Razglednice preteklosti
(5)
Emil Adamič, slovenski skladatelj, 25. december 1877-6. december 1936, fotografiran malo pred smrtjo. Foto: Arhiv NUK
Nekdanja šola na Dobrovi pri Ljubljani, kjer je bil na božično noč leta 1877 rojen Emil Adamič. Foto: Arhiv NUK
Podatek o Emilovem rojstvu v rojstni knjigi župnije Dobrova. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Podatek o Emilovem rojstvu v rojstni knjigi župnije Dobrova. Foto: Nadškofijski arhiv Ljubljana
Emilova starša - mati Katarina (rojena Brus leta 1854 ) in oče Avgust (rojen leta 1843). Oba sta umrla leta 1915. Foto: Arhiv NUK
Najstarejša fotografija kaže Emila Adamiča kot dirigenta tamburaškega kluba Zvezda v Ljubljani. Foto: Arhiv NUK
Lavoslav Schwentner
Emil Adamič je za Nove akorde pripravil več kot sto svojih skladb. Foto: Arhiv avtorja
Zdravljica, novi akordi
Vezana različica Novih akordov. Foto: Arhiv avtorja
Zdravljica, novi akordi
Adamič v družbi drugih sodelavcev Novih akordov po ilustraciji Saše Šantla. Foto: Arhiv avtorja
Ena od skladb iz Novih akordov posvečena Žirovnikovemu zboru v Šentvidu pri Ljubljani. Foto: Arhiv avtorja
Žirovnikov zbor je rad izvajal Adamičeve skladbe. Emil jim je posvetil dva svoja zbora, ki sta izšla v Novih akordih. Foto: Arhiv avtorja
Adamičevi iz ljubljanskega Šempetra. Emil stoji zgoraj desno, brat Ivan sedi spodaj desno. Foto: Arhiv avtorja
Brat Ivan Adamič, narodni mučenik, žrtev nemškega nasilstva na mrtvaškem odru. Foto: Arhiv avtorja
Emil Adamič je takoj ob prvi številki literarno-glasbene priloge Novih akordov postal njen sodelavec ( levo zapis o dogodkih v Trstu), obenem pa so ti (desno) prinašali tudi podatke o njegovem delu. Tedaj o treh skladbah za klavir. Foto: Arhiv avtorja
Emil s svojo ženo Hano (rojeno leta 1884). Poročila sta se 12. avgusta 1906. Foto: Arhiv NUK
Emilu Adamiču so prijatelji ob 50-letnici ( sicer z zamudo) pripravili primerno počastitev. Foto: Arhiv NUK
Emila Adamiča so upodobili razni karikaturisti tedanjega časa. Foto: Arhiv NUK
Emil je leta 1928 postal urednik revije Nova muzika, ki pa je izhajala le dve leti. Foto: Arhiv avtorja
Foxtrot, Blues, Boston … Svojo sodobnost je Emil leta 1928 pokazal s komponiranjem v novem slogu. Skladba je iz prvega letnika Nove muzike. Foto: Arhiv NUK
Emil Adamič z učiteljskim pevskim zborom na Češkem. Foto: Arhiv NUK
Učitelji so na svojih koncertih (poročilo z gostovanja po Jugoslaviji ) izvajali tudi Adamičeva dela. Foto: Arhiv NUK
Kaj počne Emil Adamič, so bili radovedni pri nekem časopisu. In Emil jim je poslal odgovor. Foto: Arhiv avtorja
Osmrtnica Emila Adamiča v Jutru. Foto: Arhiv NUK
Nekrolog Emila Adamiča v Učiteljskem tovarišu. Foto: Arhiv NUK
Osmrtnica Emila Adamiča v Učiteljskem tovarišu. Foto: Arhiv NUK
Glasbena matica je že dober mesec po smrti Emila Adamiča priredila njegov spominski večer. Februarja 1937 pa je bila na vrsti že druga tovrstna prireditev. Foto: Arhiv NUK
Že leto po Adamičevi smrti je izšel njegov življenjepis, prva tovrstna knjiga na Slovenskem. Foto: Arhiv NUK
Spominski večer posvečen Emilu Adamiču, novembra 1938. Foto: Arhiv NUK
Spomin na Emila Adamiča ohranja učiteljski pevski zbor. Ustanovljen leta 1925. Tik pred njegovo smrtjo so ga imenovali po njem. Foto: Arhiv NUK
Hiša na Staretovi 16 v ljubljanskem Trnovem. Tu je zadnja leta živel in ustvarjal Emil Adamič . Foto: Andrej Mrak
Spominska plošča na fasadi. Foto: Andrej Mrak

Božično detece v družini Adamičevih

Genialni skladatelj Emil Adamič je ob božiču vsako leto praznoval tudi rojstni dan
22. december 2013 ob 15:16,
zadnji poseg: 22. december 2013 ob 16:34
Ljubljana - MMC RTV SLO

Orglanje v cerkvi je bilo včasih pomembno opravilo skoraj vsakega slovenskega učitelja. Vsaj do druge polovice 19. stoletja sta bili namreč učiteljska in organistovska služba združeni.

Potem pa so vmes posegli državni zakoni in učitelja oprostili te obveznosti. Vendar je v mnogih krajih vse ostalo po starem. Majhne župnije si namreč niso mogle privoščiti posebej nastavljenega in plačanega organista, poleg tega pa tudi ni bilo nobene šole, ki bi kandidate vzgajala za tak poklic.

