Razglednice preteklosti
(8)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 40 glasov Ocenite to novico!
V Ilustriranem Slovencu je bil 10. januarja 1926 objavljen prispevek o Belarjevem potresnem observatoriju Sira Humphryja Davyja.
V Ilustriranem Slovencu je bil 10. januarja 1926 objavljen prispevek o Belarjevem potresnem observatoriju sira Humphryja Davyja. Foto: Arhiv NUK
Po Albinu Belarju smo Slovenci potresni observatorij dobili šele leta 1958, ko je začel delovati Astronomsko-geofizikalni observatorij na Golovcu.
Po Albinu Belarju smo Slovenci potresni observatorij dobili šele leta 1958, ko je začel delovati Astronomsko-geofizikalni observatorij na Golovcu. Foto: Amadeja Iskra
Fabianijeva vila in Belarjev potresni observatorij v Podhomu.
Fabianijeva vila in Belarjev potresni observatorij v Podhomu. Foto: Arhiv NUK
Belarjeva vila
Belarjeve vile v Podhomu ni več, pred njo pa stojita spominska plošča in informativna tabla. Foto: Petra Iskra
Pred nekdanjo Belarjevo vilo v Podhomu od leta 2001 stoji tudi spominska plošča.
Pred nekdanjo Belarjevo vilo v Podhomu od leta 2001 stoji tudi spominska plošča. Foto: Petra Iskra
Triglavska roža na Bledu je regijsko informacijsko središče Triglavskega narodnega parka na Gorenjskem.
Triglavska roža na Bledu je regijsko informacijsko središče Triglavskega narodnega parka na Gorenjskem. Foto: Petra Iskra
Tudi ajdovska deklica v severni steni Prisanka je del naravnih znamenitosti, ki jih varuje Triglavski narodni park.
Tudi ajdovska deklica v severni steni Prisanka je del naravnih znamenitosti, ki jih varuje Triglavski narodni park. Foto: Petra Iskra
Del Triglavskega narodnega parka so tudi ostanki soške fronte, ki jih lahko še vedno spremljamo na poti na Rombon.
Del Triglavskega narodnega parka so tudi ostanki soške fronte, ki jih lahko še vedno spremljamo na poti na Rombon. Foto: Petra Iskra
Belar je skupaj z Alfonzom Paulinom želel ustanoviti prvi alpski botanični vrt.
Belar je skupaj z Alfonzom Paulinom želel ustanoviti prvi alpski botanični vrt. Foto: Petra Iskra
Najvišja slovenska gora v Julijskih Alpah, ki je dala ime Triglavskemu narodnemu parku.
Najvišja slovenska gora v Julijskih Alpah, ki je dala ime Triglavskemu narodnemu parku. Foto: Petra Iskra
Kot velik ljubitelj gora si je Albin Belar zlatorogovo ime izposodil za poimenovanje svojega nagrajenega seizmometra.
Kot velik ljubitelj gora si je Albin Belar zlatorogovo ime izposodil za poimenovanje svojega nagrajenega seizmometra. Foto: Petra Iskra
Table, ki nam sporočajo, da se gibljemo na območju TNP-ja.
Table, ki nam sporočajo, da se gibljemo na območju TNP-ja. Foto: Petra Iskra
Slika dr. Albina Belarja k Slovenskemu biografskemu leksikonu, objavljena v Ilustriranem Slovencu.
Slika dr. Albina Belarja k Slovenskemu biografskemu leksikonu, objavljena v Ilustriranem Slovencu. Foto: Arhiv NUK
Objava o Belarjevi smrti v časniku Slovenec.
Objava o Belarjevi smrti v časniku Slovenec. Foto: Arhiv NUK
Belarjeva osmrtnica v časniku Slovenec.
Belarjeva osmrtnica v časniku Slovenec. Foto: Arhiv NUK
Grob rodbine Belar na ljubljanskih Žalah. Sodeč po starejših fotografijah, so imeli Belarjevi včasih samostojen grob, danes pa si ga delijo z drugo družino.
Grob rodbine Belar na ljubljanskih Žalah. Sodeč po starejših fotografijah, so imeli Belarjevi včasih samostojen grob, danes pa si ga delijo z drugo družino. Foto: Petra Iskra

