Album, ki prinaša kopico neprepričljivih zgodb, pretiranih primerjav, tu in tam celo zmedenega jezikanja. Foto: MMC RTV SLO
Album, ki prinaša kopico neprepričljivih zgodb, pretiranih primerjav, tu in tam celo zmedenega jezikanja. Foto: MMC RTV SLO

Ljubitelji rapa Marina Ivanovića Stoko še vedno cenijo predvsem zaradi hvaljenega prvenca Spremni za rat, ki ga je posnel skupaj z Neredom. Dva manj prodorna albuma in kar petletni diskografski premor v katerem se je bolj kot po studiih in koncertnih odrih potikal po resničnostnih šovih in terapevtskih komunah pa so zgolj pomagali dvigati temperaturo. In kaj prinaša njegova vrnitev? En velik vsebinski nič zapakiran v trinajst skladb, za katere je Stoka prispeval besedila, glasba pa je delo njegovega dolgoletnega prijatelja Bojana Šalamona Shalle iz skupine Connect.

S tehničnega vidika albumu sicer ni kaj očitati. Ugledni studijski mojstri so pač rutinirano opravili nalogo. A niti kvaliteni miksi, dobra produkcija, povsem korektne, četudi ne ravno pretirano izvirne podlage ali sodelovanje s hrvaškima estradnicama ne morejo rešiti albuma.

Stoka je s svojimi mišicami in tatuji resda atraktiven, s puško na odru militanten a njegova sporočilnost je povsem na psu. V raperskih tekstih pričakujemo odstiranje tančic, rušenje tabujev, argumentirano kritiko, nedvoumno sporočilnost, Pogodi ko se beko!?! pa namesto tega prinaša obilico neprepričljivih zgodb, pretiranih primerjav, tu in tam celo zmedenega jezikanja katerega skupni imenovalec je treba iskati na relaciji med pozerstvom in samovšečnostjo. Daleč pod nivojem ne samo N'tokovih mojstrovin pač pa tudi aktualnih albumov Doše, Zlatka, Koste pa tudi nekaterih drugih manj uveljavljenih slovenskih ustvarjalcev.

Ocena: 2; piše: Dušan Jesih