Razglednice preteklosti
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.6 od 59 glasov Ocenite to novico!
Ipavčeva skladba Slovenec sem! na sličici Kolinske iz leta 1910. Pesem so šteli že za narodno, zato ne omenjajo avtorja besedila in glasbe. Foto: Arhiv NUK
Šentjurij pri Celju pred prvo svetovno vojno. Foto: Arhiv avtorja
Gustav Ipavec (prvi levo) kot član pevskega kvarteta, v katerem je prepeval še njegov brat Benjamin (drugi z desne), ter brata Josip in Mihael Vošnjak. Foto: Arhiv avtorja
Gustav Ipavec (1831-1908) z ženo Karolino. Foto: Arhiv NUK
Prva objava Gomilšakovega besedila. Foto: Arhiv NUK
Jakob Gomilšak (1843-1906) v starejših letih. Foto: Arhiv avtorja
Najstarejši zapis skladbe Slovenec sem! z datumom uglasbitve. Foto: Arhiv NUK
Druga stran tega rokopisa s pripisano peto kitico. Foto: Arhiv NUK
Gustav Ipavec v zreli moški dobi. Foto: Arhiv avtorja
Naslovnica hrvaške pesmarice, ki objavlja tudi Ipavčevo skladbo Slovenec sem!. Foto: Arhiv NUK
Tudi Mohorjeva pesmarica je leta 1896 prinesla Ipavčevo Slovenec sem! in bila leta 1911 že ponatisnjena. Foto: Arhiv avtorja
Pesmarica Glasbene Matice je izšla ob 25-letnici društva in tudi vsebuje Ipavčevo skladbo Slovenec sem!. Foto: Arhiv avtorja
Zapis te Ipavčeve skladbe v Pesmarici Glasbene Matice. Foto: Arhiv avtorja
Lavoslav Schwentner je leta 1898 izdal razglednico z uvodnimi takti največje Ipavčeve uspešnice. Foto: Arhiv NUK
Osmrtnici Jakoba Gomilšaka iz leta 1906. Foto: Arhiv NUK
Gustav Ipavec je kljub prekoračenim sedemdesetim letom še skladal za najnovejše glasbene liste. Foto: Arhiv avtorja
Ipavčevi skladbi v zbirki Glasbene Matice za leto 1904/05. Foto: Arhiv avtorja
Ipavčevi skladbi v zbirki Glasbene Matice za leto 1905/06. Foto: Arhiv avtorja
Josip Ipavec (1873 -1921) je zadnji dve leti skrbel za očeta Gustava. Foto: Arhiv NUK
Gustav Ipavec na stara leta. Foto: Arhiv NUK
Družinska osmrtnica Gustava Ipavca iz leta 1908. Foto: Arhiv NUK
Še društveni osmrtnici iz leta 1908. Foto: Arhiv NUK
Podružnica češke tovarne Kolinska v Ljubljani je v zavojčkih cikorije podarjala sličice z narodnimi pesmimi, tudi Ipavčevo Slovenec sem!. Foto: Arhiv NUK
Razglednica bratov Ipavcev, ki je bila izdana v prid postavitvi njunega spomenika. Foto: Arhiv avtorja
Leta 1911 je pevsko društvo Ljubljanski zvon pripravilo koncert skladb bratov Ipavcev in ga začelo z Gustavovo Slovenec sem!. Foto: Arhiv NUK
Leta 1914 je pevski zbor Glasbene Matice v Ljubljani pripravil dva večera skladateljev Ipavcev in ju vsakič začel z Gustavovo Slovenec sem!. Foto: Arhiv NUK
Ipavčeva Slovenec sem! je izšla že v številnih priredbah. Tale je primerna za petje ob spremljavi kitare, harmonike ali klavirja. Foto: Arhiv avtorja

Uspešnica, ki ji ni bilo dano, da bi postala slovenska državna himna

Pred 106 leti se je poslovil skladatelj Gustav Ipavec
17. avgust 2014 ob 06:00
Ljubljana - MMC RTV SLO

S počasnimi koraki je doktor Gustav Ipavec, priljubljeni zdravnik in župan, stopal po šentjurskem trgu. Prihajal je od redne nedeljske maše in prav nič se mu ni mudilo domov.