Dodaj v

Človek, ki je meril srčni utrip našemu planetu - 2. del

Zgodba o pozabljenem slovenskem naravoslovcu
28. avgust 2016 ob 06:21
Ljubljana - MMC RTV SLO

S padcem habsburške monarhije leta 1918 in z novim poglavjem v zgodovini slovenskega naroda so za Albina Belarja, slovenskega naravoslovca, ki ga avstrijski viri uvrščajo med največje znanstvenike avstrijskega cesarstva, nastopili hudi časi. Oropan je bil namreč svojih dotedanjih raziskovalnih dosežkov, premoženja in družine.

Najbolj krvava vojna, ki jo je do tedaj zanetilo človeštvo, je počasi izgubljala svojo moč. Spomladi 1918 je neuspehu avstrijske ofenzive na Piavi sledila še nemška na zahodu, na katero so antantne sile odgovorile s protiofenzivo in v juliju zlomile odpor Nemcev. Začetek konca dolgoletne morije in s tem tudi Avstro-Ogrske, je vodstva slovenskih strank spodbujalo k vedno radikalnejši politiki, ki je postopoma vodila v razglasitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, dober mesec pozneje, 1. decembra 1918, pa v Kraljevino SHS.


V novi državni tvorbi, ki je uresničevala dolgoletno jugoslovansko idejo po združitvi Južnih Slovanov ter v sočasnem boju za severno koroško in štajersko mejo med mlado kraljevino in Avstrijo, so bili kakršni koli sumi o sodelovanju s severnimi sosedi lahko usodni za posameznika, kar je imel priložnost izkusiti tudi Albin Belar.

Nemškutar
Že v prvem delu članka o pozabljenem slovenskem naravoslovcu smo nakazali, da so nove politične razmere ustanovitelja ljubljanske potresne opazovalnice, profesorja na višji realki ter deželnega šolskega nadzornika prisilile, da se je odpovedal plodovom dvaindvajsetletnih raziskovanj, ki so bili shranjeni v opazovalnici na Vegovi ulici v Ljubljani.

Albin Belar je 4. marca 1919 dobil poziv za predajo ključev opazovalnice svojemu sodelavcu dr. Franu Čadežu, ki je sprva užival Belarjevo zaupanje, saj ga je videl kot človeka enakega znanstvenega zanimanja in navdušenja. Delnemu olajšanju, da opazovalnico zapušča v varne roke, je kmalu sledilo bridko razočaranje. Profesor Čadež je na vratih opazovalnice dal zamenjati ključavnico in po Belarjevih besedah s »tako zvanim pospravljanjem« poskrbel, da so v starem papirju končale Albinove skripte, mnogi instrumenti pa so svoje novo mesto našli na drugih opazovalnicah.

Znan je rek, da ko ima hudič mlade, jih ima veliko. In če si teh besed Belar ni kdaj zamrmral v brk, jih je gotovo izkusil. Pet dni pozneje je ravnateljstvo višje realke Belarja prosilo še za izročitev ključa temnice v kemijskem laboratoriju, za katerega je Belar sam pridobil gospo Floro Haswell, da ga je leta 1905 popolnoma opremljenega, skupaj z novo knjižnico, podarila ljubljanski realki. Toda teden se še ni obrnil okoli, ko je »gospod deželni šolski nadzornik Albin Belar« na svoj hišni naslov prejel novo pismo dr. Zarnika, namestnika tedanjega ljubljanskega župana Ivana Tavčarja. Vsebina pošiljke je bila na moč neprijetna. Mestni magistrat je v pismu Belarju odpovedal stanovanje v hiši na cesti Franca Jožefa [danes Cankarjeva cesta, op. a.] in mu pod grožnjo deložacije naročil, da mora svojo družino izseliti v dnevu in pol.