Leto 1877 pa je prineslo spremembo. V Ljubljani se je po vzgledu iz Gradca ustanovilo Cecilijino društvo, združenje za "povzdigo" cerkvene glasbe. To si je med prvimi nalogami zadalo ustanovitev orglarske šole. In ta je jeseni 1877 že sprejela prve kandidate.

Na Dobrovi pri Ljubljani
Tisto šolsko leto, ko so ljubljanski cecilijanci odprli svoj novi zavod, je v nekaj kilometrov oddaljeni župniji Dobrova poučeval učitelj Avgust Adamič. Tudi on je po tedanji navadi deloval na domačem koru.

Bil je že drugi v rodu Adamičevih, ki si je izbral učiteljski poklic. Njegov oče Jožef, rojen leta 1802 na Veliki Slevici, v župniji Velike Lašče, poročen s pet let mlajšo Marijo Verbič, je dolgo vbijal učenost v glave mladih Vrhničanov. Tudi sam je imel precej številčno družino, ki je sprva štela enajst otrok. Med njimi je leta 1843 (27. julija) kot deseti prijokal na svet sin Avgust, ki mu je tri leta zatem umrla mati Marija. Oče pa se je potem znova poročil s šestnajst let mlajšo Marijo Kavčič in imel z njo še pet otrok.

Po zgledu svojega očeta si je tudi Avgust izbral učiteljski poklic. Učitelj je postal leta 1863, stalno potrditev pa je dočakal leta 1872. Kot že njegov oče je bil tudi sam glasbeno nadarjen in se je potem na svojem službenem mestu rad ukvarjal tudi s cerkveno glasbo. Otroke je predvsem učil peti v šoli. V cerkvi pa je njihovo izvajanje podkrepil še z igranjem na orgle. Bil je tudi skladateljski samouk, vendar ni objavil prav nobene svoje skladbe. To je sicer imel v načrtu, a ker ni vzbudil kake pozornosti, je glasbene rokopise vrgel v peč.

Družina Adamičevih
Učitelj Avgust Adamič si je tudi našel primerno družico. To je bila Vrhničanka Katarina Brus, po domače "Razorčeva", ki je bila enajst let mlajša od njega (rojena 23. aprila 1854). Vzela sta se v predpustu, 22. februarja 1873. Katarina mu je 17. februarja 1874, pri dvajsetih, rodila hčerko Angelo. Leto pozneje je 13. marca 1875 prijokal na svet sin Jožef, ki pa je že mesec dni zatem umrl. Spet leto pozneje, 10. februarja 1876, se je rodil Viktor. Konec leta 1877 pa sta zakonca pričakovala že svojega četrtega otroka.

Za božič leta 1877
Božični in velikonočni čas sta za cerkvene pevce in organiste najzanimivejši del koledarskega leta. Za tako velika praznika je treba pripraviti veliko pesemskega in tudi orglarskega programa. Avgust Adamič pa je bil pred božičnimi prazniki leta 1877 še posebej na trnih, saj bi žena utegnila prav kmalu roditi. A ker je sam imel obilo poslov, se je zanesel na vaško babico Ivano Kušar, ki je že nekaj let vestno opravljala to zahtevno službo.

Na sveti večer, 24. decembra, se je Avgust tako smelo podal v cerkev, kjer ga je čakala polnočnica, svetonočno mašno opravilo. Med mašo je verjetno večkrat pomislil na to, kaj se dogaja doma, v dobrovski šoli, kjer so imeli stanovanje. Ko je bila slovesnost končana, pa se je radovedno podal domov. In glej, že na pragu so ga pričakali veseli obrazi. In izvedel je, da je postal srečen očka. Dobil je sina. "Pa glih o polnoči, ko se najslajše spi," so pozneje ta porod ocenili Emilovi prijatelji.

Naslednji dan, 26. decembra, so dečka odnesli h krstu. Obred je opravil župnik Jernej Babnik. Novorojenčka pa so krstili za Emila. Emila Adamiča.

Preselitev
Emil Adamič je bil v drugem letu (star trinajst mesecev) svojega življenja, ko je oče dobil mesto učitelja na ljudski šoli pri Sv. Petru v Ljubljani. To je bila velika predmestna župnija, ki pa vseeno ni bila tako bogata, da bi si lahko privoščila samostojnega organista. Tako je Avgust Adamič tudi tam prevzel pevovodski in orglarski posel. Počasi se mu je povečevala tudi družina. V času, ko je Emil odraščal in začel hoditi v šolo, poučeval ga je seveda kar oče Avgust, so pridobili še nekaj otročajev. Za novo leto (1. januarja) 1880 se je tako rodil sin Anton (ta je pozneje postal oče znanega skladatelja Bojana Adamiča). Skoraj natanko dve leti pozneje se je za praznik svetih treh kraljev (6. januarja 1882) rodila hči Marija. Dve leti pozneje (29. septembra 1884) so dobili novega bratca – Franca in tri leta zatem, 4. junija 1887, sestrico Antonijo. Nato pa jih je spomladi, 27. maja 1889, osrečil še Avgust.

Emil je bil priden učenec, zelo zgodaj pa se je začel zanimati za glasbo. Veliko časa je preživel na šentpetrskem koru, kjer je oče igral med mašo in tam imel tudi vaje za svoj pevski zbor. Emil se je kmalu iz poslušalca prelevil v mehača – poganjalca meha, saj je bilo velikemu instrumentu – orglam, treba stalno dovajati sapo.