Do kosila je bilo še daleč, zveste ženičke Karoline pa pri njenih 45 letih res ni bilo spodobno priganjati k delu. Razmišljal je, kaj bo počel v popoldanskem času. Morda se bo lahko posvetil svojemu glasbenemu snovanju ali pa se bo spet našel kak bolnik in bo treba zapreči konjička ter se popeljati v kak odročen kraj obširnega šentjurskega okoliša.

Bil je že blizu doma, ko je za njim pritekel trški učitelj Vučnik. V rokah je držal list papirja in mu ga podal v roko: "Gospod doktor, to bode pa nekaj za vas!« Ipavec je z zanimanjem pogledal pisanje in videl, da gre za neko pesmico. Njen naslov je bil kratek: "Slovenec sem!" Preletel je nekaj kitic, ki so bile vse lepo urejene po rimah. Besedilo, napisano v narodnem slogu, ga je v hipu navdušilo. To bi pa res lahko bilo nekaj zame, je pomislil. Pospešil je korak proti svoji trdno grajeni hiši sredi trga. Razburjeno se je podal v prostorno sobo, kjer je stal njegov priljubljeni klavir, ob katerem je zložil že toliko lepih melodij, zaradi katerih je slovel po vsem slovenskem svetu. Nekatere izmed njih so mu kaj hitro prišle na pamet, z drugimi pa se je mučil ure in ure. A tale Slovenec sem! nikakor ni bila med temi zadnjimi. Le nekaj ogrevanja in preigravanja je bilo treba in prsti so kar sami zaplesali po črnih in belih tipkah. "Slovenec sem, Slovenec sem, tako je mati djala, ko me je dete pestovala ..." Besedilo je kar samo narekovalo zanosno spevno melodijo. In ni minilo niti četrt ure, pa je bil napev že končan.

Tistega nedeljskega dopoldneva konec oktobra 1882 je bila tako rojena nova slovenska narodna himna.

Slovenske pesmi nemškutarskega spreobrnjenca
Daleč stran od Šentjurja pri Celju – včasih so ga zapisovali kot Št. Jurij ob južni železnici ali tudi St. Georgen an der Südbahn –, vendar pa še vedno na nekdanjem spodnjem Štajerskem se razprostirajo Slovenske gorice. Tudi njim so Nemci nadeli posebno ime: Windisch Bücheln. Med tamkajšnjimi župnijami kraljuje tudi Sv. Bolfenk, danes krajevno imenovan Trnovska vas. Sestavlja ga niz slikovitih vasi, med njimi tudi Biš, v katerem se je proslavila hiša, kjer se je po domače reklo "Pri Vrbanovih". Znana je postala, ker se je 1. maja 1843 v njej rodil Jakob Gomilšak, ki so mu rojenice namenile vlogo pesnika nove slovenske himne.

Mladi Jakob je imel strica, ki je bil iskren slovenski rodoljub. Vsem znani Josip Muršec, rojen prav tako v Bišu leta 1807, je še pred revolucionarnimi dogodki leta 1848 mnogo storil za slovenstvo, nove razmere pa so mu dale še poseben polet. Bil je dober znanec ljubljanskih narodnih buditeljev, doktorja Janeza Bleiweisa, predvsem pa seveda svojih štajerskih rojakov. Središče njegovega delovanja pa je bil Gradec, kjer je tudi stanoval.

Josip Muršec se je zavzel za mladega sorodnika in ga nameraval povabiti k sebi v Gradec, da bi ga izšolal in morda namenil za duhovniški poklic, ki si ga je izvolil tudi sam.