Pritiski, pod katerimi se je znašel Albin Belar, njegovi družini niso puščali veliko izbire. Potem ko je izgubil delovno mesto javnega uslužbenca in ko sta bila njegova knjižnica in del instrumentov za skromnih 4000 dinarjev prodana beograjskemu seizmološkemu inštitutu, je Belar ženo in otroke odpeljal čez Atlantski ocean v Filadelfijo, da bi tam začeli novo življenje. Albin se je brez družine vrnil v domovino, zato da bi sepozneje ponovno vrnil v Severno Ameriko in se pridružil domačim.

Albin Belar o morebitnih vzrokih državnega pregona

»Zakaj vse to? Ne najdem ga odgovora na to vprašanje. Da sem bil – ker je bila pot odprta – nekaj dni pred plebiscitom [koroški plebiscit, 10. oktobra 1920, op. a.] poldrugi dan v Celovcu sorodnike obiskati in nekaj oblačila nakupiti, nakar se je začela gonja po listih zoper mojo osebo kot agitatorja za nemško stvar. Takrat se mi je ob vrnitvi iz Celovca na Jesenicah moj potni list, kateri je imel veljavnost za potovanje v Ameriko in drugo inozemstvo, odvzel in še do danes ne vrnil [...]. Ne bodem se lepšega delal kot sem, a z mirno vestjo lahko rečem, da od dne razsula do danes nisem se ne v mislih ne v dejanjih zoper novo troedino državo pregrešil. Da sem bil poldrugi dan v Celovcu kakor tisoč drugih Jugoslovanov iz Ljubljane, osobito pa z Gorenjskega zgolj po osebnih opravkih.« (iz Belarjevega pisma »Prevsvišenemu gospodu predsedniku«)


Vendar se njegova želja po »uri odrešenja«, kakor je sam označil načrt za slovo od domovine, ni uresničila. V pismu »Prevsvišenemu gospodu predsedniku«, ki ni v celoti razvozlano in kjer Belar razlaga svoj položaj ter prosi za vrnitev potnega lista, je opisano tudi, kako je doživljal status državnega sovražnika, ki mu ga je dodelila država: »Če pridem po opravkih v Ljubljano, hodijo po hišah detektivi po meni povpraševat – kaj delam v Ljubljani in druga brezpomembna izpraševanja se indirektno izvršujejo. Ravno isto se godi na Bledu, v Gorjah, kjer dohajajo na dom patrule orožnikov, tako da se vsak prestraši, da ima kaj z menoj, bog ve kakšnim zločincem opraviti.«

Zasebni observatorij sir Humphry Davy
Ker je ostal brez stanovanja v Ljubljani, brez potnega lista in ker je bil v domovini osumljen kot »agitator za nemško stvar«, Albin Belar ni imel druge izbire, kot da zapusti nekdanjo prestolnico Kranjske in se preseli v družinsko vilo na Vršcah v Podhomu pri Bledu, za katero je načrte izrisal njegov prijatelj, arhitekt Maks Fabiani. Čeprav je ostal brez observatorija na realki, mu to ni vzelo volje in strasti do raziskovanja zemeljske dinamike. Kakor se je izrazil Belar sam, je novo potresno opazovalnico postavil na lokaciji »Pod Triglavom« v vili, ki je bila razglašena za najlepšo na Kranjskem. Poimenoval jo je po angleškem kemiku in fiziku siru Humphryju Davyju, predsedniku Kraljeve akademije znanosti Royal Society, izumitelju ter odkritelju kemičnih elementov natrija, kalija, kalcija, stroncija, barija in magnezija, predvsem pa velikem ljubitelju Julijskih Alp, ki jih je leta 1923 Davy odkrival med svojim bivanjem v vasi Podkoren.

Belar je opazovalnico financiral sam iz svojih prihrankov. Observatorij je opremil z občutljivimi instrumenti, s katerimi je nadaljeval svojo znanstveno vizijo. V dveh sobah je razpostavil devet naprav, med katerimi so bile tudi take, ki ji je slovenski seizmolog izdelal sam. V opazovalnici ni manjkal niti v Faenzi v Italiji nagrajeni Belarjev izum, seizmometer Zlatorog, na balkonu observatorija pa je stal anemograf, merilec hitrosti in smeri vetra, prav tako Belarjevo delo.

