Že prvi singl Family, ki so ga mladeniči objavili februarja, je dal slutiti, da so The Cast Of Cheers resnično lahko nasledniki skupin Franz Ferdinand in Bloc Party. Otoški kolegi so še posebej ponosno poudarjali in tekmovali v naštevanju stičnih točk med skupino Bloc Party in Cheersi, kar se ponuja že po prvih taktih omenjenega singla. Toda ko poslušalec vstopi in se potopi v celoten nabor skladb z njihovega prvenca, se vztrajanje pri teh primerjavah konča ali razprši z občasno ugotovitvijo, da sta le podobna vokala Conora Adamsa in Kele Okereka. Kajti, Conor Adams – pevec, kitarist, frontman skupine The Cast Of Cheers je po moje dosti bližje značaju, liku in delu Ezre Koeniga iz Vampire Weekend. Tukaj imam v mislih predvsem skladateljsko norost in lucidnost rokovskih vodij, ki se tudi v »hipsteričnih« časih držijo arhetipskih načel – vedno prvi v napadu, vedno v ospredju, z možgani, ne na silo.
In moram priznati, da je ta prvenec prava zakladnica inteligentne lirike (Marso Sava, Go Getter, Human Elevator) in enostavnih aranžmajev (Animals, Goose, Family). Ob izjemno uigrani ritemsekciji in sinhroniziranih spremljevalnih vokalih, predvsem bobnarja Kevina Currana, se The Cast Of Cheers držijo poskočnih punk folk vzorcev in skrbno pazijo, da ne zaidejo v novodobni artizem ter zgoščene kompozicije. Njihovi videospoti pa so še eden prispevek trditvi, da ni krize v videoprodukciji, krizo imajo tisti, ki izbirajo videonominirance za grammy in druge nagrade. A ti nasploh imajo krizo … predvsem svojega glasbenega okusa.
Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapović