Toda kako bi se tudi odločil za zaključek te naporne, vendar zanj prav prijetne službe. Bil je namreč še čil in zdrav, poln življenjskih moči in kljub njegovi spoštljivi starosti se še ni zgodilo, da bi do tedaj zaradi bolezni v postelji nepretrgoma preležal štiriindvajset ur.
Poleti leta 1923 je za svoje sošolce, ki so maturirali leta 1873, celo pripravil srečanje, na katerem so se spomnili 50-letnice tega dogodka. Od tedanjih osemnajstih maturantov jih je ostalo živih samo še šest, med temi pa je bil službeno dejaven le še on. Tudi po tem srečanju je računal, da bo lahko še naprej deloval med svojimi učenci. Vendar se je ravno v naslednjem šolskem letu (1923/24) Ministrstvo za prosveto v Beogradu odločilo, da upokoji vse učitelje, ki so presegli starost 65 let in pri tem dosegli 35 let delovne dobe.
Za Janka Žirovnika torej ni bilo rešitve. Spomladi 1924 so šolske oblasti ukazale, da mora v pokoj. Upiral se je, a ni pomagalo. Star je bil namreč že 69 let, teklo pa je ravno 51. leto njegovega poučevanja.
Janko si izbere življenjski poklic
Ko je Janko Žirovnik leta 1873 na ljubljanskem učiteljišču opravil maturo, je na Gorenjsko že vozil vlak, nekaj let poprej pa je moral vzeti kar pot pod noge, če je hotel pripešačiti v ljubljansko prestolnico.
Bil je namreč iz Kranja, rojen 7. februarja 1855. Po domače pri "Golarjevih" (Mesto, Stadt 7). Bil je prvorojenec peka in hišnega posestnika Janeza Žerovnika ter njegove žene Marije, ki se je kot dekle pisala Kavčič. Pri hiši je bila že v prejšnjem rodu uveljavljena pekarija in gostilna Jakoba Žerovnika, ki se je v Kranj preselil iz Smlednika.
Janezu in Mariji Žerovnik, mladima zakoncema iz nove generacije, se je rodilo več otrok, od katerih sta pozneje kar dva postala učitelja. Janko in Jože. Leta 1865, ko je bil Janko star 10 let, Jože pa pet, jim je umrl oče. Kljub temu pa je mati prihranila toliko denarja, da je Janko kot enajstletnik lahko stopil v kranjsko nižjo gimnazijo. Ta je tedaj trajala le štiri leta, za nadaljevanje študija pa je bilo treba v Ljubljano.
Janko je bil dober dijak. Še posebej sta ga zanimala glasba in kulturno življenje sploh. Tako je med gimnazijci osnoval manjšo pevsko skupino. Ravnatelj Lovrenc Krob in katehet Tomo Zupan sta mu prigovarjala, naj se usmeri v ljubljansko višjo gimnazijo in pozneje na glasbeni študij na Dunaju, vendar je bil Janko drugačnega mišljenja. Dobro je vedel, da ob ovdoveli materi nima gmotnih možnosti za tako dolgo šolanje. Zato se je odločil za učiteljišče, ki je tedaj nudilo dobre pogoje za osnove petja in igranja na klavir, orgle in violino. Že v Kranju pa je pel v cerkvi in drugje. Poučeval ga je učitelj in organist Peter Čebin.
Na učiteljišču
Janko Žirovnik, tedaj uradno še Janez Žerovnik, se je jeseni 1870, ko so šla dela za novo železnico h koncu, odpravil v Ljubljano. Še prej pa je avgusta v Kranju doživel tudi svoj dirigentski krst. Kot petnajstletnik je namreč vodil pevski zbor kranjske Narodne čitalnice, ko se je ta javno poslovila od krste pokojnega slovenskega narodnega delavca, pesnika, pisatelja, poslanca itd. Lovra Tomana, ki so ga potem pokopali v njegovi rodni vasi. Redni čitalniški pevovodja Matej Vodušek je namreč zbolel in Kranjčani so se spomnili na nadarjenega Janka.