O potresih, ki jih je zaznal Belarjev instrumentarij, je vodja opazovalnice poročal domači in tuji javnosti. Še naprej je deloval kot dopisnik britanskega časopisa Daily Mail ter dunajske cesarske akademije znanosti, sodeloval z drugimi priznanimi angleškimi in nemškimi revijami ter ohranjal stike s tujo znanstveno srenjo. Prijatelji so mu pomagali, da je od vlade pridobil skromno pokojnino, ki je komajda zadostovala za osnovne življenjske potrebe in jo je novinar hrvaškega časopisa Jutranji list, ki je leta 1925 opravil intervju z Belarjem, označil za »sramotno«. Novinar, ki se je pod članek podpisal le z začetnicami, je svoj komentar na profesorjevo t. i. »kraljevsko pokojnino« nadaljeval z besedami: »Namreč, ta človek, čigar ime je poznano v znanstvenem svetu in čigar članki so objavljeni v svetovnem tisku, v očeh svojih rojakov nima pravice do javnega dela – saj je bil po nesreči označen za »nemškutarja«. V Ljubljani mu tega ne morejo oprostiti, čeprav živi le za »domače ognjišče« in se ne odziva na najbolj laskava vabila iz tujine, saj želi do konca svojih dni delati na rojstnih tleh.« O Belarju je izjemno pozitivno leta 1924 pisal tudi beograjski časnik Politika, ki je kot vzrok za to, da je moral leta 1919 Belar zapustiti opazovalnico v Ljubljani, prav tako navedel »lokalne razprtije«.

Kralj Triglava proti kralju Jugoslavije
Da je Belar šel bolj v nos lokalnim kot pa vrhovnim oblastem, priča tudi njegovo prijateljstvo z jugoslovanskim kraljem Aleksandrom, ki se je zelo zanimal za znanstveno delo profesorja na Gorenjskem. Aleksander se je med bivanjem v svoji rezidenci na Bledu večkrat oglasil na obisku pri Belarju. Njuna medsebojna naklonjenost se je odražala tudi v gestah, ki sta jih namenjala drug drugemu. Ko je bilo rojstvo kralja Petra II. 6. septembra 1923 oznanjeno s 101 topovsko salvo, so tresenje tal, ki ga je ta dogodek povzročil, zaznali instrumenti v observatoriju pod Triglavom. Seizmograme, ki so nastali na ta veliki dan, je Belar poslal kralju Aleksandru, ki mu je v zahvalo naklonil pomoč 10 000 dinarjev in ga odlikoval s Savinim redom 3. razreda.

O njunem znanstvu se je ohranila tudi zabavna anekdota. Albin Belar je bil znan kot hribolazec in velik ljubitelj gora, kar v tistih časih ni bilo nekaj običajnega. Domačini v Podhomu in Gorjah so mu zato nadeli vzdevek kralj Triglava. Ko si je Belar nekoč v gostilni pred vstopom v Blejski vintgar s pivom gasil grlo, je do njega pritekel vaščan z novico, da se je pri njem doma oglasilo veličanstvo in da ga veličanstvo čakajo. Takrat je Belar svoje pivske tovariše vprašal: »Kaj je več, kralj Triglava ali kralj Jugoslavije?« Vsi so mu v en glas odgovorili: »Kralj Triglava!« in Belar je v miru popil svoje pivo do konca.

Idilična okolica Bleda in slikovita predalpska pokrajina na sprehode nista vabili samo kralja Aleksandra Karađorđevića, temveč tudi njegovo ženo, sicer romunsko princeso Marijo, ki se je skupaj z otroki očitno rada sprehajala po slikovitem parku, ki se je vil proti Homu nad vasjo Podhom. Ob tem sprehajališču je dal Belar postaviti tudi klopi za počitek, ki so prav gotovo dobro služile tudi kraljici Mariji, medtem ko so se otroci modre krvi zabavali skupaj z lokalno mladino.

