Če pomislimo, da je bila prvotna dejavnost ustanoviteljev montaža zvočnih kulis v dvigala v Seattlu, potem je obdobje njihovih najbolj razvpitih varovancev, skupine Nirvane – prava rockrevolucija! Toda skromni ali ne, odgovorni pri Sub Popu so si od nekdaj želeli imeti pod svojim okriljem skupini, kot sta Hüsker Dü in Jesus Lizard.

Ne bom dolgovezil o zgodovinski in časovni asinhronosti med omenjenima, povedal bo le, da je Sub Pop dobil Metz. Ali obratno. Vseeno. Trio iz Toronta, ki je odraščal ob grungerski plejadi, je, če je hotel ali ne, na svojem prvencu izluščil tisti znameniti ameriški zvok hardcora, ki je v 80. letih predstavljal oporišče za mladino, sito reaganizma, Ramba, gorečih naftnih polj in brezposelnosti.

Je morda današnji čas gospodarske krize drugačen? Ne. Le da imamo danes svetovno kompatibilna imena tako za dediče reaganizma kot tudi za vse drugo, kar gori. Metz s svojim briljantnim prvencem, ki zarezuje globoko v tkivo (The Mule, Knife In The Water) gnile ameriške družbe (Rats, Wet Blanket, Sad Pricks), ponujajo odrešitev tistim, ki ne spadajo med 1 odstotek.

Metz so jezni in glasni, a vselej intelektualno zgovorni in glasbeno izjemno uigrani in spretni. Ne zavzemajo se za podoživljanje slavne epopeje grungea, poglobili so se v ameriško preteklost undergrounda, ki je povzročila Nirvano in vse druge "nirvane". Pravzaprav so šli še dlje nazaj od internetne glasbene (r)evolucije in še kako suvereno ter samozavestno zagrebli v "skrito zgodovino rocka", ki jo je v istoimenski knjigi The Secret History Of Rock posamično poimenoval in opeval ameriški novinar Roni Sarig. Od Hüsker Dü … do Jesus Lizard. Brez nostalgije in patetike. Brez kompromisov.

Ocena: 5; piše: Miroslav Akrapovič