Srečanje z učiteljem Nedvědom
Na učiteljišču, ki je trajalo le tri leta, se je mladi Kranjčan dobro znašel. Posebno pozoren je bil na glasbeni pouk. Tega je na samem zavodu in njemu pridruženi glasbeni šoli poučeval češki glasbenik in skladatelj Anton Nedvěd (izg. Nedvjed). Bil je poročen s Slovenko Gabrijelo (Jelico) Smoletovo in se je zelo zanimal za narodno življenje. Deloval je na mnogih ustanovah: v Narodni čitalnici, nemškem Filharmoničnem društvu, Javni glasbeni šoli in seveda na učiteljišču. Žirovnika in njegovega prijatelja ter sošolca Antona Razingerja je uvedel tudi v pevski zbor filharmonikov. Najbolj pa si je Žirovnik vzel k srcu Nedvědov nasvet, ki ga je ta večkrat poudaril mladim učiteljiščnikom. Kot tujec – Čeh – je namreč kmalu spoznal lepoto slovenskih narodnih pesmi in že kmalu po svojem prihodu v Ljubljano (tu je služboval od leta 1856) sestavil venec tovrstnih pesmi, ki ga je z uspehom izvajal na narodnih prireditvah. Nedvěd pa je tudi videl, kako slovensko narodno pesem izpodrivajo novodobne "budnice", ki so po letu 1848 docela zavzele glasbene sporede na Slovenskem. Gojencem učiteljišča je svetoval, naj se podajo "med narod", v slovenske vasi, ter zapisujejo besedila in melodije narodnih pesmi. Med vsemi učiteljiščniki tedanjega časa si je ta nasvet najbolj zapomnil in upošteval prav Janko Žirovnik.
Kakor prej v kranjski gimnaziji pa si je Janko tudi v Ljubljani omislil manjšo pevsko zasedbo. Na učiteljišču je vodil cerkveno in posvetno petje. S svojimi tovariši pa je leta 1872 celo gostoval v Kranju, ko je tamkajšnja Narodna čitalnica pripravila "besedo" v korist "stradajočih Dolenjcev in Notranjcev" – kot so zapisali v napovedi sporeda.
Matura in prva službena leta
Janko Žirovnik je imel srečo, da so ravno v času njegove mature, leta 1873, v Škofji Loki iskali učitelja na tamkajšnji ljudski šoli. Prijavil se je na razpis in službo tudi dobil. Ker pa je bil nameščen kot začetnik – podučitelj, je imel le 280 goldinarjev plače, s čimer pa ni mogel shajati. Zato se je že po nekaj mesecih podal daleč stran, na Štajersko, kjer so na štirirazrednici v Ljutomeru ponujali lepih 450 goldinarjev. Tudi v tem prijaznem narodno zavednem mestu, kjer je bil avgusta 1868 prvi slovenski narodni tabor (sledilo mu jih je še 16), se je Žirovnik dobro znašel. Poleg rednega pouka je učil petje v vseh razredih, spet pa je sestavil tudi manjšo zasedbo, kvartet. V tistem času pa je tudi spremenil svoje ime. Prej Janez Žerovnik je postal Janko Žirovnik, kar se mu je zdelo bolj slovensko.
Ker je bilo štajersko učiteljstvo še povsem nepovezano, je skupaj s svojim predpostavljenim, ljutomerskim nadučiteljem Ivanom Lapajnetom, ki je bil tudi pedagoški strokovnjak, zasnoval prvo štajersko učiteljsko društvo. Njegov začasni predsednik je postal Lapajne, Žirovnik pa tajnik. Društvo se je potem prvič zbralo na ustanovnem shodu v Mariboru, meseca septembra 1874. Žirovnik pa pri tem zadnjem dejanju ni bil več tako pomemben član, kajti vmes se je že odzval na razpis, ki je obljubljal učiteljsko mesto v Starem trgu pri Ložu. Tako je Slovenski narod tistega septembra takole poročal in počastil tega prizadevnega narodnega delavca: "(G. Janko Žirovnik), dozdaj tajnik učiteljskega društva za slov. Štajer je dobil službo v Starem trgu pri Ložu na Kranjskem. Imenovani je eden najintelegentnejših narodnih slovenskih učiteljev."
Spet v deželi Kranjski
Slovenski Narod je poročal tako, kot se je spodobilo. Janko Žirovnik je leta 1874 začel delovati tudi kot pisec strokovnih člankov. Prvi njegov zapis zadeva prav petje v narodni šoli in je izšel v listu Slovenski učitelj.
Vsestransko dejavni Janko Žirovnik pa kljub svoji sposobnosti v tistem času skoraj ni mogel dobiti bolj odročne službe, kot je bila tista v Starem trgu pri Ložu. Kljub temu si v tej odmaknjenosti in samoti ni delal težav. Spet se je posvetil glasbi. Bil je vodja narodnega petja, pripravil je nekaj šolskih veselic in sodeloval pri proslavi ob 400-letnici, kar so bližnjemu trgu Ložu dodelili mestne pravice. Vključil pa se je tudi v delo učiteljstva v logaškem okraju. To mu je pomagalo, da se je po treh letih starotrške samote pomaknil bliže, v Begunje pri Cerknici, kjer pa je že zavzel položaj nadučitelja. Tudi tam je nadaljeval glasbeno udejstvovanje in se lotil nove panoge. Začel se je ukvarjati s kmetijstvom in sadjarstvom. Zasadil je lep šolski vrt in pocepil veliko drevesc.