Odlikovanje prof. Belarju

Nj. Veličanstvo kralj Aleksander je dne 17. 7. 1929 odlikovalo z redom Sv. Save 3. stopnje znanega domačega seizmologa prof. dr. A. Belarja za njegove zasluge pri postavitvi seizmološke stanice v Beogradu na Tašmajdanu leta 1910 in za njegovo neumorno delovanje v njegovem lastnem observatoriju pod Triglavom, katerega vzdržuje že skozi sedem let v prosvetne in poučne namene v svoji vili v Gorjah nad Bledom. Odlikovanje sta dr. Belarju izročila pomočnik Maršala Dvora Nj. Vel. Kralja g. major Pogačnik in ordonančni oficir Nj. Vel. Kralja G. major Popović.


Kraljestvo Zlatoroga
Kot so čari Gorenjske k pohajkovanju spodbudili kraljevo družino, tako danes veliko bolj topli poletni dnevi v naravo vabijo številne domače in tuje pohodnike. Med slovenskimi očaki ima gotovo prav posebno mesto med planinci najvišji med njimi, ki je ime dobil po troglavem staroslovanskem božanstvu Triglavu. Naša najvišja gora, ki je svoj višinski primat nosila že v Kraljevini SHS, je ime posodila tudi edinemu narodnemu parku v Sloveniji. Triglavski narodni park danes predstavlja štiri odstotke slovenskega ozemlja. Večina parka je na območju Vzhodnih Julijskih Alp in številni ljubitelji planinarjenja in alpinizma dobro poznajo lepote, ki jih ti kraji ponujajo svojim gostom. A manj številčni so tisti, ki poznajo njegovo zgodovino in vedo, da se je ideja zanj porodila prav v glavi Albina Belarja, s čimer je postal pionir modernega varstva narave pri nas.

Belarjeva ljubezen do Julijskih Alp in aktivno članstvo v avstrijskem Alpenvereinu [Avstrijsko-nemškem planinskem društvu, op. a.], katerega člani so že leta 1880 na mestu današnje koče pri Triglavskih jezerih postavili njeno predhodnico, sta bila le predpogoja za Albinovo dejavno prizadevanje, da zavaruje ta del alpskega sveta.

Od leta 1882 do 1891 je namreč z roba Komarče do Savice vozila žičnica Kranjske industrijske družbe za spravilo lesa, kar je opustošilo pred tem neokrnjeno območje jezer pod Triglavom. To je bil za Belarja gotovo eden izmed povodov, da se je z mislijo na prihajajoče rodove zavzel za zavarovanje vidno okrnjene narave. Zamisli o narodnih parkih so bile takrat v Evropi že aktualne in z njimi je bil Belar najbrž tudi dobro seznanjen. Prvi narodni park na svetu – ameriški Yellowstone v ZDA – je štel 31 let, ko je takrat še cenjeni profesor leta 1903 deželni vladi Kranjske poslal predlog kataloga naravnih spomenikov na Kranjskem, v katerega je bila vključena tudi ideja o zavarovanju Doline Triglavskih jezer. Pri sestavi predloga sta mu na pomoč priskočila takrat najuglednejši slovenski botanik prof. Alfonz Paulin in dr. Anton Schöppl. Ponovno je bil predlog vladi dežele Kranjske poslan leta 1905 ali 1906, ta ga je posredovala na Ministrstvo za kulturo in poduk na Dunaju, čemur je sledila še uradna vloga leta 1908. Prizadevanja pa so se na koncu izkazala za nična. Ustanovitev parka so zavrli predpisi zakona o varstvu planin in o pospeševanju planinskega gospodarstva, ki niso dovoljevali omejevanja paše. Če bi takrat Belar uspel s svojim predlogom, bi bili Slovenci danes v zgodovino zapisani kot prvi, ki so razglasili območje narodnega parka v Evropi.

Vizionar
Takratni predlogi o varovanju narave na Kranjskem se niso nanašali zgolj na območje Julijcev, temveč se je Belar s svojima kolegoma zavzel tudi za vpeljavo t. i. rezervatov. O tej pobudi je leta 1907 poročal Wiener Zeitung, kjer lahko beremo, da je Belar skupaj s Paulinom in Schöpplom želel pred uničujočim vplivom človeka zavarovati tudi živalstvo in rastlinstvo Ljubljanskega barja, šotnih barij na Pokljuki, območje kraškega Snežnika, Gorjancev, Krakovskega pragozda ter številne druge »posebno lepe in geološko zanimive prizore dežele Kranjske«. Raziskovalna žilica je Albina Belarja in Alfonza Paulina gnala še dlje, saj sta poskušala uvajati novosti tudi na področju botanike. Belar je skupaj s Paulinom, ki je od leta 1886 do upokojitve 1931 vodil ljubljanski botanični vrt, želel ustanoviti prvi alpski vrt za raziskovalne namene in poskusni vrt za izboljšanje visokogorskih pašnikov. Vendar pa je ta ideja, skupaj z drugimi prizadevanji za zavarovanje območja Sedmerih jezer, končala zgolj na papirju.