Šolanje
Po končani ljudski šoli je oče Avgust sina Emila poslal na ljubljansko spodnjo gimnazijo. Tam se je srečal z nekaterimi dijaki iz Ljubljane in drugih slovenskih krajev. Šolanje tamkaj pa ga ni zanimalo, zato je septembra leta 1892 presedlal na učiteljišče. V očetovem poklicu je videl možnost hitre poti do kruha, obenem pa tudi ukvarjanja z glasbo, ki ji je posvečal vse več časa.

Mladi Adamič je okrog sebe kmalu zbral mlada grla bodočih učiteljev. Zanimalo pa ga je tudi igranje orgel. Za mehača si je izbral gimnazijca Josipa Murna, pozneje znanega slovenskega pesnika, ki je domoval v šentpetrski fari.

Z mladimi pevci učiteljiščniki je naštudiral vrsto slovenskih zborovskih uspešnic. Že tedaj pa je v njihov spored kdaj pa kdaj uvrstil tudi kak svoj zborovski skladateljski poskus.

Ob vsem tem pa se je tudi dodatno izobraževal v šoli ljubljanske Glasbene matice, katere član je postal leta 1887, ko mu je bilo komaj deset let. Izpopolnjeval se je v teoriji in petju ter igranju violine. Sčasoma pa je začel sodelovati tudi v Matičinem pevskem zboru, ki je bil tedaj najboljši na Slovenskem in eden najboljših v Evropi.

Dodatna smer
V zadnjem desetletju 19. stoletja se je pri nas razmaknilo tamburaško gibanje. Po mnogih slovenskih krajih so pevskim društvom dodali še tamburaške odseke, ki so bistveno pripomogli k popestritvi uradnega programa in k zabavam, ki so sledile po koncertih. Nastalo pa je tudi nekaj samostojnih tamburaških skupin. V Ljubljani je tako leta 1896 zaživelo tamburaško društvo "Zvezda". Sestavljali so ga rokodelski vajenci in pomočniki, trgovski nastavljenci in podobno. S svojim prvim dirigentom niso bili zadovoljni, zato so se obrnili na učiteljiščnika Emila Adamiča, ki je med dijaki slovel kot "nadobuden talent". O tem je dobrih dvajset let pozneje Emil Adamič sam zapisal: "Spomnim se, da je prišel k meni sedanji izdelovalec dekorativnih usnjatih izdelkov g. Vahtar, takrat isto tako še polmladenič kakor jaz, dalje nekaj drugih 'fantov', naj prevzamem vodstvo 'Zvezde'. Nerad sem se vdal, kajti tamburaške vaje so bile zvečer. V tistih časih študentek ni bil zvečer varen na ulici, pa tudi oče in mati me nista pustila. Moral sem uhajati tedaj skrivoma in riskirati marsikaj, kar čestokrat ni izostalo … Navdušeno so ti mladeniči prihajali k vajam in vztrajno presedavali po par ur in prenašali rade volje mojo sitnost. Od inštrumenta do inštrumenta sem sedal in vadil glasove tako rekoč na pamet. Nekdo je bil trši, drugi mečji, pulil sem si lase, potil se, skakal, jokal od jeze, če ni šlo vse takoj in gladko."

To sodelovanje pa je bilo za Emila sila dobrodošlo, saj je tudi za tamburaški sestav tedaj napisal nekaj začetniških skladb. Obenem pa je zložil tudi nekaj inštrumentalnih skladb za druge inštrumente. Iz dijaških let se je tako ohranil valček za štiri violine, ki ostaja najstarejši dokument iz zgodnje dobe njegovega ustvarjanja.

V domačem krogu
Med šolanjem na učiteljišču se je družina Adamičevih še povečala. Devetega avgusta 1893 se je namreč rodil še en sin, Emilov brat Ivan. V družini je bilo sploh prijetno vzdušje, saj je bil za glasbo nadarjen tudi Emilov starejši brat Viktor, pevci pa so bili kar vsi bratje in sestre. Tako so lahko sestavili kvartet: Marička - sopran, Tončka – alt, France – bas, Emil pa – tenor. S petjem so tako mnogokrat popestrili domača slavja. Emilu so domači pravili kar Milan in s tem imenom se je predstavil tudi na prvih koncertnih listih.

Zrelostni izpit in prva zaposlitev
Že v tisti mladeniški dobi pa je bil Emil tudi pesniško navdahnjen in je zložil nekaj zabavljic o dogodkih in osebah svoje okolice.

Emil Adamič je leta 1897 maturiral na ljubljanskem učiteljišču in takoj tudi dobil službo podučitelja v Toplicah pri Zagorju ob Savi. Tako je 16. septembra začel poučevati na tamkajšnji 4-razredni ljudski šoli.

Toplice so bile za živahnega ljubljanskega mladeniča precej odmaknjen kraj, vendar se je hitro znašel. Osredotočil se je na kulturno dogajanje v bližnjem Zagorju. Priključil se je tamkajšnjim telovadcem, sokolom. V okviru njihovega društva je vodil pevski zbor. Marca 1898 je bil potrjen k vojakom in v času poletnih počitnic že odslužil dva meseca. To je bil prvi obrok njegove vojaške službe. Dodelili so ga k 17. pešpolku.