Za dodatno usmeritev so Žirovnika navdušili novi pedagoški pristopi. O tem je neki njegov življenjepisec pozneje zapisal: "… Na vseh teh službah je pa vedno bolje čutil, da je učitelj, ki deluje samo med štirimi zidovi šole, le bolj abecedni stroj in da more učitelj šolske otroke izven šole veliko uspešneje vzgojevati, nego je to v šoli sploh mogoče. Posebno na deželi učitelj veliko lahko stori v gospodarskem oziru. V teh nazorih je Žirovnika potrjeval razpis c. kr. ministrstva za uk in bogočastje z dne 2. septembra 1872, štev. 10.911, ki kaže na velike potrebe ljudskošolskih učencev, ko dovrše šolsko dolžnost, naj se dalje izobrazujejo, da bodo mogli koristiti družbi tudi zunaj šole."
Žirovnik se je torej kar dobro vživel v begunjsko kulturno in gospodarsko življenje. Prišel pa je tudi že čas, da se oženi. Izbral pa si ni kake brhke Notranjke, ampak kar Kranjčanko, svojo nekdanjo mestno "sosedo" Marijo Šumi, hčerko mesarja (Mesto, Stadt 11), ki je bila dve leti mlajša od njega. Poročila sta se 29. oktobra 1878 v Kranju.
Na Gorenjsko
Janko Žirovnik se je med Notranjci kar dobro počutil, vendar ga je kot Gorenjca vleklo v rodne kraje. Odlična priložnost za menjavo službe se mu je spet ponudila po treh letih begunjskega učiteljevanja, spomladi 1880, ko so v Gorjah pri Bledu iskali novega nadučitelja. Mesto je zasedel prizadevni Janko, ki se je z ženo – ta je bila v pričakovanju prvorojenca – preselil v ta lepi gorenjski kraj. Na začetku meseca maja pa se mu je že rodil sin Janko. Naslednje leto se mu je, spet v maju, pridružila deklica, ki pa je umrla tri mesece po rojstvu. Žal pa se je mesec dni pozneje, 25. septembra 1881, od sveta poslovila tudi Jankova žena Marija.
Težka izguba žene in hčerke pa Janka Žirovnika ni strla. Poskrbel je za rejo svojega malega sinka Janka, sam pa se še bolj posvetil svojemu poklicu in zunajšolskemu delovanju. Presenetljivo – ravno v prvih letih svojega gorjanskega službovanja je izvedel – za tisti čas – skoraj neverjetne podvige.
Z njegovo pomočjo se je na noge postavilo gorjansko bralno društvo. Hodil je od domačije do domačije in zbiral denar, da se je leta 1884 postavil prvi slovenski narodni dom na podeželju. Še celo od slovenskih mest in trgov si je tedaj tako stavbo lahko privoščilo le Novo mesto (Ljubljana šele 1896, Celje 1897, Maribor 1898, Trst 1904.)
Postal je gorjanski organist in vodja cerkvenega petja.
Okrog sebe je zbral gorjanske fante, ki so po uspešnih vajah (vsako soboto zvečer) prepevali na narodnih prireditvah. Osnoval je mešani kvartet in zanj priredil vrsto narodnih pesmi.
Poleg šole je uredil obširno drevesnico, ki je po določenem času rodila lepe sadove. Tako je lahko priredil razstavo svojih in šolarskih pridelkov. V poznavanju sadjarstva je prevzel metodo znanega strokovnjaka Gaucherja iz Stuttgarta. Ustvaril je sortiment jabolk in hrušk, ki se najbolj prilega vremenskim razmeram na Kranjskem. Tega je v svojo drevesnico prevzela tudi Kmetijska družba za deželo Kranjsko, sicer ustanovljena že leta 1767. Ustanovil je tudi podružnico te družbe za blejski konec. Leta 1888 je sodeloval na sadjarski razstavi v Ljubljani in za to dobil posebno priznanje.
Da bi se čim bolj izpopolnil v kmetijstvu, je že leta 1884 med počitnicami obiskal tečaj tedanje glavne deželne kmetijske šole na Slapu pri Vipavi.
Že tedaj in tudi pozneje je veliko pisal za razne strokovne in poljudne liste: Novice, Slovenskega učitelja, Učiteljskega tovariša, Vrtnarja, Kmetovalca itd.
Največjo nepoklicno dejavnost pa je posvetil glasbi.