Na papirju so ostale tudi brezštevilne zamisli in razmišljanja, ki jih je imel Belar vedno na zalogi. Nedokončano je ostalo delo z naslovom O učinkih Triglavskega in Mangartskega snežnika na obličje Savskega polja, v nemških dnevnikih pa je Belar opisal jamo pod Jerebikovcem na Pokljuki, kjer je do izraza prišlo njegovo zanimanje za stare rudokope in arheologijo. Raziskoval je tudi Kras, zaradi česar je ustanovil skupino entuziastov, katerih cilj je bil na poljuden način opisati slovenski Kras in objaviti navodila za raziskovanje podzemeljskih jam. Vendar je v te načrte vmes posegla prva svetovna vojna in prekinila raziskovalna prizadevanja navdušencev, ki so tovrstne raziskovalne odprave tudi sami financirali.

Belarjevo vizionarstvo in širina sta se v zvezi z njegovimi naravovarstvenimi vzgibi izkazala tudi v občutku za zgodnjo vzgojo mladih rodov in gradnjo njihovega odnosa do okolja. V zvezi s tem je Belar kot pobudnik naravovarstva Upravi za šolstvo priporočil, naj si že v osnovnih šolah prizadeva vcepljati otrokom smisel za naravne spomenike, kot pedagog pa je katalog priporočal tudi šolam in učiteljiščem pri urah domoznanstva.

Vsa omenjena prizadevanja entuziastov in ljubiteljev narave, ki so vedeli, da je njena ohranitev pomembna za kvalitetno prihodnost, je leta 1914 prekinila prva svetovna vojna. Ideja prvih treh predlagateljev o zavarovanju zlatorogovega kraljestva pred pretiranim vdorom človekovih dejavnosti se je udejanjila šele leta 1924 z ustanovljenim Alpskim varstvenim parkom v Dolini Triglavskih jezer. Vendar si takrat Belar kaj več kot zgolj idejnih zaslug ni mogel lastiti, saj k pripravi osnutka ni bil povabljen, bodisi zaradi slovesa narodnega izdajalca bodisi zaradi slabega zdravja. Alpski varstveni park je bil s površino 1.600 hektarov pozneje osnova za širitev zavarovanega območja, ki je bilo z odlokom leta 1961 razglašeno za Triglavski narodni park, leta 1981 pa z zakonom ponovno razširjeno na 83.981 hektarov, kolikor naš edini narodni park meri še danes. Čeprav je od Belarjevega predloga kataloga naravnih spomenikov na Kranjskem iz leta 1903 do prvega zavarovanega območja v takrat že Kraljevini SHS, trajalo 21 let, se moramo zavedati, da je bil to velik naravovarstveni uspeh, saj so pred tem narodne parke razglasile le še štiri države – Švedska (leta 1909), Švica (leta 1914), Španija (leta 1918) in Italija (leta 1919).

Verzi na tabli pri kapelici s kipom sv. Miklavža ob vodnjaku na poti v Vintgar

Tu spodaj drevijo se gorske vodé,
Ki prav izpod vznožja Triglava kipé. Popotnik nekoliko tukaj postoj,
Brž raj se planinski odpre pred teboj.

Pri Svetem Miklavžu se zove ta kraj,
Posnemaj svetnika, kaj malega daj.
In pomni, da vedno bi zdrav bil in čil,
Če vedo pri Svetem Miklavžu bi pil.