Jeseni 1898 pa je zopet sedel za šolski kateder. Še vedno je tudi sodeloval z Ljubljančani in njihovo 'Zvezdo'. Žal pa mu je odpadel pomemben koncert njenih tamburašev, ko so 8. septembra ubili avstrijsko cesarico Elizabeto (Sissy).

Novembra pa so Adamičevi v Ljubljani dobili še enega člana družine. Sedemindvajsetega novembra je bil rojen še zadnji otrok iz zakona Avgusta Adamiča in Katarine Brus - njun sin Ernest, ki so ga klicali tudi za Arnošta. Ta je pozneje zaslovel kot filmski režiser, scenarist in publicist.

Napredovanje
Emil Adamič je 11. maja 1900 napravil usposobljenostni izpit za učitelja ljudskih šol in zato leto pozneje, 8. septembra 1901, dosegel stalno namestitev kot učitelj v Toplicah. Tako je lahko 1. oktobra nastopil službo že v novem položaju.

Tistega leta pa se je nekaj začelo premikati tudi na slovenskem glasbenem polju. S prvim julijem je namreč začel izhajati nov list z imenom "Novi akordi". Urejal ga je sodni uradnik in glasbenik dr. Gojmir Krek, zalagal pa ljubljanski knjigotržec in založnik Leopold Schwentner. Emil je že po nekaj številkah prišel do spoznanja, da bo zanj prav ta list lepa priložnost za objavo njegovih zborovskih skladb. In tako sta že v tekočem letniku luč sveta ugledala dva njegova zbora - "Zapuščena" in "Lipa". Prvi je napisan za moški, drugi pa za mešan zbor. Za besedilo si je izbral poezijo dr. Franceta Prešerna in Miroslava Vilharja. Novi akordi so ju prinesli v svojih peti in šesti številki, marca in maja 1902.

S tema prvencema je Emil Adamič krepko zakoračil na svoje skladateljsko polje, ki je pozneje obrodilo več kot tisoč zrelih sadov slovenske glasbe.

V Kamnik
Aprila 1903 je Emilu umrl brat Avgust, star komaj štirinajst let. Njegova smrt ga je dodobra prizadela in posvetil mu je eno od svojih skladb, ki so našle objavo v Novih akordih. Dragemu "Gustelčku" je namenil žalno koračnico. To skladbo v orkestralni priredbi Saše Šantla so potem leta 1936 tudi njemu zaigrali v slovo, ko so njegovo krsto prinesli iz stavbe Glasbene matice.

Že nekaj mesecev zatem, pa je bil Emil 29. junija 1903 premeščen v Kamnik.

Službovanje v novem kraju, enem najlepših v tedanji Kranjski, mu je dalo nov polet. Bil je nameščen na štirirazredni deški ljudski šoli, po stari navadi pa se je zopet vključil v društveno življenje tamkajšnjih ljudi. Tako je tudi tu razvil vsestransko glasbeno delovanje. Bil je pevovodja prvega slovenskega pevskega društva Lira, sodeloval je pri čitalnici in kamniškem salonskem orkestru. Kmalu se je priljubil tamkajšnjim meščanom, še posebej pa Hani Kebrovi, hčerki znanega kamniškega gostilničarja. Bila je sedem let mlajša od njega. Poročila pa sta se v Ljubljani, seveda pri sv. Petru, kjer je bilo 12. avgusta 1906 prav imenitno ženitovanje.

Po poroki sta se Emil in Hana podala na potovanje. Spotoma sta se ustavila v Trstu, kjer jima je pevsko društvo Zarja iz slovenskega Rojana priredilo časten večer z banketom. To društvo je Emila že leta 1904 razglasilo za svojega častnega člana, saj jim je posvetil ali odstopil kar nekaj svojih zborovskih skladb.

Poklicne, društvene in družinske zadeve
Ob svojem delu v šoli se je Emil Adamič v letih 1905 in 1906 udeležil tudi risarskih tečajev v Ljubljani in Kočevju. Pridno pa je pisal vedno nove in nove skladbe za pevske zbore ter v letih 1907 in 1908 prejel dve nagradi za svoje tovrstno delo.

Njegov prijatelj in vrstnik Zorko Prelovec je trideset let pozneje zelo slikovito ocenil to dobo Adamičevega delovanja: "Skladbe si stresal kar iz rokava in kadar si zabrenkal na našo narodno struno, takrat so Tvoje pesmi zazvenele v vseh srcih poslušalcev. Ni ga slovenskega skladatelja, ki bi bil priljubljen pri vseh pevcih tako ko Ti. Ni ga sporeda, na katerem ne bi bil s svojimi lepimi, iz srca privrelimi pesmicami zastopan baš Ti. Zgodilo se je celo, da je bilo na nekem koncertu Zveze slovenskih pevskih društev, ki ga je izvajalo 16 pevskih društev samo Tvojih skladb nad tri četrtine."

Emil Adamič se je torej dobro vživel v slovensko glasbeno dogajanje. Srečen pa je bil tudi v zakonu z ženo Hano. Dvanajstega maja 1907, natanko devet mesecev po poroki, se jima je rodil sin Branko.

