Nostalgičen navdih, ki ga danes le redkim uspe ustrezno odtajati, obdelati in postreči kot svež in okusen. Foto: Merge Records
Nostalgičen navdih, ki ga danes le redkim uspe ustrezno odtajati, obdelati in postreči kot svež in okusen. Foto: Merge Records

Najbolj "po svoje" se je odlepil Will, mlajši od bratov Butler iz frontmanske naveze omenjene skupine.

Ta, od vseh muskontarsko & pevsko razpoloženih članov Arcade Fire, najbolj nadarjen, najizvirnejši, najdrznejši in najbolj luciden glasbenik, se je najprej lotil glasbene podlage za dokumentarni film Bronx Obama – subtilno komične zgodbe o Louisu Ortizu, ki je svojo življenjsko-poslovno pot zgradil, oponašajoč ameriškega predsednika.

Filmskoglasbeni vrhunec je Will Butler (skupaj z Ownom Palletom) doživel z letošnjo oskarjevsko nominacijo (OST Her) za najboljšo filmsko glasbo. Nekaj tednov za hollywoodsko filmsko procesijo pa je Will spravil v obtok solistični prvenec z naslovom Policy. Toda namesto pričakovanega policijsko-promocijskega desanta, v katerem bi nas Will razsvetljeval – z elektriko ali brez nje, se je odločil, da bo zadnji teden februarja vsak dan napisal & zložil & odigral & objavil po eno skladbo, ki jo bo navdihnil članek iz časopisa The Guardian.

Od grških prizadevanj, da oklestijo proračun v skladbi Clean Monday, pa vse do The Waters Of Babylon, ki govori o brisanju kulturne zgodovine v Mosulskem muzeju – čisto, iskreno, neposredno, brez obotavljanja. Še preden so nekateri pripomnili, da tovrsten dnevni odmerek angažiranih skladb zmanjšuje publiciteto debija Policy, se je oglasil Will, zatrjujoč, da je s tem le pridobil pri dolžini prihajajočih solističnih nastopov. A teh bi, sodeč po albumu Policy, lahko bilo še kako veliko.

Policy, ki je posnet v dnevni sobi Jimija Hendrixa, bolj znani kot Electric Lady Studio, nam predstavlja vso Willovo rockovsko virtuoznost. Ne le, da je (od)igral na večini slišanih glasbil (razen bobni: Jeremy Gara), Will Butler je skozi kolaž (Take My Side, Son Of God, Sing To Me, Witness) revitaliziranega akustičnega kantavtorstva obudil spomin na nekoč najbolj pripovedniško ozaveščeno rockovsko pesmarico – od Dylana pa vse do njemu zelo ljubih Violent Femmes. Nostalgičen navdih, ki ga danes le redkim uspe ustrezno odtajati, obdelati in postreči kot svež in okusen. Četudi smo lačni (tega) kot nikoli doslej.

Ocena: 4; piše: Miroslav Akrapovič