Prvi Žirovnikovi zbirki
Zaradi osebnih in službenih zadev je Janko Žirovnik vse do svojega prihoda v Gorje glasbeno deloval večinoma le v poustvarjalnem smislu. Še vedno pa je v spominu ohranil nasvet svojega dobrega učiteljiškega profesorja Antona Nedvěda, ki je svetoval, naj dijaki zapisujejo narodna besedila in napeve. Janko Žirovnik je tako v Gorjah že leta 1881 začel z načrtnim zbiranjem tovrstnega gradiva. Ker pa ni želel, da bi zbrani podatki ostali na papirju, je začel pesmi tudi harmonizirati, torej prirejati za večglasno petje. V tistem času se je z načrtnim zbiranjem narodnih pesmi ukvarjala le Glasbena Matica v Ljubljani, ki si je tovrstno delo ob ustanovitvi leta 1872 zapisala v svoj osnovni program. Pri tem pa ni imela dosti sreče. Žirovnikovo delo pa ji je prišlo kot naročeno. Žirovnik je namreč kot gorjanski učitelj že takoj ob svojem prihodu v ta kraj postal član Učiteljskega društva za radovljiški okraj. Že na njegovi letni skupščini leta 1880 je dosegel, da je to postalo član Glasbene Matice. V zapisnik so zapisali: "Odbor tudi sklene, da se bode narodno petje gojilo in v to svrho se ima društvo takoj vpisati kot ud v Glasbeno Matico, da bode imelo potrebnih napevov. Vodja petja se izvoli g. J. Žirovnik."
Janko Žirovnik pa je prav za Glasbeno Matico pripravil prvi šopek svojih nabranih narodnih pesmi. Za Miklavževo (6. decembra) 1883 je končal svoj rokopis, ki je obsegal 20 narodnih pesmi, prirejenih za štiriglasni moški pevski zbor, o tem pozneje pravi: "Pričujoče napeve sem zapisal tako, kakor jih poje narod okoli Bleda, ter jih tudi kolikor le mogoče preprosto harmonizoval … Slavna Glasbena Matica je izdala ta zvezček z namenom, da bi ustregla pevcem in prijateljem petja ter jih spodbudila, da zapisujejo pridno in natančno narodne napeve z besedami vred …"
Žirovnikova zbirka Narodne pesni z napevi je bila res nekaj posebnega. Že na pogled se je razlikovala od vseh zbirk, ki jih je do tedaj izdala Glasbena Matica. Pesmi so bile namreč natisnjene v žepnem formatu male osmerke. Tako da si jih je vsak pevec lahko zataknil v žep svojih hlač ali suknjiča. Pesmi so bile prirejene v narodnem slogu, kjer vodilni motiv poje drugi moški glas drugi pa ga spremljajo v višji ali nižji legi. Cena zvežčičev je bila zmerna.
Uspeh na knjižnem trgu
Nista minili niti dve leti in Žirovnikova prva zbirka je bila razprodana. Matica je tako leta 1885 pripravila ponatis, obenem pa tudi že natis drugega zvezka v isti oblikovni in vsebinski zasnovi, ki je obsegal 21 pesmi. Tudi druga zbirka je kmalu pošla s knjigarniških polic. Tako je leta 1890 Matica pripravila spet dva ponatisa. Prvi zvezek je izšel že v tretje, drugi pa v prvem ponatisu.
Vodstvo Glasbene Matice je Žirovnika sprejelo tudi v glavni odbor tega društva, kjer je zasedel mesto med "zunanjimi odborniki". Med njimi leta 1885 denimo najdemo tudi skladatelja Frana Gerbiča in Danila Fajglja, notarja Ignacija Gruntarja, pesnika Simona Gregorčiča itd.
Veliko Žirovnikovo popularnost pa je v tistem času izkoristil tudi Ludovik Kuba, češki zbiralec narodnih pesmi, ki je prepotoval ves slovanski sever in jug ter posamezne skladbe v lastni priredbi izdal v številnih knjigah. Slovenska zbirka (iz leta 1890) vsebuje tudi nekaj Žirovnikovih pesmi.
Žirovnikovo ime pa je zaradi njegove prizadevnosti pri zbiranju, prirejanju in izvajanju narodnih pesmi postalo pojem prave domoljubne prizadevnosti. Štajerski nadučitelj Fran Rakuša ga je zaradi tega vključil tudi v svojo knjigo Slovensko petje v preteklih dobah, kjer ga prišteva kar med "še živeče slovenske skladatelje". O njem pa med drugim piše: "Ako bi si stavil vsak slovenski učitelj nalogo, kakeršno si je zadal Janko Žirovnik, ko pravi, da je dolžnost vsakega učitelja, zapisovati narodne pesmi, potem bi bila majka Slovenija izmed vseh narodov najbogatejša takih biserov."
Vedno novi izzivi
Ob vseh teh dejavnostih Janku Žirovniku nikakor ni bilo dolgčas, a mu je življenjska družica vseeno manjkala. Spet se je podal v Kranj in v Gorje pripeljal Katarino Mayrjevo iz znane trgovsko-gostilniško-pivovarske družine. Leta 1888 se jima je rodil sin Vladimir, leta 1890 pa še sin Stanislav.
