Bilo je v torek, 29. marca 1892, zvečer. Vrvež po ljubljanskih ulicah se je že umiril in ljudje so se počasi odpravljali k počitku. Tudi orožniki so si oddahnili in upali, da bodo mirno preživeli čas do jutra. A te noči povsod ni bilo tako. V enem od mestnih predelov se je namreč odigrala prava drama, ki je pustila bolečo sled v življenju slovenskega gospodarstva in kulture.

Poldrugo uro pred polnočjo je v policijsko stražnico ob Dunajski cesti prihitel železniški uslužbenec in hitel pojasnjevati, da pred glavnimi vrati pokopališča pri sv. Krištofu na tleh leži neki človek. Orožniki so takoj pohiteli na kraj dogodka in ugotovili, da se je nekdo z revolverjem ustrelil v sence, da pa še kaže znake življenja. Nesrečnika so nemudoma odnesli v bolnišnico, kjer so zaprepadeno ugotovili, da je smrtno ranjeni Anton Knez, bogati veletrgovec z deželnimi pridelki. Poslali so po duhovnika, osebje pa je ranjenemu lajšalo smrtne bolečine.

Proti jutru, malo po tretji, je ponesrečenec umrl. Pri njem so našli troje pisem. Eno je bilo naslovljeno na mater, Ano Knez, drugo na neko damo, tretje pa na pristojno sodišče.

Vest o Knezovi smrti se je bliskovito razširila po mestu. Vsi so sočustvovali s starši, ki so izgubili mladega sina, žalost pa je zavela tudi v gospodarskih in društvenih organizacijah, katerih dejavni član je bil komaj štiriintridesetletni mož. Mnogi so ugibali o vzrokih za njegovo dejanje in skušali najti pravi odgovor, a v tej smeri so bili še najbližje tisti, ki so se držali znanega francoskega rekla: Cherchez la femme, torej: Iščite žensko.

Nekateri pa so se tudi že spraševali, kdo bo podedoval veliko bogastvo, po katerem je bil pokojnik znan daleč naokoli. Govorili so o 60 tisočakih, kar je bila za tiste čase kar lepa vsota.

"Slovenski narod" je v sredo zvečer na naslovnici prinesel osmrtnico, ki je obsegala polovico strani. Ta dnevnik se je tiskal v Narodni tiskarni, katere upravni odbornik je bil prav Knez.

Naslednjega dne, v četrtek 31. marca, se je pogreba udeležila nepregledna množica ljudi. Prednjačila so seveda društva, ki so Kneza štela za člana ali podpornika: Narodna tiskarna, Kmetijska posojilnica ljubljanske okolice, Šišenska čitalnica in tamkajšnje gasilsko društvo, ljubljanski Sokoli, čitalnica iz Šentvida in pevsko društvo Slavec iz Ljubljane.

Dan po pogrebu so odprli Knezovo oporoko. Bila je napisana 15. februarja, mesec in pol pred samomorom, kar pomeni, da je svoje žalostno dejanje načrtoval. Dodatek - codicil oz. kodicil - pa je nastal prav 29. marca, nekaj ur pred smrtjo. Na preprostem listu, ki ga je napisal v Grosupljem, še preden se je odpravil v Ljubljano, je pojasnil, kje je njegova oporoka, in uredil še nekatere podrobnosti.

Njegova poslednja volja je bila veliko presenečenje za vso slovensko javnost. Za glavnega dediča je namreč določil Slovensko matico, ljubljansko društvo, ki je izdajalo in zalagalo knjige. "Matica" bi morala izplačati druge dediče - starše, prijatelje in znance pokojnika, preostanek pa nameniti za samostojno knjižno zbirko, ki bi se imenovala po njem. Glavnica bi morala ostati ves čas nedotaknjena, dediči pa bi lahko uporabljali le vsakoletne obresti.

Takole piše: "Obresti "Ant. Knezove ustanove" naj se porabljajo v izdavanje cenene zabavne in poučne ljudske knjižnice, katera naj nosi v spomin moje ime in mora biti pisana v strogo narodnem duhu na podlagi katoliške vere, toda v svobodomiselnem smislu. Vsa ta dela naj tiska narodna tiskarna po takrat obstoječih cenah, urejuje pa Matica Slovenska ..." Nadalje piše, da se mora dediščina naložiti pri Kmetijski posojilnici ljubljanske okolice, katere odbornik je bil. Vsoto 1000 goldinarjev pa je še posebej namenil šišenski Narodni čitalnici za nabavo in vezavo knjig. Na koncu pa dodaja: "Ta moja oporoka ni izvor mojega današnjega mišljenja; te misli nosim že v srci najmanj šest let; sestavljeno sem imel že pred leti enako oporoko, ker sem se pa mislil oženiti, sem jo uničil."

Knezovo premoženje je dejansko znašalo sanjskih 60 tisoč goldinarjev, premoženje Slovenske matice pa v tistem letu približno isto, a to zgolj na račun stavbe, ki jo je imela - in jo še ima - na spodnjem koncu Kongresnega trga.