Narodni mučenik Ivan Adamič
Leto pozneje, 20. septembra 1908 pa je Emila Adamiča pretresla smrt brata Ivana, ki je bil ustreljen pred ljubljansko stolnico. Ob znanih slovenskih demonstracijah proti nemškemu nasilstvu je namreč tistega večera vojaštvo streljalo na mimoidoče in poleg stavca Rudolfa Lundra ubilo tudi mladega petnajstletnega gimnazijca Ivana Adamiča. Časnik Slovenec je potem opisal pretresljivo srečanje Emila Adamiča s svojim bratom v mrtvašnici ljubljanskega pokopališča: "Ko Emil zagleda brata, se začne glasno jokati, se vrže na njega ter ga začne objemati in poljubovati. Naenkrat Emil vstane, grozno zakriči in se zaleti z glavo v zid. Ljudje misleči, da je Emil zblaznel, začno vreti iz mrtvašnice."

Premestitev
Konec šolskega leta 1908/1909 je Emil Adamič zopet dobil priložnost za nov delovni zagon. Devetnajstega junija so ga na lastno željo premestili na zasebno deško ljudsko šolo Družbe sv. Cirila in Metoda pri sv. Jakobu v Trstu. Zdaj je bil zopet v središču dogajanja, ki ga je ponujalo to svetovljansko pristaniško mesto Avstro-ogrske.

Tjakaj se je podal septembra in vztrajal celih pet let. Po svoji stari navadi je zopet prevzemal vodenje raznih glasbenih zasedb. Pisal je nove skladbe za pevske zbore in razne inštrumentalne sestave.

Že v prvem šolskem letu 1909/1910 je sprejel nov izziv. Urednik Novih akordov dr. Gojmir Krek se je namreč odločil izdajati tudi dvomesečno glasbeno-literarno prilogo. Emil Adamič je postal njen sotrudnik že pri prvi številki, ki je izšla januarja 1910. Poleg tega pa je na jesen tega leta prevzel še pouk klavirja pri tržaški podružnici Glasbene matice.

Poleg Novih akordov je pisal še za tržaško Edinost in Ljubljanski zvon.

Novembra 1910 se mu je rodila hčerka Zdenka.

Spet v šolske klopi
Ker je v Trstu deloval tudi konservatorij, se je Emil odločil za temeljito glasbeno izpopolnjevanje. Zato je septembra 1911 vstopil v "Conservatorio musicale di Trieste". Bil je sprejet v četrti razred kompozicije pri skladatelju Antoniu Zampieriju. Vendar pa je vztrajal le do konca tekočega šolskega leta- torej do junija 1912. Prevelika zaposlenost pri učiteljevanju in skladateljskih podvigih, mu pač nista omogočila nadaljnjega šolanja v tej smeri.

Jeseni 1913 pa je začel poučevati še risanje na slovenski obrtni in nadaljevalni šoli v Trstu.

Že leta 1914 je veljal za enega najplodovitejših slovenskih skladateljev, saj je samo Novim akordom poslal več kot sto svojih skladb. Potem pa je bilo tu še delo za Glasbeno matico, samostojna tiskana izdaja klavirskih skladb in note za številne pevske ali inštrumentalne zasedbe.

Vojna leta
Emilu Adamiču bi plodno strokovno in društveno življenje v Trstu nedvomno uspešno teklo še nadalje, če se nad Evropo ne bi začeli zgrinjati temni oblaki. Poleti 1914 se je začela velika evropska vojna, ki je tudi njega potegnila v svoj vrtinec. V dneh negotovosti po atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda v Sarajevu je med 20. julijem in 1. avgustom bival v Moravski Ostravi, kamor se je podal na kongres o reformi petja. Medtem pa je bila že razglašena mobilizacija in po vrnitvi je moral takoj naslednji dan, 2. avgusta, obleči uniformo. Z vojaki 97. pešpolka je tako odrinil v Galicijo in bil nameščen v trdnjavi Premysl.

Uredniku Novih akordov je kmalu zatem pisal: "Ko bi vi vedeli, kako tesno mi je pri srcu vedočemu, da od tu ne pridem nikdar več, da ne bom videl nikoli več svojih dragih, da ne bom slišal nikoli več lepe pesmi, nikdar več stisnil roke prijateljem, tedaj bi se zjokali z menoj. Bolezen se širi. Te se bojim. Blazen je moj strah! Takoj bi dal zadnjo kapljo krvi, ko bi videl še samo enkrat obraz mojih dragih. Onemu, ki bi me rešil od tod, bi bil suženj do smrti. Od tod! Od tod!"

V Premyslu je potem preživel zimo 1914/15. Vmes pa mu je 22. januarja 1915 pri 72 letih umrl oče Avgust in res si nista nikoli več segla v roke. Za njegovo smrt pa niti ni vedel, saj pisma brata Franceta, ki mu je poročal o tem žalostnem dogodku, ni prejel.

Dva meseca pozneje pa so Rusi prodrli in o veliki noči 22. marca 1915 zavzeli Premysl. Ob padcu trdnjave je Emil prišel v ujetništvo in bil odpeljan na rusko stran. Jeseni pa mu je umrla še mati Katarina.

V ruskem vojnem ujetništvu
Naslednjih pet, dolgih pet let, je Emil Adamič preživel kot ujetnik. Prva svetovna vojna se je sicer končala že prej, a se Rusi niso hoteli odreči dobrobiti znanega slovenskega skladatelja.