To leto pa poleg dveh Matičinih ponatisov Narodnih pesmi z napevi, objave pesmi v Kubovi zbirki in hvale v Rakuševi knjigi pomeni veliko prelomnico njegovega življenja. V Šentvidu pri Ljubljani je namreč tedaj umrl nadučitelj Ivan Kermauner. Občinski veljaki so si že izbrali njegovega naslednika. A se je na razpisano mesto prijavil tudi gorjanski Žirovnik in bil tudi izbran. Šentvidčani pa so svojo pravico gnali vse do Dunaja, vendar brez uspeha. Obveljala je Žirovnikova prošnja in tako je postal nadučitelj v Šentvidu nad Ljubljano. Žal pa mu je veselje zagrenila smrt sina Stanislava, ki je preminil decembra tega leta, star komaj štiri mesece.
Šentvid nad Ljubljano
Žirovnik se je tudi v Šentvidu takoj vrgel na delo. Takoj se je vključil v delo Narodne čitalnice in postal njen pevovodja. Ker je minevalo ravno 25 let od njene ustanovitve, so Blažu Potočniku, njenemu prvemu predsedniku, odkrili spominsko ploščo, Janko Žirovnik pa je v skromni knjižici objavil njegov življenjepis. Leta 1892 je postal tudi šentviški organist. Poleg cerkvenega pevskega zbora je izuril pevce tudi za posvetne nastope.
Poleg dodatnih šolskih prostorov v srednjem delu Šentvida (kjer je danes galerija P 74) je uredil obsežen šolski vrt. Tudi v Šentvidu je leta 1891 ustanovil podružnico Kmetijske družbe iz Ljubljane. Postal pa je tudi član glavnega odbora te kmetijske organizacije, kjer je nadomestil pokojnega deželnega glavarja Josipa Poklukarja.
Ker je bilo v Šentvidu in okolici veliko mizarjev, kamnosekov itd., se je po njegovem prizadevanju leta 1894 ustanovila obrtno-nadaljevalna šola, ki je imela pouk vsako nedeljo popoldne. Za prizadevne pevce, ki so končali redni šolski pouk, pa je organiziral dodatne vaje, ki so bile sprva bolj obrobnega značaja, leta 1897 pa so prerasle v načrtno pevsko delo. Za kmečke fante pa je ustanovil nedeljsko popoldansko Kmečko šolo.
V zakonu s Katarino Mayrjevo se jima je v Šentvidu februarja 1893 rodila še hčerka Minka. Tudi žena se je vključila v šentviško narodno delovanje in postala predsednica tamkajšnje podružnice šolske družbe sv. Cirila in Metoda. Žal pa je Janko Žirovnik kmalu izgubil tudi to življenjsko družico. Leta 1895 je namreč Šentvid, tako kot druge okoliške kraje, prizadel znani ljubljanski potres, ki je tudi načel zdravje mnogim občanom in župljanom. V tistem prelomnem obdobju pa se je poslovila tudi Katarina Žirovnik. Štiridesetletni Janko je tako ostal sam s tremi mladoletnimi otroki.
"Foter" Žirovnik
Leta 1898 je mladi Janko Žirovnik, sin istoimenskega nadučitelja, tudi sam dober pevec in harmonizator narodnih pesmi, v Ljubljani opravil gimnazijsko maturo in se potem jeseni podal študirat pravo na Dunaju. Še en strošek več za očeta Janka. Tista leta so bila zanj prelomna tudi zaradi tega, ker se je podal v nove vode javnega delovanja. Zaradi nekaterih osebnih stvari se je sprl z ljudmi, ki so pripadali tedanji katoliški stranki in njeni izpostavi v Šentvidu. Zato so ga počasi začeli izpodrivati iz šentviškega društvenega delovanja. Ni bil več član Čitalnice niti ne Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov, službi organista pa se je odpovedal sam.
Njegovi nekdanji učenci, ki jih je še vedno vsak teden zbiral v svojem pevskem krogu, so rasli in rasli. Zaradi tega je postal njihov vodnik tudi v osebnih vprašanjih. Ta krog si je kmalu nadel ime Žirovnikov zbor. Prvenstveno je bila to pevska zasedba, shajali pa so se tudi dodatno in prirejali predavanja, telovadbo in izlete. Ker je bila že v tedanjih časih navada, da so učenci svojim učiteljem dodelili kak vzdevek, se temu ni mogel izogniti niti priljubljeni Janko Žirovnik: klicali so ga za "fotra". Janko Žirovnik sam pa se je rad pošalil, da so člani njegovega zbora njegovi "duševni otroci".
Sloves o Žirovnikovem pevskem zboru se je širil po deželi Kranjski. Vabili so jih na prireditve v Ljubljani in po drugih krajih na podeželju. Skladatelj Emil Adamič pa je posebej za ta zbor napisal dve skladbi (Fantu, Na vrtu), ki sta izšli v reviji Novi akordi.
