No, strinjal bi se z večino iz plemena hardcora, da noise mantre skupine Atari Teenage Riot ni mogoče ponoviti. Toda največjo zaslugo za to ima zagotovo frontman skupine ATR Alec Empire in njegov anarhistični politični aktivizem. Skoraj dvajset let je bilo treba, da je zvočni avizo digitaliziranega hard cors – techna in preglasne kitarske distorzije postala črpališče idej za nove generacije "upornikov z razlogom". Dueta Crystal Castles in The Thing Things sta dva pola zgodbe o "berlinskem digitalnem vplivu", vsak v okvirih svojega dojemanja današnjega popa. Toda brooklynski duet Sleigh Bells prekaša oba!

Moram priznati, da sem načrtno založil in preložil njihov prvenec Treats za zimski božično-novoletni čas, ko se vse zvokovne frekvence, med zemljo in nebom, pretakajo v eno samo blaženo melodijo. Če si želite spočiti ušesa od tega "blaženega miru" ali če nameravate v veselem decembru sofisticirano nagajati z glasbo sosedom, potem so Sleigh Bells pravi naslov! Še več! Sleigh Bells so s svojo ploščo Treats nastavili "tempirano bombo" današnji popsceni, kajti, kakor N'toko ugotavlja v najinem intervjuju, "pop je trenutno najbolj subverziven glasbeni žanr".

Pri Sleigh Bells se ta ultimativna subverzivnost izraža skozi simbiozo kitarista Dereka E. Millerja, ki je brusil strune v hardcore skupini Poison The Well in famozne Alexis Krauss, ki je v izjemno kratkem času prehodila pot od članice popolnoma komercialnega najstniškega popprojekta – skupine Rubyblue - pa vse do pozicije ene najbolj karizmatičnih in fatalnih poppevk danes.

Formula se na prvi pogled zdi sila enostavna – do konca pribita kitarska distorzija, posemplani ritmični vzorci od garažnega r'n'b do punka in seveda pevka Alexis, ki deluje kot orkan čustev, kot cheerleaderka, ki sreča Marylina Mansona ali, če parafraziram ime kultne ženske skupine: Alexis je resnično "chick on speed"! Toda tako kompleksni aranžmaji in dramaturgija skladb, kot je naslovna Treats ali Tell 'Em in A/B Machines, četudi je na maksimumu decibelov glasnosti, je zahtevna naloga! Kdor pozna nauk Karlheinza Stockhausena, ve, o čem govorim.

Ocena: 5, piše Miroslav Akrapović