Konec aprila 1915 so ga najprej pripeljali do Taškenta, kjer so mu namenili nadaljnje prebivanje. Taškent je bil pozneje za časa Sovjetske zveze glavno mesto njene republike Uzbekistan. Že tedaj je bil znan kot močno trgovsko in kulturno središče. Leži na nadmorski višini 463 metrov, zaznamujejo pa ga vroča poletja in mrzle zime. Znano je bilo, da oblast tjakaj pošilja v pregnanstvo ljudi, ki še "niso godni za Sibirijo", vendar pa dovolj nadležni ali moteči za osrednjo Rusijo.

Tamkaj so torej namestili avstro-ogrske ujetnike, med katerimi je bil tudi Emil Adamič. Razmere v taborišču so bile neznosne in tudi Emil je takoj zbolel za malarijo. Rešili so ga slovenski oficirji, ki so kot ujetniki imeli nekoliko boljše razmere.

Po dveh letih se je prijavil na razpisano mesto risarja. Kako dobro so mu deli tečaji, ki jih je obiskoval kot učitelj v domovini. Pa tudi po glasbeni plati se je dobro znašel. Eden od sojetnikov pripoveduje: "V evakuirani kasarni, imenovani 8. rota, nas je bilo poleg drugih nastanjenih sedemnajst slovenskih oficirjev. Ko smo zvedeli za Adamiča, smo ga večkrat povabili in končno je prišlo do tega, da se je ustanovil pevski zbor, pri katerem so sodelovali tudi nekateri Poljaki, par Čehov ter Hrvatov in Srbov. Dirigent je bil seveda Adamič. Zbor je bil tako dober, ker je imel same dobre pevce. Adamič je bil odličen pevski učitelj in dirigent. Vaje so se vršile v naši kasarni, ki je bila za to delo zelo pripravna. Tu smo peli v začetku naših vaj, kasneje pa smo se preselili v sosednjo stavbo s precej veliko dvorano, kjer so imeli svoj čas ruski oficirji kazino … Spomladi leta 1917 je zbor nastopil tudi javno v velikanski koncertni dvorani tega poslopja, ki je bila pri tej priliki polna ruskega občinstva. Uspeh nastopa je bil naravnost velikanski in skoro vsako točko smo morali ponavljati."

Služba
Leta 1917 so po ruskih taboriščih začeli zbirati prostovoljce, ki naj bi se vrnili na fronto proti Nemčiji in Avstro-Ogrski. Emil se ni prijavil, pač pa so mu ruski "gostitelji" ponudili novo službo. Dobil je mesto glasbenega učitelja na rusko-tatarsko-kirgiškem učiteljišču. Poučeval je teorijo in harmonijo. Potem je ta dva predmeta prevzel še na konservatoriju in kmalu postal celo njegov ravnatelj. Potem pa je v Taškentu napredoval tudi v soupravnika opere.

Emila Adamiča je torej v času ujetništva prav "glasba rešila pogina", kot pozneje navajajo prvi snovalci njegovega življenjepisa.

Domov
Medtem ko si je Emil Adamič v Taškentu nabiral nove naloge, pa se je vojna že končala. Rusi so ujetnike nagovarjali, naj ostanejo v njihovih krajih, a je bil Adamič mnenja: "Obljublja se nebo in zemlja, no meni je dražja doma poslednja krtina kot tu gore zlata."
Končno pa je tudi njemu zasijala svoboda. Drugega avgusta 1920 je bil prost in je lahko odpotoval iz Taškenta. Srce Azije, kot pravijo tistim krajem, je v njem pustilo vrsto narodnih melodij, ki jih je potem izrazil v svojih instrumentalnih skladbah.

Devetnajsti avgust
Samo pet dni je še manjkalo do šestletnice, kar je Emil Adamič zapustil slovensko domovino, in spet je končno stopil na domača tla. To je bilo 19. avgusta 1920. In prvo mesto, kjer se je ustavil, je bila Ljubljana. Prijatelji so mu pripravili prisrčen sprejem. Potem je bil na vrsti Kamnik, kjer so mu Liraši priredili podoknico. Nato pa je bil deležen sprejemnega večera, ki mu ga je priredilo pevsko društvo Ljubljanski zvon v ljubljanskem Narodnem domu. Bil je izreden dogodek zanj in za občinstvo hkrati. Sam pripoveduje: "Po neskončno dolgem času sem slišal ta večer zopet slovensko petje, slišal svoje pesmi, ki jih skoraj nisem več prepoznal, slišal zdaj od te, zdaj od druge mize ljubeznive nagovore, iskrene dobrodošlice, stiskal roke, begal z očmi po smejočih se obrazih, krilil z rokami, govoril, plakal, smejal se. In v mojo dušo se je počasi naselil mir, srce je naraščalo, prekipevalo, vera v moje delo se je vračala, začutil sem se človeka med enakimi ljudmi, človeka, ki še ni dozorel za grob, človeka, od katerega še pričakujejo dejanj, ki mora še voditi, ustvarjati novo, ki mora krepko verovati v bodočnost, ker bodočnost veruje vanj."

Kako začeti znova?
Kaj preostane človeku, ki je bil celih šest let iztrgan iz svojega okolja? Emil Adamič se je odločil, da začne znova: "Takrat (misli na tisti spominski večer v Narodnem domu op. avtorja) so me naši dobri ljubljanski pevci znova krstili in njim in naši muziki je od takrat posvečeno vse moje delo, vse moje življenje ..."

