V dobrih tridesetih letih sta Karl Hyde in Rick Smith (do leta 2000 tudi Darren Emerson) krmarila in usmerjala analogijo elektronske glasbe, ki se je iz njihovih rok slišala ravno prav dovolj progresivno, da ni bilo nikoli ogroženo bistvo same glasbe. Blues House je preživel Born Slippy!

Deveti studijski album Barbara Barbara, We Face A Shining Future skupine Underworld v svoji prikriti avizi fragmentira dosedanjo glasbeno pot avtorjev, zato ni nič čudnega ali nenavadnega, da na trenutke v podtonu slišite prepoznavne sekvence ali obrazce, ki so pa malodane ponarodeli. A to nikakor ne pomeni, da sta se Hyde in Smith pogreznila v naftalin lastnih predložkov, jih rezljala in po mili volji lepila skupaj. To res ni v naravi teh dveh genialnih valižanskih glasbenikov, ki nam ponujata album Barbara Barbara, We Face A Shining Future kot skrajnje intimno branje/poslušanje.

Uvodna I Exale je katarzična! Z gradientom dvotonskega stopnjujočega se ritma, cirkulacijo industrijskih fanfar in Hydeovimi mono(logičnimi) parolami, skladba obuja spomine na ultimativne pridige Marka E. Smitha. Še en dokaz trditvi, da so bili Underworld vedno nekaj več kot zgolj elektronska skupina. V inštrumentalni miniaturi Santiago Cuatro so strune zmešane tako, da se nam zdi, da pogled sega z andaluzijskih gričev vse do Čila. S travnikov naravnost na asfalt in nazaj.

A pravi chill (in/out) tega albuma boste odkrili v skladbi Nylon String, kjer vse do izteka težko razločimo troglasno verziranje "Open me up / I want to hold you, laughing" med Karlom, Tyler Hyde in Esmo Smith. V Ova Nova pa nam omenjeni hčerki iz ozadja nazorno pokažeta, da … ob takšni mladosti nam na poti v prihodnost ni treba skrbeti, ko vselej za sabo puščamo častno preteklost. Naslov devetega albuma skupine Underworld je stavek, ki ga je Karlov oče dahnil svoji soprogi, preden je umrl.