Žirovnikove zbirke so nedvomno pripomogle k popularnosti slovenskih narodnih pesmi. Posnemati so ga začeli tudi drugi zbiralci in svoje zapise pošiljali dr. Karlu Štreklju, ki je od leta 1895 dalje začel pri Slovenski Matici izdajati snopiče z narodnimi besedili. Gradivo je dobil tudi od Žirovnika. Ta je veliko zbranih pesmi leta 1906 podaril tudi posebnemu odboru za zbiranje slovenskih narodnih pesmi, ki je imel sedež na Dunaju. Gradivo (čez 300 napevov) je od Žirovnika prevzel Matej Hubad.
Izlet v politiko
Leta 1907 so bile v Avstro-Ogrski posebne volitve, saj je bila uzakonjena splošna in enaka volilna pravica, ki je omogočala, da je kandidiral tudi marsikdo od tistih, ki do tedaj o tem niso mogli niti sanjati. Tisto pomlad se je v politične vode podal tudi Janko Žirovnik. Na predlog ljubljanskega odvetnika in pisatelja, vodje liberalne stranke dr. Ivana Tavčarja, je postal pomemben kandidat te stranke. Žal pa je prepovršno ocenil svoj pomen in je tako pogorel na vsej črti. Predstavljal se je sicer kot neodvisni kandidat, vendar se je s kandidaturo na listi liberalcev zameril nekaterim šentviškim veljakom iz nasprotnega tabora, ki so, potem ko je znana stranka S.L.S. zmagala na volitvah in dobila večino tudi v deželnem šolskem svetu, dosegli, da je bil prestavljen v Borovnico na Notranjskem. Jeziček na tehtnici je pomenila tudi (leta 1908) ustanovitev šentviškega liberalnega telovadnega društva Sokol, ki si je za starosto izbralo prav Žirovnika.
Za šentviško društveno življenje je bil njegov odhod velika izguba. Vendar je Žirovnikov pevski zbor obstajal še naprej. Žirovnik se je vozil na vaje in nastope iz Borovnice in veselo so delovali dalje. Člani so se za nameček dali celo uradno registrirati kot Izobraževalno društvo Žirovnikov zbor. Uredili so si tudi knjižnico in čitalnico.
Leta 1910 je Žirovnikov pevski zbor sodeloval na koncertu Zveze slovenskih pevskih zborov, ki je predstavila najboljše tedanje slovenske pevske zasedbe. Leta 1911 je dr. Gojmir Krek, urednik Novih Akordov, objavil zgodovino te zasedbe. Članek je potem – dodatno opremljen s fotografijo – izšel še v Slovenskem ilustrovanem Tedniku.
V Borovnici
Zaradi velikega uspeha obeh zvezkov zbirke Narodne pesmi z napevi je Janko Žirovnik leta 1900 pripravil nov ponatis. Ker Glasbena Matica ni bila več zainteresirana za založbo, je novo pesmarico ponudil v založbo nemškemu založniku Otonu Fischerju, ki je imel svojo trgovino v pritličju sedanje Slovenske filharmonije v Ljubljani. V novo zbirko je Žirovnik vključil oba predhodna zvezka, ki sta obsegala 41 pesmi, dodal pa je še devet novih priredb za moške zbore. Redakcijo je končal za praznik sv. Jožefa 1900.
Tudi ta zbirka je bila nemudoma razprodana in Fischer se je že naslednje leto odločil za ponatis. Obenem pa je leta 1901 izšel tudi že 2. zvezek te nove izdaje, ki obsega pesmi za mešani zbor. Tudi ta je bil sprejet z odobravanjem. Tako je leta 1905 sledil že tretji zvezek, tudi tokrat za mešani zbor, ki obsega novo vrsto Žirovnikovih priredb.
Leta 1907 pa je Žirovnik pripravil še trideset priredb narodnih pesmi za šolsko mladino, ki so izšle v malem zvežčiču vzporedno z njegovim porazom na volitvah. Verjetno ga je to spametovalo in se pozneje ni več politično udejstvoval, kulturno pa še več kot prejšnja leta.
Nove zbirke
Žirovnik se je v Borovnico preselil jeseni, točneje 5. septembra leta 1909. Tega leta je pri Drieschlovi založbi, (Richard Drieschl je nasledil Otta Fischerja), izšel že ponatis prvega zvezka in potem še drugega. Že naslednje leto pa je za Slovenski branik, narodno-obrambni list šolske družbe sv. Cirila in Metoda, pripravil že četrti zvezek nove serije Narodne pesmi z napevi. Prirejene so za moške glasove.
Poleg tega je Žirovnik še isto leto začel novo serijo notnih zbirk za mladino. Izšel je prvi zvezek Narodne pesmi za mladino. Celoten dobiček je namenil izgradnji internata (konvikta) za učiteljske pripravnike. Ta zbirka dvoglasnih pesmi je leta 1911 prinesla še drugi in leta 1914 tretji zvezek.