V ponedeljek, 4. aprila 1892, se je na izredni seji sestal Matičin gospodarski odsek ter sklenil dediščino prevzeti in storiti vse za izplačilo preostalih oporočnih volil. S tem je Matica pred 120 leti v svoj knjižni program privzela tudi skrb za izdajo nove knjižne zbirke.

Slovenska matica je takoj začela urejati Knezove zadeve. Izplačala je volila posameznikom in šišenski čitalnici. Prodali so dvoje posestev, ki jih je Knez imel v Grosupljem in v Vikrčah, zaselku pod šmarnogorsko Grmado. Do 1. novembra se je tako pokazalo, da glavnica "Ant. Knezove ustanove" znaša 30.541 goldinarjev in 96 krajcarjev. Od teh se je leta 1893 nabralo že toliko obresti, da so lahko izdali poziv slovenskim pisateljem, naj pošljejo ustrezna dela, napisana v svobodomiselnem duhu, a na katoliški podlagi. To dvoje pa se je pri piscih tedanjega časa marsikdaj izključevalo, zato je bil prvo leto odziv bolj slab. Kljub temu pa je v letu 1894 izšel že prvi zvezek "Ant. Knezove knjižnice". Uredil ga je profesor Fran Levec, ki je leta 1893 postal tudi predsednik Slovenske matice. Knjiga vsebuje Knezov življenjepis in dvoje samostojnih del. Fran Detela je prispeval povest Gospod Lisec, bogoslovec Matija Prelesnik (podpisal se je kot Bogdan Vened) pa 77 strani dolgo pesnitev Ženitev Ferdulfa vojvode, ki govori o bojih med Slovani in Furlani. Knjige so izšle v nakladi 3500 izvodov, oba pisatelja pa sta bila denarno dobro nagrajena.

"Ant. Knezova knjižnica" je potem redno izhajala - vsako leto en zvezek. Naklada je do začetka prve svetovne vojne zrasla že na 4800 izvodov. Lepa številka celo za današnje čase.

Fran Levec je skušal k sodelovanju privabiti najuglednejše pisatelje tedanjega časa. Zbirko je urejal do leta 1906, potem je eno leto urednikoval Ksaver Meško, za njim pa Fran Ilešič.

Z odhodom Frana Levca je zbirka dobila krajše ime, Knezova knjižnica, dobila pa je tudi novo likovno opremo. Naslovnico je upodobil slikar Gvidon Birolla. V prvih dvajsetih letih je izšlo 21 zvezkov, po pisateljski plati pa je seznam obsegal 22 ljudi. Naštejmo jih po abecedi: Bohinjec, Peter; Cankar, Ivan; Detela, Fran; Funtek, Anton; Golar, Cvetko; Govekar, Fran; Jaklič, Fran; Kostanjevec, Josip; Kveder-Demetrović, Zofka; Lah, Ivan; Levec, Fran; Masel-Podlimbarski, Fran; Medved, Anton; Mencinger, Janez; Meško, Ksaver; Murko, Matija; Murnik, Rado; Mole, Vojeslav; Prelesnik, Matija; Šlebinger, Janko; in Zbašnik, Fran.

Izmed vseh je seveda prednjačil pisatelj Ivan Cankar. Tega je k sodelovanju pritegnil sam Levec, saj je bil nekoč njegov učitelj slovenščine na ljubljanski realki. Levec je bil pravzaprav zaslužen, da se je vrhniški mladenič, ki ga je zanimala tehnika, usmeril na področje književnosti. O tem je Cankar pozneje dejal: "On mi je prvi razodel lepoto slovenske besede. On mi je prvi začel ostriti uho, da sem prisluhnil govorici Trubarja, Prešerna, Levstika - matere. Hvaležen mu bom vekomaj ..."

Cankar se je v v knjigah Ant. Knezove knjižnice prvič pojavil leta 1900, ko je v VII. zvezku objavil sestavek Popotovanje Nikolaja Nikiča. Leta 1901 je sledil roman Tujci. Že leta 1902 mu je Levec objavil roman Na klancu, ki je obsegal celotno knjigo IX. zvezka, medtem ko so bili v prejšnjih dveh zastopani tudi drugi pisatelji. Prav tako samostojno, samo s Cankarjevim delom, je leta 1906 izšla povest Martin Kačur kot XIII. zvezek Ant. Knezove knjižnice. Vmes najdemo še objave krajših sestavkov v drugih knjigah in tudi povest Za križem. V Ilešičevem uredništvu pa je leta 1908 v XV. zvezku izšel roman Novo življenje. Skupno je torej Ivan Cankar v (Ant.) Knezovi knjižnici objavil devet svojih del. Od tega sta bila po dveh predlogah posneta tudi celovečerna filma: Na klancu režiserja Vojka Duletiča in Idealist (Martin Kačur) v režiji Igorja Pretnarja.