Njegovo prejšnje delovno mesto je bilo zdaj v drugi državi, kajti Trst je medtem že prešel pod Italijo. Emil pa je dobil novo službo v Ljubljani. Nastavljen je bil kot učitelj petja na I. mestni deški ljudski šoli. Vendar pa te službe ni nastopil, ker se ga je lotila huda ušesna bolezen kot posledica prestanega ujetništva. Tako je bil odsoten do konca marca 1921. Čas si je kratil s poučevanjem na orglarski šoli Cecilijinega društva, skladanjem in pisanjem strokovnih člankov.

V novem šolskem letu 1921/22 je bil premeščen na moško učiteljišče. Ker pa je dobil podporo za nabiranje narodnih pesmi pa je skoraj leto posvetil temu namenu.

Nato je 1. julija 1922 položil državni izpit za učitelja glasbe.

Novembra 1922 je zopet dobil dopust za izpopolnjevanje v tujini, a ga ni nastopil. Kar dvakrat pa se je s pevci podal na dolgotrajne turneje po Jugoslaviji in Italiji.

Leta 1925 je prevzel vodstvo Orkestralnega društva Glasbene matice. Delovali pa so le tri leta.

Tedaj je bil tudi stalno nameščen kot učitelj petja na državnem moškem učiteljišču v Ljubljani. Tega leta je začel v snopičih izhajati Slovenski biografski leksikon. Med prvimi je – seveda zaradi abecede - prišel na vrsto prav Emil Adamič. O njegovem delu je pisal skladatelj Stanko Premrl, ki našteva Adamičeva zborovska dela in zbirke ter večje orkestralne skladbe. Na koncu pa dodaja: "Smer in označba Adamiča kot skladatelja bi bila: Uveljavljenje jugoslovanske glasbene produkcije s pomočjo modernih harmoničnih, ritmičnih, instrumentalnih itd. pridobitev. Nehote mu prehaja korak v ekspresionizem".

Leta 1928 pa Emila Adamiča najdemo kot urednika glasbene revije Nova muzika. Ta naj bi nadomestila nekdanje Nove akorde, potem ko se je njihov nekdanji urednik dr. Gojmir Krek po dolgih letih premisleka odločil, da ne bo več nadaljeval svojega dela.

Ob njenem rojstvu je Adamič zapisal: "Začenjamo pogumno. Začenjamo, ker lahko začenjamo, saj mnogi že razumejo in govore novi glasbeni jezik; začenjamo, ker moramo, ker je za to že skrajni čas, sicer zaostanemo. Naša pot je pot v negotovo, neznano bodočnost; toda nekdo je rekel, da je bolje potovati brez kompasa, kot brez vere. Naša vera pa je velika in močna. Delali bomo. Kako bomo delali, kaže naš prvi zvezek. Vendar smo šele v začetku našega uveljavljanja. Upajmo, da bo naše delo vedno boljše! Ono mora biti boljše. Priskočiti nam morajo na pomoč oni, ki žele naši mladi, novi glasbi razmaha in zmage doma in v tujini. Zato vem, da bomo imeli kmalu mnogo dobrih pomočnikov, svetovalcev in prijateljev. Naše početje ni početje enega posameznika, ampak je početje vseh nas. Vsi smo zanj odgovorni. Vsi se moramo zanj truditi. Ne tarnajmo nad tem, kar se je za večno zrušilo! Pričnimo veselo in pogumno z novim delom."

Kljub urednikovemu optimizmu pa je Nova muzika žal izhajala le dve leti. Adamič je v njej objavil vrsto glasbenih novotarij. Pod vplivom tedanjega časa se je tudi sam spustil v sodobnejše vode, zato ni čudno, da moderno zvenijo tudi naslovi njegovih skladb, kot denimo "Foxtrot", "Boston", ali "Blues".

Potovanja, gostovanja
Leta 1925 je bil v Ljubljani ustanovljen tudi učiteljski pevski zbor, ki je imel v Adamiču svojega zvestega sotrudnika. Pa tudi stara društva niso počivala. Adamič je mnogo potoval in se udeležil raznih gostovanj domačih zborov v tujini. Leta 1928 je bil z Glasbeno matico na Češkem, kamor je leta 1930 popeljal še učiteljski pevski zbor. Tam pa je bil leta 1933 še s Trboveljskim slavčkom. V Bolgarijo je potoval leta 1934 z Glasbeno matico, leto pozneje pa z učiteljskim zborom. Po Jugoslaviji se je leta 1934 odpravil s Trboveljskim slavčkom.

Srečanje z abrahamom
Petdesetletnico Emila Adamiča so njegovi prijatelji dostojno proslavili. Najbolj ga je počastil koncert njegovih skladb, deležen je bil osebnih čestitk in slavilnih člankov v časopisju.

Prijatelj Ivo Peruzzi, znani likovni umetnik in pesnik, pa mu je posvetil poseben sonet, ki se glasi:

Še hribi beli so in ni pomladi, / a vendar spev zveni iz perivojev / junakov drznih, ki čez vas iz bojev / k dekletom jezdijo v ljubeči nadi.
Naš svet kot mašna ruta, naše boli / kipeči nageljni in naše prošnje, / vesela čaša, fant idoč od košnje, / pozdrav rdečih cerkvic naokoli.
Pa gruča kmečkih hiš in miza bela./ Glej, to je Mojsta – pevcev spev ubrani / slovenska duša, ki nam je zapela,
kot nikdar prej, dehteča po Poljani. / Vsa naša v žalosti in vsa vesela, / kot igra neba, vonj viol udani.