Mali Jakob pa je moral prej opraviti še mestno ljudsko šolo v Mariboru. Tam je imel precejšnjo težavo z nemščino, saj mu domača ljudska šola še ni ponudila dovolj znanja. Šolanje je potem nadaljeval na nemški nižji gimnaziji v Gradcu. Za višjo gimnazijo pa mu je ujec spet določil Maribor, da bi se tam mladenič bolje vživel med slovenske vrstnike. To pa je bila res odlična poteza. Mladi Gomilšak je namreč imel tudi nekaj veselja do pesnikovanja. Že v Gradcu je zlagal različne pesmice, ki pa so bile seveda nemške. Nič čudnega, ko pa je dotlej ves njegov pouk potekal v tujem jeziku. Sam je o tem zapisal: "Škoda, da ne morem v slovenskem jeziku nič storiti." Posebej ga je namreč bolelo, ker njegova mati ni razumela prav nobene pesmi, ki jih je napisal ponemčeni sin.

V Mariboru pa se je Jakobu med slovenskimi prijatelji, čeprav tudi tam v šoli, kjer je ves pouk potekal v nemščini, razvila slovenska pesniška žila. Tako je pri devetnajstih letih že videl objavljeno svojo prvo pesem, ki je izšla v dijaškem listu Torbica jugoslavjanske mladosti. Vzporedno s pesnjenjem pa je pridno zbiral še slovensko narodno blago in še istega leta, 1862, v celovškem Slovenskem Glasniku objavil Pregovore in reke s Štajerskega. Obenem pa je v ljubljanskih Novicah izšel njegov zgodovinski članek o Turkih pri Radgoni.

Med počitnicami je rad potoval in spoznaval slovensko domovino. Najprej si je seveda ogledal in prehodil domače Slovenske gorice. Ob tem si je zapisal besede: "Lepa je tvoja dežela, dragi Slovenec, ostani njen izvirni sin."

Ko je leta 1863 uspešno opravil maturo, je hotel nadaljevati študij in postati profesor. Vendar pa ga je mati pregovorila in na njeno željo se je vpisal v graško bogoslovje. Naslednja štiri leta je tako pridno študiral, obenem pa še naprej objavljal pesmi in leposlovne zgodovinske spise. Verska in domoljubna pesniška čustva je razlival v Slovenski Vili in Slovenskem Glasniku. V Koledarju družbe sv. Mohorja za leto 1865 pa je objavil pripovedko o Devici Oglejski.

Krona tega njegovega bogoslovnega obdobja pa je pesem Slovenec sem!, ki jo je leta 1866 prinesel celovški Slovenski Glasnik.

Izvirno besedilo
Tretja, marčevska, številka mesečnika Slovenski Glasnik, ki je od leta 1858 izhajal v Celovcu in ga je urejal tamkajšnji profesor Anton Janežič, obsega kar 40 strani, vendar se je marsikdo z zanimanjem moral ustaviti že pri njeni naslovnici.

Tam sta bila objavljena pesmica Slovenec sem!, za katero piše, da jo je zložil J. Gomilšak, in nadaljevanje povesti Klošterski žolnir, delo J. Jurčiča. Oba avtorja sta bila še študenta. Jakob Gomilšak je v Gradcu študiral bogoslovje, Josip Jurčič pa slavistiko na Dunaju. Klošterskega žolnirja so ljudje radi prebirali in je pozneje doživel tudi knjižno izdajo, pesem Slovenec sem! pa se je sprva širila le s Slovenskim Glasnikom ali v prepisih.

Besedila si ni bilo težko zapomniti, saj ima izvirno le štiri kitice. Iz njih se takoj vidi, da se je mladi avtor še nekoliko spopadal z maternim jezikom, a ko so spregovorila čustva, se je le redkokdo oziral na take podrobnosti.

Gomilšak poje:
Slovenec sem!
Tako je mati djala,
Ko me je dete pestovala
;
Zatorej dobro vem; Slovenec sem!

Slovenec sem!
To jasna pamet v glavi,
To v srcu blagi čut mi pravi;
S ponosom reči smem:
Slovenec sem!

Slovenec sem!
Jaz ljubim očetnjavo
Gorim za njeno čast in slavo;
Kar čutim, to povem:
Slovenec sem!

Slovenec sem!
Od zibeli do groba
Ne gane moja se zvestoba
,
Da vsikdar reči smem:
Slovenec sem."