Leta 1913 je Slovenska matica izdala knjigo Gospodin Franjo, ki govori o avstrijski zasedbi Bosne. Napisal jo je Fran Maselj - Podlimbarski. Knjiga je bila prepovedana in "Matica" se je znašla v nemilosti pri tedanjih oblasteh. Ker je kmalu zatem nastopila prva svetovna vojna, je društvo prišlo pod tujo upravo. Ta je večino denarja namenila avstrijskemu vojnemu posojilu. Tako je XXI. zvezek z delom Zofke Kvedrove izšel šele leta 1917, drugih knjig pa Matica v obdobju 1915-1918 ni izdajala. Ob koncu vojne je izšel XXII. zvezek Knezove knjižnice, ki je naznanil novega pisatelja, Juša Kozaka z njegovimi Razori. Od starih je ostal Rado Murnik s Tujci, Ivan Grafenauer pa je opisal delo Valentina Vodnika.

S tem zvezkom pa je bilo delo Ant. Knezove oz. Knezove knjižnice v glavnem končano. Stara Avsto-Ogrska je v svoj uničujoči vrtinec potegnila tudi denarne ustanove in tudi Knezovo premoženje je bilo tako večji del zapravljeno. Do leta 1941 sta izšla le še dva zvezka, vsak v svojem desetletju: leta 1929 (XXIII.) Bevkov roman V zablodah in leta 1935 (XXIV.) Kranjčeve Tri novele.

Ustanova Antona Kneza je tako na žalost zamrla. Kljub temu pa se je nanjo ohranil lep spomin. Ostale so knjige, katerih izdajo je omogočil s svojo oporoko, in dva filma, posneta po njihovi predlogi. Njegovi šišenski rojaki so leta 1902 po njem imenovali ulico. Ant. Knezovo ulico je leta 1910 dobila tudi Ljubljana, ker pa se je leta 1914 Šiška združila s prestolnico, so Ljubljančani leta 1923 Knezovo ulico preimenovali v Gledališko, leta 1948 pa v Župančičevo, kar ostaja še danes. Že od osmrtnice v Slovenskem narodu 30. marca 1892 se navaja napačen datum njegovega rojstva, tj. 15. kimovec (september) 1856. leta. Leta 1856 je bil v resnici rojen njegov brat Franc, in ker nista bila dvojčka, je moral Anton počakati še eno leto.

Knezove usode in čitalniškega vzdušja se je spomnil Fran Govekar v v povesti Ljubezen in rodoljubje, ki je izšla prav v Ant. Knezovi knjižnici (zvezek III.) leta 1896. Slovenski biografski leksikon ga omenja, čeprav z napačno letnico rojstva. Enciklopedija Slovenije gesla 'Anton Knez' ne premore, pač pa ga omenjajo v opisu knjižnih zbirk, kjer pa objavljajo vrsto napak: objavljena naslovnica ni iz leta 1856, ampak iz časa po letu 1907. Zato je napačen tudi izvirni naslov zbirke in letnica Knezovega rojstva. Denar, ki ga je daroval, ni bil 300 tisoč goldinarjev, ampak le desetino te vsote. Neki znani spletni enciklopediji pa bo treba povedati, da kratica MS ne pomeni "mestnega sveta" in da Knez svoje zapuščine torej ni volil mestu Ljubljana, ampak "Matici slovenski".

Pa kaj bi tisto. Knezova knjižnica je kljub neugodnim razmeram, v katerih se je znašla njena založnica Slovenska matica, vsaj delno uresničila željo svojega ustanovitelja. Njegova poslednja volja, izražena v teh dneh pred 120 leti, je slovenski knjižni trg obogatila s 24 knjigami in tako 26 pisateljem omogočila objavo svojih del.

Žal pa dobrotnik Anton Knez pri tej svoji edinstveni zamisli vse do danes ni imel kaj dosti posnemovalcev. A bi bili zelo dobrodošli. Današnji čas, ko se vsepovsod kaže pomanjkanje denarja za kulturo, kar kliče po širokosrčnežu Knezovega kova. V zadnjih dvajsetih letih se je pri nas pojavil močan sloj bogatašev, ki so nekdaj odvzeto premoženje dobili nazaj. Potem so tu še uspešni poslovneži in navsezadnje tudi junaki oddaj o "pravi ideji". Ti imajo zdaj gotovo tudi že dosti pod palcem, če so njihove zamisli res tako uspešne, kot nas skušajo prepričati. Zato so prav oni poklicani, da svoje ime ovekovečijo za vse večne čase, kot je to storil Anton Knez.

No, in če se bo kdo od njih dejansko odločil za podvig, podoben Knezovemu, bi bilo seveda priporočljivo, da to izpelje že zdaj, za časa svojega življenja, da slovenskim pisateljem, predvsem pa nam, bralcem, ne bo treba čakati - na njegov pogreb.

Andrej Mrak