Med svojimi ljudmi
Emil Adamič si je leta 1931 postavil hišo v trnovskem predmestju. Na Staretovi št. 16. Leto pozneje je bil - 25. januarja 1932 - premeščen na klasično gimnazijo v Ljubljani in nato 6. avgusta kar nenadoma tudi upokojen. Ta ukrep ga je presenetil in nemalo tudi prizadel. A se je posvetil svojemu upokojenskemu življenju, vrtnarstvu, skladanju in raznim obveznostim, ki jih je imel pri nekaterih pevskih organizacijah.

"Tam nekje za trnovsko cerkvijo stanujem, a vendar še v Ljubljani. Daleč pa je moj dom, tako, da mi ljudje iz sredine Ljubljane rajši svoje želje sporoče pismeno, preko pošte, kakor, da bi prišli osebno k meni …" je zapisal v reviji Zbori leta 1932.

Jeseni 1936
Člani in članice Učiteljskega pevskega zbora so se septembra 1936 odločili, da bo njihovo priljubljeno združenje odslej nosilo ime Emila Adamiča. To je bilo zanj veliko priznanje. Žal pa se tega ni mogel dolgo časa veseliti. Dvajsetega novembra so ga sprejeli v ljubljansko bolnišnico zaradi na videz dokaj nenevarne, a nadležne bolezni. Trpel je zaradi vnetja krčnih žil. Ko sta šla z ženo v bolnišnico, se je v mestu ozrl nazaj proti Trnovemu in dejal: "Ti prokleti 'turn' trnovski, kako si 'fest', pa te ne bom nikoli več videl." In se je prav prisrčno nasmehnil.

Zdravniki so bili mnenja, da je operacija odveč, češ da njegovo zdravje ni resno ogroženo, a so ga kljub temu obdržali na opazovanju. Naročil si je notni papir, da bi komponiral, in vsi so se nadejali skorajšnje vrnitve v domače Trnovo. Konec koncev se je že bližal božič, ko naj bi Emil praznoval svoj 59. rojstni dan.

Na miklavževo, 6. decembra 1936, se je prebudil že zgodaj zjutraj. Začel je pogovor s sobolnikom, a mu je že pri prvem stavku dušljiv kašelj prekinil besedo. Prišlo je do embolije, zamašitev žile, ki je povzročila, da je petnajst minut pred šesto prenehalo biti srce najplodovitejšega slovenskega skladatelja tiste dobe.

Leto pozneje so zbrali vse njegove objave in raztresene rokopise ter našteli, reci in piši, kar 1094 naslovov.

Nekako v šali so potem še dodali, da do tedaj vsi slovenski skladatelji skupaj še niso napisali toliko skladb, kot jih je čisto sam samcat ustvaril Emil Adamič.

VIDEO
Emil Adamič

Andrej Mrak
Prijavi napako
Komentarji
coffeecup
# 22.12.2013 ob 15:38
Kot vedno, filigransko natančen zapis in zelo plastičen prikaz nekega intervala časa naše zgodovine. Tako naprej!
Sanjski
# 22.12.2013 ob 16:31
Odličen članek!
malidelnicar
# 22.12.2013 ob 22:48
Iskrene čestitke avtorju g. Mraku.

Ponosen sem, da sem katolik in da ohranjam tudi izročilo spoštovanega gospoda Adamiča.

Oranžni - ogromno Slovencev s ponosom skrbi za naše fare in imamo čisto vest, ker ohranjamo narodni ponos in narodno kulturo. Če smo preživeli v obdobju 1945-1989 ni vrag da bomo cveteli tudi v 21. stoletju. Človek vedno išče razsežno poanto in vidike bivanja. Ogromno ljudi, ki iz sovraštva zapre svoja srca nato celo življenje trpi muke. Nekateri sprevidijo tik pred smrtjo, a takrat je velikokrat že prepozno.

Sam se trudim, nisem idealen katolik a upam, da bom postal boljši. In vem da božja sodba na koncu pride. Takrat se loči Pravične od Nepravičnih.

Bom pa molil z veseljem tudi zate, da najdeš razsvetliitev in da ti padejo mrene sovraštva iz oči. Na naših duhovnih vajah se je molilo pogosto tudi 'za naše sovražnike in za tiste ki nas sovražijo'.

Pojdi kdaj v kakšno lepo slovensko cerkev. Pomaga, veš je tak fin chill-out. Mogoče boš pa odkril Boga? Pojdi poslušat kdaj kakšen koncert v cerkev. Mogoče kaj od Adamiča (da tako kot g. Mrak naredim malce reklame) :)
schmied
# 22.12.2013 ob 21:53
oranžni,
Cerkev da družbi ton Absolutnega, t. j. Boga. Kultura brez Boga ni kultura oz. je nekaj zelo trivialnega (tako v glasbi, slikarstvu, kiparstvu, arhitekturi itd.). Samo ozri se danes okoli sebe - dobrodošel v poganski ne-smiseln svet.
Oranžni
# 22.12.2013 ob 17:20
Vesel sem, da je cerkev danes veliko manj zažrta v vsako poro javnega življenja kot nekoč. In potrebno se je boriti, da tako tudi ostane.
Kazalo