Gomilšakova nadaljnja pot
Leto dni po objavi tega svojega slovenskega slavospeva je Jakob Gomilšak končal študij bogoslovja. Da domačim ne bi naredil obilnih stroškov, ki so bili nekdaj zvezani z obhajanjem nove maše, ga je ujec Muršič pregovoril, naj svojo primicijo opravi kar v Gradcu. Tako se je tudi zgodilo, vendar so potem domači vseeno dosegli, da je bila njegova nova maša ponovljena tudi pri sv. Bolfenku. Nato pa je novomašnik odšel službovat na svojo prvo župnijo. Poslali so ga v Radgono.

Gomilšak je tudi kot radgonski kaplan pridno deloval na slovenskem slovstvenem polju. Objavljal je v Zori in Koledarju družbe sv. Mohorja.

Iz Radgone pa je bil leta 1876 premeščen v Trst. Ko je namreč leto prej prek tega pristanišča popotoval v Rim, so ga tamkaj nagovorili, naj prosi za mesto nemškega pridigarja. To je dejansko tudi storil in potem od leta 1876 do 1901 služboval pri nemških duhovnikih. Zatem pa je postal katehet na tržaški realki. Leta 1905 so ga upokojili. Triindvajsetega marca 1906 pa je v Trstu tudi umrl, ko mu je bilo 63 let.

Priljubljeni pridigar
Jakob Gomilšak, ki je v Trstu služboval kot nemški pridigar, pa svojega slovenskega izvora ni pozabil, kot so tedaj v tujih službah to radi storili nekateri njegovi rojaki. Ostal je trden slovenski rodoljub, prav tak, kot se izpričuje v svoji najbolj popularni pesmi Slovenec sem!. O tem nas najbolj prepričuje njegovo zadnje slovo meseca marca 1906.

Tržaški dnevnik Edinost je o tem 24. marca zapisal: "Prekmalu smo zopet primorani javiti našim čitateljem o novi izgubi tržaških Slovencev. Danes popoludne ob 4. uri izročimo hladni zemlji ostanke velečastitega gospoda Jakoba Gomilšaka, predstavitelja štajerskih Slovencev v Trstu, predsednika našega dijaškega podpornega društva, vpokojenega profesorja na tukajšnji državni realki in konzistorijalnega svetovalca. Rodom iz sv. Volbenka pri Ptuju, je bil pokojnik posvečen v mašnika dne 1. maja 1867. Kakor zvest sin svojega naroda prišel je mlad svečenik v naš Trst in tu vršil kakor uzoren duhovnik svoje dolžnosti do zadnjega zdihljeja.

Koj ko se je naselil v našem mestu, pristopil je kakor član 'Slavjanski Čitalnici'; bilo je to za časa, ko mu je bila tudi pesniška žila, zagotovil si je tedaj trajen spomin se svojim 'Slovenec sem!' Kakor nečak in gojenec v Slovencih našega Štajerja čislanega, žal, prerano vmrlega profesorja Muršca, deloval je v istem duhu v Trstu in tako smo ga imeli pred četrtstoletjem v našem upravništvu in v naših narodnih društvih; delaven bil je tudi na slovstvenem polju. Svoječasno imenovan nemškim propovednikom v cerkvi Novega Sv. Antona, imel je pok. Gomilšak pristop tudi v nemške kroge, kjer si je, dasi vedno čvrst Slovenec, kmalu prisvojil splošno spoštovanje. In v zadnjem času, kakor vpokojen srednješolski profesor, je bil na čelu našemu slovenskemu dijaškemu podpornemu društvu, požrtvovalen in delaven, zaščitnik naše mladine. Večnaja mu pamjat."

O zadnjem slovesu pa Edinost piše: "Pogreb pok. Jakoba Gomilšaka, ki se je vršil včeraj popoludne, je bil veličasten. Med drugimi so se pogreba vdeležili tudi profesorji in dijaki državne realke, kjer je bil pokojnik dolgo vrsto let veroučitelj."

"Večnaja mu pamjat " – večen spomin na Jakoba Gomilšaka, ki mu ga je po rusko zaželelo uredništvo tržaške Edinosti, se je dejansko ohranil vse do današnjih dni in k temu je največ pripomogla prav njegova pesem Slovenec sem!.

