Caravaggio, kot ga je leta 1621 naslikal Ottavio Leoni. V virh je Caravaggio opisan kot neprivlačen majhen možakar, ki je rad ponočeval in iskal pretep. Foto:
Caravaggio, kot ga je leta 1621 naslikal Ottavio Leoni. V virh je Caravaggio opisan kot neprivlačen majhen možakar, ki je rad ponočeval in iskal pretep. Foto:
Caravaggio: Amor Vincit Omnia
Zmagoviti Amor je nastal med letoma 1601 in 1603. Gre za enega zadnjih Caravaggievih posvetnih del za zasebnega naročnika. Amor s črnimi krili in puščico v roku je zaradi svoje erotnične drže zaposloval misli vrste umetnostnih zgodovinarjev, ki so v sliki prepoznavali homoerotično vsebino.
Caravaggio: Marijina smrt
Caravaggio je v slikarstvo vnesel izrazit realizem in v svojih delih upodabljal resnične ljudi z umazanimi rokami in nogami. Medtem ko duhovščina takšnega pristopa pri upodobitvi Marije ni mogla sprejeti, pa je to hvalil flamski mojster Rubens. Foto: Wikipedia
Caravaggio: sv Matej
Prva različica sv. Mateja se je zdela naročnikom nedopustna, saj je evangelist Matej upodobljen kot nebogljen starec, ki mu angel dobesedno vodi roko s pisalom po papirju.
Caravaggio: Sv. Matej
Tale upodobitev Mateja kot modrega starca, ki mu angel le prišepetava besede evangelija, pa je bolj ustrezala okusu naročnikov.
Caravaggio: Večerja v Emavsu, 1600-1601
Tisti, ki je obiskal Narodno galerijo v Londonu, ve, kakšen učinek ima na gledalca Caravaggieva Večerja v Emavsu (1600-1601), kjer je učinek dramatičnosti dosežen tudi s Kristusovo roko, za katero se zdi, kot da prebija slikarsko platno in se steguje proti nam. Dogodek osvetljuje značilna odrska svetloba, baročno hipnost pa je slikar ujel tudi s košaro, ki stoji na robu mize in se zdi, da se bo vsak trenutek prevrnila in padla na tla.
Judita reže Holofernu glavo.
Že tako dramatični prizor Judite, ki reže Holofernu glavo, je Caravaggio še poudaril s svojim naturalizmom. Slika je nastala leta 1599.

S tem se sicer lahko 'pohvalijo' številni možje v zgodovini, ni pa vsakomur uspelo svojega imena zapisati med tiste redkejše nesmrtnike, ki se jih zaradi velikega prispevka kulturni dediščini še danes pogosto spominjamo. Michelangelu Merisi, ki je pozneje postal znan po kraju Caravaggiu, kjer je preživel otroštvo, je to uspelo v času, ko se je Cerkev tudi z umetnostjo postavljala proti 'nevarnosti' protestantizma.

Umetnost v času protireformacije
Govorimo torej o koncu 16. in začetku 17., stoletja, ko je morala umetnina, kot je menil Ignacij Loyolski, nagovarjati vse čute gledalca in ga z dramatično zgovorno podobo nagovoriti in spomniti na pravo pot Katoliške cerkve. Manieristično slikarstvo, ki je zamenjalo poslavljajočo se renesanso, tako ni več ustrezalo cerkvenim težnjam in nastopila je doba dramatičnih podob baroka.

Temu sta izvrstno ustrezala Caravaggieva dramatičnost in naturalizem, čeprav je ta na trenutke prerasel v tako skrajno obliko, da je njegovo delo naletelo na nemalo kritik, duhovščina pa jih je večkrat odklanjala.

Caravaggievi začetki
Michelangelo Merisi se je rodil leta 1571 v Milanu Fermu Merisiju, arhitektu na vojvodskem dvoru, in materi Lucii Aratori, ki je prihajala iz precej premožne družine. V slikarstvu se je najprej uril od leta 1584-1588 v delavnici Simona Peterzana, manj poznanega Tizianovega učenca.

Leta 1592 je brez prebite pare odpotoval v Rim, kjer se je znašel v delavnici Giuseppa Cesara d’Arpina (1568-1640), v tistem času najbolj priljubljenega slikarja in trgovca z umetninami v večnem mestu, kar je Caravaggiu prineslo prvo prepoznavnost. Pozneje je spoznal svojega prvega mecena kardinala Francesca Maria Del Monte, ki mu ni omogočal le relativno samostojnega dela, ampak mu je priskrbel tudi prvo javno naročilo – slike za kapelo Contarelli v cerkvi San Luigi dei Francesi.

