrnimo k zvočni kulisi, ki jo je skupina Health skladala, aranžirala, programirala, producirala … nadvse globoko in poglobljeno. Ne vem, ali je strahospoštovanje do Reznorja vplivalo na tako koherentne melodije, kjer se posttravmatsko stanje glavnega junaka in vnaprej določena dramaturgija pretakata v prečudovito simfonijo nelagodja. Health pa, kot da bi si določili mejnik, do kod jih lahko zapelje ustvarjalna domišljija. Na eni strani je to John Carpenter – pulzirajoče rezek zvok sedanjosti (skladbe Combat Drugs, Shells, The Girl), na drugi pa Vangelis s svojo apokaliptično recepturo iz Blade Runnerja (skladbe Pain, Max: Panama, Torture, 16 230).

Toda da ne bo pomote, omenjena mejnika sta le mejnika. Album Max Payne 3 se s 25 glasbenimi kosi najbolj približa remekdelu v tovrstnem žanru, glasbi za igro Star Wars Republic Commando, ki jo je napisal Jesse Harlin. Temačen, postindustrijski, klavstrofobičen, ritualen. Z eno ključno izjemo! Skupina Health ni znana le po elektronsko impregniranih ritmih, temveč tudi po ekspresionističnem vokalu Jaka Duzsika. Prvi singel in promocijski hit Tears pa je dober dokaz, da tudi Health niso odstopili od svojih "die slow" manir.

Ocena: 4; piše Miroslav Akrapović