Novo življenje Gomilšakove pesmi
Jakob Gomilšak je še v času svojega življenja lahko občutil, kakšno slavo doživlja njegova mladostna, bogoslovska hvalnica slovenstvu.

Kje je šentjurski učitelj Vučnik staknil njegovo besedilo, ne bomo nikoli izvedeli. Nadaljnja usoda te pesmi po Ipavčevi uglasbitvi pa je že bolj znana.

Najstarejši ohranjeni rokopis skladbe Slovenec sem! nosi datum 29. oktober 1882, obsega pa kar pet kitic.

Od objave besedila pa do uglasbitve je torej minilo kar šestnajst let in prav nenavadno je, da se tega ni že prej lotil kak drug slovenski skladatelj.

A nič zato. Bolje pozno kot nikoli. Ipavčeva spevna melodija je bila namreč tako všečna, da je kaj hitro nadoknadila "zamudništvo" drugih mojstrov slovenske glasbe.

S poslušanjem ali v prepisih se je tako Ipavčeva pesem Slovenec sem! močno usidrala med slovenskimi, pa tudi hrvaškimi pevci. Zaradi zanosnega besedila in občutene melodije pa je tudi pri poslušalcih navadno naletela na presenetljivo dober odziv.

O tem je denimo samemu Gustavu Ipavcu pravil Anton Balon, župnik in dekan na Vranskem, ki se je k njemu v Šentjur odpravil zaradi svoje očesne bolezni. Potožil mu je, da ga je pesem Slovenec sem! dotlej stala že precej denarja. "Kako pa to?" je zanimalo Ipavca. Pa je dekan začel pripovedovati: "Ko je bilo moje godovno, so prišli k meni godci iz Šmarja pri Jelšah in so mi pesem zaigrali. Meni je pesem tako ugajala, da sem šel precej med godce in jih vprašal: 'Kje ste pa to pesem dobili?' Ko so mi povedali, kaka je to pesem in čigava je, sem jim dal petak in rekel: 'Pa jo bodete še enkrat zaigrali'. To so bili muheljni! Ko so naslednja leta zopet k meni dohajali, so mi zaigrali vselej najprej to pesem in seveda petak ni smel nobenkrat manjkati."

Vranski župnik je torej zaradi Ipavčevega Slovenca izgubil marsikateri petak, godci pa so na njegov račun kar dobro služili.

Tako pa se ni dogajalo le godcem, temveč tudi pevcem na različnih zasebnih ali društvenih prireditvah. Še posebej pa se je znašla neka skupina študentov, ki je v času počitnic potovala po slovenskih krajih. Nekoč so, potujoč po Savinjski dolini, kar tri tedne dobro živeli samo z izvajanjem Ipavčeve pesmi. Kadar so namreč prišli v kak nov kraj, so se najprej podali v gostilno. Bili so štirje in vsi dobri pevci, kar je bilo povsem primerno za izvajanje pesmi, napisane za moški zbor. Za začetek so vedno urezali prav Ipavčevo Slovenec sem!. Gospodarju in gostom je bila pesem vedno tako všeč, da so jo mladeniči morali večkrat ponoviti, in kmalu je bila miza polna dobrot. O tem je eden izmed njih, poznejši celjski zdravnik Šuklje, osebno pravil svojemu stanovskemu tovarišu Ipavcu.

Zasebni in uradni zapisi
Kot vse druge pesmi stare dobe se je tudi Ipavčeva Slovenec sem! najprej širila po posluhu in s pomočjo notnih rokopisov in je šele pozneje prišla v tiskane zbirke. Gustav Ipavec namreč ni bil med tistimi skladatelji, ki bi se posebej trudili s ponujanjem svojih skladb po uredništvih posameznih založnikov. Prav zato je tudi njegova Slovenec sem! dokaj pozno prišla v širšo javnost. Za to pa so za čuda najbolj poskrbeli kar Hrvati. Nikola Faller, pevovodja društva in zavoda Kolo, je namreč leta 1894 pripravil pesmarico moških zborov in vanjo vključil tudi nekatere slovenske pesmi. To svoje početje je utemeljil s preprostim dejstvom: "Danes je, hvala Bogu, nemogoče razdvojiti hrvaško pesem od slovenske: oni se kakor naša Sava iz dveh izvirov izlivata v skupno matico. Hrvaško-slovenska pesem – to je tista krasna nebeška mavrica, ki se razpenja od Velebita do Triglava."