Med vojno in po njej
Prva svetovna vojna je prinesla hudo izgubo za Žirovnikovo društvo v Šentvidu. Nekateri njegovi člani in podporniki so padli na bojišču. Ostareli Žirovnik je sameval v Borovnici, kjer je prevzel tudi službo organista. Da je ves čas vodil tudi kmetijsko šolo in si uredil vzoren šolski vrt, verjetno ni treba še posebej poudarjati. Ko so se po vojni člani njegove šentviške organizacije počasi vrnili na svoje domove, je bil to zanje povsem drugačen čas. Petje v Žirovnikovem zboru je sprva prevzel poznejši zelo znani skladatelj, Korošec Luka Kramolc, ki je tedaj stanoval v šentviški župniji. Pozneje pa se je zbor razšel. Mnoge njegove učence je povozil čas, kljub temu pa so se vsaj trije uveljavili tudi v domačem in širšem javnem življenju. Ivan Pipan je postal vodja šentviške izpostave Kmetske stranke, Jože Matjan vodja šentviške izpostave Slovenske demokratske stranke, Albin Koman pa celo poslanec v Beogradu.
Glasba ostaja večna
Narodne pesmi za mladino, ki jih je pred prvo svetovno vojno izdalo društvo za izgradnjo učiteljskega konvikta, so že takoj na začetku nove države doživele ponatise. Prvi in drugi zvezek leta 1919, tretji 1921. Leta 1919 (29. aprila) je na novo življenjsko pot stopil tudi trdoživi Janko, saj se je spet oženil. Verjetno se je počutil osamljenega in pozabljenega tam v notranjski Borovnici, ki je prišla v bližino nove državne meje.
Njegov sin Janko je bil tedaj samostojni odvetnik v Ljubljani. Poročen od leta 1910. Istega leta je umrl njegov drugi sin, ki je bil v času Žirovnikove premestitve iz Šentvida kot brat Metod Žirovnik član frančiškanske ga reda v Ljubljani. Hči Marija – Minka je bila tedaj še gojenka III. razreda uršulinske notranje šole v Ljubljani in je potem živela pri očetu v Borovnici, kjer se je poročila leta 1913. Tako je osamljeni Janko res potreboval družico za stara leta.
Polstoletni učitelj Žirovnik
Leta 1923 je Janko Žirovnik praznoval svojih petdeset let v učiteljskem poklicu. V znani gostilni Slepi Janez v vasi Zapuže je priporočal svoj zdrav način življenja, ki mu je pripomogel, da ni niti 24 ur preležal v postelji in da sta mu, še posebno v poletnem času, vsak dan zmanjkali vsaj dve uri, toliko je imel opravka v svojem šolskem vrtu. Kajti to, da je tudi v Borovnici uredil vse tako, kot je bil vajen poprej, verjetno ni treba posebej poudarjati.
Sadje, vrt in glasba – tudi še naprej
Z vrtom in sadjarstvom pa se je Janko Žirovnik ukvarjal tudi po svoji upokojitvi, ki ga je dosegla spomladi leta 1924. Ob slovesu so mu tovariši pripravili manjšo pojedino, potem pa je predal posel. Preselil se je v Kranj, v svoje rodno mesto, in tudi tam ohranjal svoje stare šege in navade. Leta 1925 je bilo veliko govora o tem, da naj bi izšle njegove priredbe narodnih pesmi, nekaj starih, pa tudi nove. A iz tega ni bilo nič. Spet se je zatekel v sadjarsko-kmečke vode. V Kranju je ustanovil podružnico sadjarskega in vrtnarskega društva in bil tudi njen predsednik. Skrbno je sledil literaturi in praksi ter se trudil tudi za uvajanje novosti.
Ob svoji 75-letnici se je denimo navdušil tudi za gojenje soje, v čemer je videl veliko prihodnost za človeštvo. Za mesečnik Sadjar in vrtnar jo je takole priporočal svojim tovarišem: "Za sojo se zanimam zato, ker ima do štirikratno hranilno vrednost drugih naših kulturnih rastlin. Ako bi pri nas uspevala kakor v vzhodnih deželah: na Japonskem, Kitajskem, Vzhodni Indiji, bi bili posebno delovni sloji preskrbljeni z bolj tečno hrano kakor so pa danes, ko otepajo zelje in krompir. Soja daje na hektar 2177 do 3739 kg, kakršen je pač svet. Vsekakor pa več nego druge kulturne rastline n. pr. pšenica, ki daje 1500 kg …"
Tako Žirovnik v sadjarstvu, postal pa je tudi vodja kranjske glasbene šole, ki je bila podružnica Glasbene Matice v Ljubljani.
