Poslušamo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 1.7 od 21 glasov Ocenite to novico!
Sindrom druge plošče
Ocenjevanje novega albuma Smaal Tokka je najpreprostejša stvar na svetu. Zakaj? Ker na delu z naslovom Sindrom druge plošče, razen drobcev, ki imajo s Smaal Tokkom bore malo skupnega, ni česa ocenjevati. Foto: false

Smaal Tokk - “Sindrom druge plošče”

Celinka, 2017
21. september 2017 ob 16:06,
zadnji poseg: 22. september 2017 ob 10:24
Ljubljana - MMC RTV SLO

Na razstavi političnih karikatur iz obdobja nekdanje države se mi je v spomin utrla le ena. Stane Dolanc, nekdanji jugoslovanski multiminister, med drugim tudi prvi policist, je bil upodobljen kot govorec; za govorniškim pultom, najbrž pred dvorano somišljenikov. V rokah je imel krajec dolgega traku, vijočega se v globino za njim.

Ta je predstavljal odvit zvitek kuhinjskih brisač ali pač toaletnega papirja. Simboliziral je besedičenje v prazno. V oblačku nad prepoznavno zabuhlim obrazom, prislonjenim na ovalno postavo, je bilo zapisano: "Drugovi, bit ću kratak!" Se pravi: "Tovariši, kratek bom."

V socializmu so partijski vodje v svoji vladarski blaznosti razdirali utopične politološke in sociološke orehe ter sredice in lupine teh nato znova sestavljali v maratonske govore. Danes se njihove samoupravljavske teorije, ki so jih nato natisnili tudi v številnih knjigah, nikomur ne zdijo več niti zabavne. Verjamem, da jih tudi zgodovinarji ne prebirajo več.

Ocenjevanje novega albuma Smaal Tokka je najpreprostejša stvar na svetu. Zakaj? Ker na delu z naslovom Sindrom druge plošče, razen drobcev, ki imajo s Smaal Tokkom bore malo skupnega, ni česa ocenjevati. Namreč prav vse, kar nam amatersko-dramski lik, ki je zamišljen kot hibrid med kmečkim razumevanjem raperja in komikom na vaških veselicah, odpredava ali odpridiga, je dosledno puhlo in skrajno brez pomena.

“Slovenija je ena lepa dežela, lepa kakor sonce, lepa kot Marija, lepa kot frizura od predsednika,” prepeva ena izmed spremljevalnih vokalistk v skladbi Domoljubna.

Res je. Smaal Tokk ima skupino, pa čeprav glasba na pričujočem delu nima niti dostojne oblike, kaj šele, da bi premogla kanec (zanimivega) značaja.

Parodist se v svojih govorih pretežno pritožuje nad sistemom in njegovimi vzvodi. Ti pojmovni sklopi pritičejo položnicam, službi ali šlušbi, brezposelnosti itd. Marsikdo bi lahko takoj potrdil, da Smaal Tokk karikira raperje, ki se okrog klišejev vrtijo kot mačke okrog pregretega whiskasa. Res se.

Toda ironija je ta, da Smaal Tokk zelo hitro pozabi, da je kreatura, ki je ustvarjena zato, da parodira. V vsakdanja bremena malega človeka se zaganja siloviteje in bolj predano, kot se teh lotevata veterana z rdečima nosovoma v bifeju ob lokalni samopostrežni. Smisel njegovega obstoja v trenutku izpuhti. Tokku tako preostane le še dolančevsko onaniranje, in to v ortodoksni primorščini. V tej se zdi tako zelo imeniten - a najbrž le samemu sebi. Humorja je komaj za drobtino, a je še ta tako razočarljivo bukov.
Slon in Sadež s svojo legendarno Fantastičnih 5, v kateri sesuvata deške skupine, sta za Tokkovo kapaciteto boleča nedosegljivost oziroma znanstvena fantastika.

Radmila je res edini komad, ki malenkostno zdrami. Oda ženi je načeloma lahko le pohvalna. A če se spomnimo na Tokkovo osnovno parodistično misijo, je tudi Radmila kričeča mimobežnica - popevka bi bila tako lahko razumljena celo kot neokusen šovinizem.
V izteku pesmi Radmila se po zgledu Brandforda Marsalisa iz Stingove zimzelene Englishman In New York s sopranosaksofonom izkaže Klemen Kotar. Kratek instrumental Interludij v EUR-molu je še en element, kjer zablesti Kotar, tokrat kot bariton saksofonist.

A težava dela Sindrom druge plošče je v resnici nekje drugje.
Prevladujoč dejavnik Smaal Tokkovega strela mimo je v izbiri medija. Izraz, ki ga ponuja Tokk, je spoken word oziroma so to prozni monologi ob glasbeni podlagi. Če imajo ti pesniško težo ali umetelno narativno ambicijo, so še kako primerni za diskografsko enoto. Tokkovi niso taki, zato je Sindrom druge plošče kot glasbeni album pač zmazek. Kot smiseln zvočni sveženj bi bil kvečjemu zadosten, če bi bil govorno-glasbeni korpus satiričnega televizijskega šova. Nekdanja pokrajinska TV-uspešnica TV Poper, križan s kabaretnim tipom televizijske spletke, z več glasbe kot izvirnik - to so Smaal Tokkove mokre sanje, predvidevam.