SAMOTAR prof. Albin Belar


Žalostni samotar

Čeprav ljudje načrtujejo svojo življenjsko pot, je na koncu vendarle usoda tista, ki določi, po kateri bodo hodili. In Albinu Belarju je bilo usojeno, da zadnje korake življenja prehodi sam. Nekatera pisma, ki si jih je do konca dopisoval z ženo Frances in svojim sinom Herbertom, ki je šel po izumiteljskih poteh svojega očeta, so tudi ohranjena. V njih ženi priznava zasluge za dobro vzgojo njunih dveh otrok – poleg sina je imel tudi hčer Aldino – in žrtve, ki jih je morala sprejeti ob odhodu v tujino.

Belar je v vili deloval in živel, dokler mu niso pošli prihranki, ki jih je namenjal delovanju opazovalnice. Življenje v mondenem okolišu Bleda je zanj postalo predrago, zato se je odselil v vas Polom v Kočevju. V observatoriju pod Triglavom je za seboj pustil instrumente, katerih nadaljnja usoda ni popolnoma znana. S selitvijo je ugasnila tudi njegova raziskovalna dejavnost in spomin na njegovo ime je v znanstvenih krogih počasi začel bledeti.

Leta 1930 je zbolel za hudo obliko sladkorne bolezni, ki mu je načela vid in sluh. Tako onemoglega sta ga k sebi vzela družinska prijatelja zakonca Pirker, pri katerih je Belar preživel svoja zadnja leta življenja. Njegovo zdravstveno stanje se je hitro poslabševalo, arterioskleroza je vztrajno napredovala in kmalu so temu sledile še psihične težave in paraliza udov. Kljub zvesti negi Pirkerjevih, ki sta mu nudila družbo in mu lajšala osamljenost, je Albin Belar umrl na prvi novoletni dan leta 1939. Pokopali so ga v družinski grobnici v Ljubljani, ki je danes žal ni več. Kljub temu na ljubljanskih Žalah z malo vztrajnosti še vedno lahko najdemo nagrobno ploščo rodbine Belar. Ta si danes svoje mesto na pokopališču deli z drugo rodbino, ki je prijazno ohranila spomin na rod pozabljenih slovenskih učenjakov.

Iz pisma ženi Frances, 29. 1. 1936

»Tako, moji dragi, za danes je dovolj, zelo pa me bodo veselile skorajšnje vesti od vas, na daleč in na široko, vse me zanima. Še enkrat naj se zahvalim za tako ljube mi fotografije, dodajam pa še lepe pozdrave od gospe in gospoda Pirker, toplo vas vse lepo pozdravljam in poljubljam, vaš stari, žalostni Albin.«

Petra Iskra
Prijavi napako
Komentarji
grandie
# 28.08.2016 ob 08:25
Bravo, avtorju za dober članek.
Vse kar se je dogajalo zaslužnemu, je tipično po slovenceljsko....in velja tudi še za današnje čase.
prim00z
# 28.08.2016 ob 06:57
Bravo petra
Jonson
# 28.08.2016 ob 11:57
@bilzerian