Njegova želja, da bi znova izšle narodne pesmi, pa se ni uresničila. Zbirka bi morala iziti že ob njegovi sedemdesetletnici, vendar se to ni zgodilo. Priredbe narodnih, ki naj bi izšle pri Učiteljski tiskarni, je vzelo v precep nekaj strokovnjakov, ki so iz različnih razlogov odsvetovali tisk te zbirke. Odločilno besedo je imel skladatelj Emil Adamič. Na podlagi njegovega mnenja je predvidena založba 7. avgusta 1926 izdajo odklonila. Žirovnik je o tem zapisal: "Adamič je baje rekel, da take ne smejo iziti, nego modernizirane. Narodna pesem mora taka iziti, kakršna je. Ako pa hoče Adamič modernizirane, naj jih pa on modernizira in pod svojim imenom izda!" Emil Adamič je potem resda harmoniziral vrsto narodnih pesmi in celo izdal zbirko s stotimi primerki, Žirovnik pa je moral čakati na boljše čase.
Končno pa se je zganila tudi Učiteljska tiskarna v Ljubljani in leta 1833, ko je se je Žirovnik bližal že svoji osemdesetletnici, izdala prvi zvezek nove zbirke Narodne pesmi. Obsegal je 123 narodnih priredb. Njegova prednost je v tem, da je skoraj vsaka pesem prirejena za zasedbi moškega ali mešanega pevskega zbora, nekaj pa še za ženskega.
Osemdesetletnik in spomin na sladke sadeže
Janko Žirovnik je 7. februarja 1935 praznoval svojo osemdesetletnico. Dosegel je častno članstvo Kranja in Šentvida nad Ljubljano. Časopisi so se spet razpisali o uspehih tega narodnega delavca. Posebno v časteh je bil med svojimi pevci in sadjarji. Mesečnik Sadjar in vrtnar se mu je takole poklonil ob tem jubileju: "Janko Žirovnik spada med one, dandanes že skoro izumrle učitelje, ki so pred pol stoletja začeli orati ledino na vseh poljih narodnega gospodarstva in ki so se z dušo in telesom posvetili zlasti praktičnemu sadjarstvu. Njegova delavnost na sadjarskem polju spada v dobo, ko je začela Kmetijska družba širiti sadjarstvo v naših krajih, v dobo, ko so se začele ustanavljati drevesnice in ko se je jelo razvijati šolsko vrtnarstvo. Naš jubilant je bil med takratnim učiteljstvom med prvimi, ki se je jel baviti intenzivno s sadjarstvom na šolskem vrtu. Povsod, kjer je služboval, je uredil šolski vrt in ga zasadil s sadnim drevjem, ki mu je znala njegova spretna roka dati tudi na zunaj lepo lice in prikupljivo obliko. Tako je deloval skoro 50 let tje do upokojitve."

Časnikar potem navaja še Žirovnikovo prizadevnost zadnja leta v Kranju, kjer je ustanovil novo drevesnico, nato podružnico Sadjarskega in vrtnarskega društva ter leta 1933 postal član njegovega glavnega odbora v Ljubljani.
Nekdanji Žirovnikovi učenci pa so se spominjali srečnih trenutkov vsakega šolskega leta, ko jim je prizadevni učitelj v jerbase natresel maline, jabolka in hruške, ki so jih skupno z njim pridelali na šolskem vrtu.
Leto zatem pa se je Žirovnik lahko veselil še enega zrelega sadu svojega javnega delovanja. Pri njegovih enainosemdesetih je namreč leta 1936 izšel še drugi zvezek, ki obsega 77 narodnih. S tem podvigom pa je bilo Žirovnikovo veliko delo za slovensko narodno pesem uspešno dokončano.
Dobra ocena
Obe Žirovnikovi zbirki narodnih pesmi, ki pomenita vrhunec njegovega prizadevanja na glasbenem področju, pa kljub njegovi starosti nista bili njegov zadnji življenjski podvig. Verjeli ali ne, mož se je po smrti tretje življenjske družice spet oženil. Nov zakonski jarem si je nadel 14. novembra 1940, ko je že prekoračil svojo 85-letnico. Umrl je po drugi svetovni vojni, 27. oktobra 1946, star nekaj mesecev manj kot 92 let.
Sicer pa Janko Žirovnik tudi v svojem zasebnem življenju ni mogel iz svoje, recimo temu učiteljske kože. Zato je temeljito ocenil in razvrstil tudi tri pokojne življenjske družice. Za prvo je dejal, da se mu je zdela od vseh treh "najbolj lepa", druga, Katarina Mayrjeva iz kranjskega pivovarskega ceha, je bila zanj "najbolj bogata", tretja pa se je izkazala kot "najboljša kuharica".

Poslušajte Žirovnikovo priredbo pesmi Mati zakliče.