Prvi naročeni deli – Mučeništvo sv. Mateja in Poklicanje sv. Mateja - nastali leta 1600, sta takoj postali 'uspešnici'. Uporaba chiaro-scura, tehnike, ki daje občutek, kot bi močna luč izrisala najostrejše obrobe figur in tako dala neki učinek odrske razsvetljave, daje delu izjemno dramatičnost in napetost. Mnenja so bila različna – nekateri so njegovo umetnost zavračali zaradi njegovega vztrajanja pri 'slikanju iz življenja', večina pa ga je slavila kot 'rešitelja umetnosti' in rimske slikarje je prevzel ta revolucionarni pristop k slikarstvu, kar je okoli temperamentnega umetnika zbralo vrsto zlasti mladih slikarjev. Ti so ga opevali kot edinstvenega posnemovalca narave, njegova dela pa častili kot mojstrovine.

Sledila je serija uglednih naročil in Cravaggio je slikal nasilne prizore in mučeništva. Z vsakim delom se je njegova slava še večala, čeprav je bilo tudi nekaj takih, ki so jih naročniki zavrnili, vsaj v prvih različicah, zato jih je moral umetnik naslikati na novo ali pa so se znašli pri drugih naročnikih.

Neprimerna podoba evangelista in Marije
Čeprav je bila namreč Caravaggieva dramatičnost izredno cenjena, pa je zgražanja zbujal njegov naturalizem, ki je bil na trenutke za tisti okus preveč vulgaren. Na prvi različici slike sv. Mateja z njegovim simbolom angelom je bil na primer Matej upodobljen kot plešasti starec z umazanimi podplati in nekoliko zmedenim pogledom, angel pa ga je moral pri zapisu besed voditi kot nekakšnega nevednega moža. Delo je bilo zavrnjeno in Caravaggio je moral naslikati novo navdihnjenje sv. Mateja, kjer je evangelist upodobljen tako, kot se po mnenju naročnikov za sveto osebo spodobi.

Omenimo še eno delo, s katerim je Caravaggio povzročil razburjenje. Upodobitev Marijine smrti iz leta 1606, ki jo je naročil papeški odvetnik Laerzio Cherubini za svojo kapelo v rimski cerkvi Santa Maria della Scala in Trastevere, prav tako ni povsem ustrezala takratnim zahtevam sakralne ikonografije. Treba se je zavedati, da je šlo za čas protireformacije, v kateri je Cerkev v svoji umetnosti posebej poudarjala Marijino vlogo, ki ji protestanti niso dajali tako velikega pomena pri odrešenju kot katoličan. Marijina smrt je torej motivika, ki je bila v tistem času toliko občutljivejša za "nepravilne" upodobitve, Caravaggio pa si je privoščil, da je mrtvo Mater Božjo naslikal mrliško zabuhlo z golimi podplati, ki štrlijo proti gledalcu. Delo je bilo zavrnjeno, pozneje pa ga je po hvaljenju Petra Paula Rubensa, ki je delo označil kot eno Caravaggievih najboljših del, kupil Karel I., vojvoda iz Mantove.

Odpadnik se poda na beg
Caravaggio je zbujal pozornost tako v svojem delu kot zasebnem življenju. Leta 1604 ga viri omenjajo kot bahača, ki se je naokoli potikal z mečem na eni strani in služabnikom na drugi ter postopal z ene dvorne zabave na drugo, vedno pripravljen na pretep. Dve leti pozneje je v prepiru ubil človeka in moral je pobegniti iz Rima. Zaradi zgražanja, ki so ga povzročala tako njegova dela kot pretepaško življenje, se je bil prisiljen umikati proti jugu.

Tudi tam se ni otresel težav in v pretepu se je znašel leta 1608 na Malti, naslednje leto pa v Neaplju. Na Malti se je zatekel k viteškem redu sv. Janeza in naslikal vrsto portretov njihovega vodja Alofa de Wignacourta. Umetniško izjemno plodovito malteško obdobje je slikarju leta 1608 prineslo naslov malteškega viteza sv. Janeza, še istega leta pa je bil zaprt zaradi spora z nekim plemičem in moral je ponovno pobegniti.

Fortuna je muhasta
Pot ga je vodila skozi Sirakuze in Messino, kjer so nastala dela Lazarjevo vstajenje (1608-1609), nato pa preko Palerma v Neapelj. Tukaj ga je dosegla novica o papeževi pomilostitvi, a so ga ob prihodu v pristanišče Escole ponovno aretirali in nato izpustili. Toda bilo je že prepozno. Ladja je odplula, s seboj pa odpeljala vsa njegova dela in premoženje. Zatem je zbolel in julija leta 1610 umrl, ne da bi še kdaj stopil v Rim.

Vpliv na nadaljnje slikarstvo
Slavni in izjemno vpliven v času svojega življenja je Caravaggio s svojim chiaro-scurom vplival na slikarje po vsej Evropi, od Velasqueza do holandskih umetnikov, da italijanskih caravaggistov niti ne omenjamo. Pozabila pa so ga stoletja, ki so sledila njegovi smrti. Šele v 20. stoletju se je začelo ponovno obujati pomen Caravaggievega dela na razvoj zahodne umetnosti.

Maja Kač