Narave se ne zaščiti za "Slovence" ali "Avstrijce", ampak za naravo samo.
gubec92
# 30.08.2016 ob 11:14
Zanimivo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Tako je tudi njegov sin ( Belar, Herbert, 1901-1997, was born in Yugoslavia in 1901 and emigrated to the United States in 1919) tam v Ameri, šel v razvojne in raziskovalne vode: http://findingaids.hagley.org/xtf/view?d
ocId=ead/2464_34.xml
O "nemškutarjih" in podobnih bi se dalo tudi danes govoriti. Začnemo lahko kar z lobiranjem o pristopu v NATO in EU, ki se ga je v času pristopanja in "povabila" na veliko oglaševalo. Ko ljudi sprašuješ danes o tem kar na lepem govorijo negativno in nihče ni bil za??!!, kje je potem tista demokratična večina.
Ampak to ni tem atega članka (še to
Lluka, članki ni nujno da govore o nečem novem. Lahko le zberejo informacije iz različnih virov in jih skušajo na poljuden način predstaviti širši javnosti. Če je vir tako kot pišete, je škoda le v tem, da ti viri niso navedeni). Tisti ki so bolj politično naravnani in tako vseslovensko (domovinsko) zaverovani, po navadi iščejo dlako v jajcu, da bi lahko nekoga npr. g. Albina B. označili na tak način. Mogoče v teh označevanjih najdemo kal nevoščljivosti (pri nas jo je za izvoz, pa tudi tega ne znamo spraviti v denar). Človek je bil predan s srcem in mislijo znanosti. Verjetno ni kaj dosti gledal na drugo plat svojega delovanja. Morda je bil prej kot nemškutar, zelo naiven in ni nikoli pomislil, da s vojim delom, ne le nalaganjem in prelaganjem besed, kar počno politik takrat in danesi, vzbuja zavist. Vzporednic z današnjim življenjem je veliko. Žal se Slovenci iz tovrstne zgodovine ne naučimo ničesar. Rajši za neke svoje pritlehne politične ambicije pogrevamo stvari, ki nas razdvajajo, namesto da bi taisti osebki, če se pojavljajo na pozicijah voditeljev strank ali države, skrbeli izključno, ampak res izključno za zbliževanja vseh interesov in pogledov tega malega naroda. Če za to ne bomo skrbeli vsi od prvega do zadnjega, ki še tlačimo to zemljico malo, nas bo verjetno res kmalu pobralo.
tocco
# 28.08.2016 ob 12:22
Ah ja samo avstrijci vlecejo masno robo s te narave s turizmom. Si predstavlas da bi bil ta park njihov.
bilzerian
# 28.08.2016 ob 10:29
nikoli ne bomo vedeli, če je bil res nemškutar, ali je bil zaveden slovenec.
res je, da so marsikoga po krivem obtožili, ampak veliko pa jih je bilo nemškutarjev, ki so se delali slovence, v resnici pa so bili proti slovenskemu in proti slovencem.
enako je s tem, da je želel zaščititi triglav in naravo okoli njega, kar mu je nazadnje tudi uspelo. a to ne pomeni, da je to naredil kot zaveden slovenec. v tistih časih je bil triglav avstrijski, torej je čisto možno, da ga je želel zaščiti za avstrijo in avstrijce.

vsaka medalja ima dve plati, najlepše pa to vidimi, ko razni potomci kolaborantov z okupatorjem v 2. svetovni vojni poskušajo dokazati, da so se povezali z okupatorjem, ki je slovensko deželo hotel ponemščiti, ali pa narediti italijansko, samo zato, ker je to bilo za domovino najboljše, kar so lahko storili.
svatne
# 28.08.2016 ob 08:15
Nazoren primer izbruha slovenske blaznosti leta 1918 - ki še traja, četudi nad in pod zemljo že zmanjkuje prostora za trupla.
Lluka
# 28.08.2016 ob 07:40
No ja Petra.......... odlično napisan in raziskan članek... ampak.... a se ne da napisat korektno? Na Wikipediji lepo piše....
Takoj po prvi svetovni vojni so Belarja oblasti neutemeljeno ožigosale za slovenskega nacionalista in nemškutarja, zaradi česar so ga leta 1919 na silo upokojili in mu zaplenili vso opremo, knjižnico in arhiv ter ga izselili iz stanovanja v Ljubljani. Belar se je bil primoran preseliti v družinsko vilo v Podhom pri Bledu, kjer je imel manjšo potresno opazovalnico. Načrte za vilo mu je narisal sošolec Maks Fabiani. Tam je poskušal nadaljevati z delom, vendar je v začetku tridesetih let 20. stoletja zbolel in se je bil prisiljen odpovedati raziskovanju. Preselil se je k prijateljem v Polom pri Kočevju, kjer je 1. januarja 1939 umrl. Njegov nagrobnik na ljubljanskih Žalah je bil zaradi nemarnosti novih lastnikov groba na prehodu v enaindvajseto stoletje žal umaknjen, na Belarjevo prvo potresno opazovalnico pa spominja spominska plošča ob vhodu na srednjo šolo na Vegovi ulici v Ljubljani. Geofizik in seizmolog Janez K. Lapajne je v devetdesetih letih dvajsetega stoletja obudil in uveljavil pomen prvega slovenskega seizmologa.
Kazalo