Poslušajte skladbo Glitter z zadnjega albuma Everything In Between skupine No Age in vse vam bo postalo kristalno jasno. Tretji album 'bobnarsko-kitarskega' dueta, ki ga sestavljata Randy Randall in Dean Allen Spunt, je vsekakor presežek njihove dozdajšnje glasbene kariere, a hkrati tudi »pljuska« vsem tistim, ki so v navalu navdušenja in evforičnega pretiravanja No Age krstili za 'vnuke' kultnih Sonic Youth. Da ne bo pomote, nič slabega ni s to primerjavo in prepričan sem, da fantom, ki se zbirajo v klubu The Smell v Los Angelesu (poleg omenjenih No Age še dva vidna in slišna predstavnika ameriške 'newagerske noise scene' – Mika Miko in Abe Vigoda), več kot prija in ugaja sklicevanje na Sonic Youth. A hkrati je res, da tako 'fiksne' primerjave običajno izničujejo celoten potencial skupine. Enostavneje povedano – zakaj je večina imenitnih glasbenih poznavalcev, kritikov in novinarjev album Everything In Between že razglasila za enega najboljšega v tem letu?

No Age v svojem kitarskem 'prijateljskem ognju' iz naftalina vlečejo duh tako Yo La Tengo kot tudi My Blood Valentine, toda na popolnoma lasten skladateljski način, ki je že na začetku 'obsojen' na sobivanje le bobnov in kitare. Toda to sobivanje (Fever Dreaming, Depeletion, Skinned) je tako hudičevo divje, razuzdano, da te prevzame že s prvimi takti ultimativnega najstniškega izbruha emocij. Skozi kronologijo kratkih zvočno-liričnih rezov (Life Power, Glitter, Valley Hump Crash), ki jih No Age projicirajo kot monumentalne in zimzelene skladbe njihovega odraščanja ter popolnoma politično nekorektne – poslušalec o(b)stane v razmišljajočem se razpoloženju z vprašanjem ali sem prespal dvajset let. Ali sem kaj pomembnega zamudil? Ali sem končno našel tiste, ki nadaljujejo tradicijo, zvok in sliko kultnih Hüsker Dü? Preverite. Že prihodnji teden, v sredo v Menzi pri koritu.
Ocena: 5; piše: Miroslav Akrapović