Če pa že, pa celoti res manjkajo trije ali štirje vsaj petminutni odmori ali prav toliko dolgi odmerki tišine. Ti bi nedvomno ublažili fizični napor, ki ga je poslušalcu namenil Smaal Tokk.

Dame in gospodje, upam, da sem bil dovolj kratek: "Tu je blu tu, prou uno na hard, a."

Matjaž Ambrožič, @matjazambrozic
Prijavi napako
Komentarji
slaffcek
# 21.09.2017 ob 19:27
Zakaj dajete pisat kritiko človeku, za katerega se javno ve, da izvajalca prezira, tako da drugega, kot zgornji kvazi-intelektualni tekst, iz katerega ne izvemo o plošči praktično nič, ni bilo niti pričakovati?
Bartimeus
# 21.09.2017 ob 16:57
Matjaž NIMAŠ POJMA!!!¨
Ne ocenjuj nečesa česar ne razumeš. Smaal Tokk je za nas primorce zakon.Ni treba, da ti je album všeč, lahko pa podaš dostojen komentar. Za oceno preprostega albuma v narečju, po nepotrebnem uporabljaš neke znanstvene izraze, ki sem nikakor ne spadajo. Če zapišem v tvojem stilu, v oceni manjka 40 praznih vrstic, ki bi izboljšale oceno tvojega pisanja.
Smaal Tokk kar tako naprej!
tim sein
# 21.09.2017 ob 18:26
Ccc, Matjaž... a ti slučajno čislaš Raiven? Res si relevanten, ja.
andregino
# 21.09.2017 ob 19:33
Dobro se spomnim da je g. Ambrožič že njegov prejšjnji album skritiziral. Če mu torej ni všeč ne izvajalec in ne njegova glasba, zakaj se potem muči s poslušanjem in pisanjem kritik le te?
Alex8
# 21.09.2017 ob 20:38
Ambro, ne bluzi! Smaal je super!
mares889
# 21.09.2017 ob 20:04
Fsak ma lahko svoje mnenje in svojga malara. Meni osebno je model precej vsec. Inovativen. Osvezitev scene. Rad poslusam na #Val202.
nizakej
# 21.09.2017 ob 21:00
Men je prou fajn, daleč najbolj originalen.
Zjesenic
# 24.09.2017 ob 19:35
Tale ga pa res ne prenese. No, jaz pa ne prenesem Ambrožiču dragih angleških elektro popijev, ki na kompu mal zvokce mešajo.
Peroz
# 22.09.2017 ob 13:23
Ambrozic v svoji ortodoksni resnobnosti pac Smaal Tokka ni in verjetno nikoli ne bo dojel. Dec se jemlje prevec resno, nimas kaj. Ampak porajta pa npr. Paramore. Razumi, kdor more.
alah
# 21.09.2017 ob 22:25
Smaal tokk je prikupno enostaven, poenostavlja v meje bizarnosti. In to je poanta, to pravzaprav pričakujemo, ko ga poslušamo. Zato se zdi bizarno, da se kritik odloča na podlagi nekih primerjalnih ocen, išče smisel in globino, čeprav je jasno, da je Smaal tokk-ov koncept izrazito izven okvirjev.
prdo
# 21.09.2017 ob 20:26
Zgolj popravek:

V interludiju močno doni bariton saksofon, ne tenor, igra pa ga Klemen Kotar. Tudi sopran saksofon v Radmili igra Klemen Kotar.
lo_pa__ta
# 02.12.2017 ob 10:02
ljudem je tokk zanimiv in všečen, ironično pa ga kot slabega ocenjuje nek kvazi kritik, ki ne razume tega, da je glasba namenjena ljudem in če je tem všeč, neko kvazi intelektulano blebetanje ne pove nič.
Ambrožič bi rad z besedami povedal nekaj, a tokku to očitno bolje uspeva četudi ob "slabi" glasbeni spremljavi.
Tokkova beseda preprosto seže dlje. In Ambrožiča to očitno žge.
Tilen321
# 22.09.2017 ob 11:00
Vsak ima svoje mnenje ,ki pa ni nujno da je enako!
stewie
# 22.09.2017 ob 08:39
Če bi se izrazil kot Amerikanci, bi za Smaal Tokka dejal, da je "full cool".
Če bi se pa izrazil kot Nemci, bi pa zanj dejal, da je "voll kalt".
Vzeto iz njegovih Položnic.
ti-ne
# 22.09.2017 ob 15:04
mares889

# 21.09.2017 ob 20:04
Rad poslusam na #Val202.

:::::::::::::::::::
Res je. Smaal Takk je sinonim za Val 202. Pač small talk. Kr neki.
ti-ne
# 22.09.2017 ob 15:29
Lokalni vapo in nič več. Damjan Murko za napohane po 12 đointu.
Poslušamo
link
Poslušamo: Iztrebljevalec 2049
9
1. december 2017 ob 15:09 Ob glasbi za film Iztrebljevalec 2049 se postavlja predvsem vprašanje, kako izpolniti režiserjevo željo, da bi bila ta čim bliže tisti za prvi del iz leta 1982, če tvoje ime ni Vangelis in če nočeš ...
Več novic ...
Kazalo