Pesmarica, ki jo je Faller imenoval kar po svojem društvu, namreč Kolo, je tako prinesla več slovenskih skladb in med njimi seveda tudi Ipavčevo Slovenec sem!.

Leto pozneje pa je to skladbo v svojo Slovensko pesmarico, ki jo je uredil za Družbo sv. Mohorja, vključil dovški župnik Jakob Aljaž. Izšla je konec leta 1896 in je bila namenjena za redno zbirko leta 1897.

Prav tisti čas pa je ljubljanska Glasbena Matica praznovala svoj četrtstoletni jubilej. Za to priložnost si je omislila Pesmarico moških zborov. Uredil jo je njen takratni pevovodja Josip Čerin, ki vanjo nikakor ni pozabil vključiti niti Ipavčevega Slovenca.

Leta 1898 je dotedanji brežiški knjigarnar in založnik Lavoslav Schwentner v Ljubljani na Dvornem trgu ob Ljubljanici odprl svojo trgovino. Tudi v prestolnici je nadaljeval izdajanje notnega gradiva. Za začetek pa si je omislil natis šestih razglednic, ki so objavljale vodilne motive najpopularnejših slovenskih domoljubnih pesmi. Seveda je mednje uvrstil tudi tedaj najbolj priljubljeno Ipavčevo pesmico Slovenec sem!.

Da se je tudi mladina kar dobro seznanila s to pesmijo, pa je poskrbela celo češka tovarna Kolinska, ki je leta 1909 ustanovila podružnico tudi v Ljubljani. V zavojčkih kavne primesi so gospodinje lahko našle tudi sličice z desetimi različnimi motivi. Na naslovnici so objavljale neki narodni prizor, v notranjosti pa objavljale besedila in note najbolj priljubljenih slovenskih pesmi. Med njimi je bila tudi Ipavčeva Slovenec sem!.

Konec hlapčevanja ob novi slovenski himni
Ipavčeva pesem pa se je zelo hitro razširila tudi med sosednjimi slovanskimi narodi. Tako so celo Hrvati, Čehi in Srbi radi prepevali: "Slovenec sem, Slovenec sem ..." Vendar pa ta pesem ni bila zgolj ljubka popevčica, pač pa je imela tudi širši pomen. O tem pišejo Novi akordi leta 1910, ko je skladatelj Ipavec že dve leti počival pod rušo: "Pred nekoliko desetletji je še vladala neka napetost med Hrvati in Slovenci, ki je sedaj izginila in napravila prostor najprisrčnejšim odnošajem. In da se je to doseglo, k temu sta pripomogla ne malo brata Ipavca, ne morebiti s političnimi čini, temveč s svojimi pesmimi. Ipavčeve pesmi se pojejo na Hrvatskem ravno tako pogosto, kot na Slovenskem. Ipavčevo pesem slišiš sleherni dan v zadnjem gorskem kotičku in na blestečih mestnih koncertih na Hrvatskem nič manj pogosto kot na Slovenskem. Tudi pri drugih slovanskih narodih sta Ipavca ljubljena domačina. In pesem »Slovenec sem« katero je uglasbil Gustav, pojo sedaj že vsa slovanska plemena na pamet. Ta pesem je tolmač drugim slovanskim narodom, kako čuti Slovenec: dobi hlapčevanja je konec – 's ponosom reči smem, Slovenec sem'.

Na tej pesmi, ki je postala nova slovenska himna, navdušujejo se tudi ostala slovanska plemena. Sama ta pesem bi zaslužila spomenik."

Mojstrovina
Zložiti tako prijetno melodijo v četrt ure – to ni mačji kašelj. Vendar pa je bil 51-letni šentjurski zdravnik ob njenem nastanku že prekaljen skladatelj. Na Slovenskem so ga slavili že zaradi nekaterih drugih uspešnic. V nedeljo, 29. oktobra, je torej skoval le še eno noviteto. Kot nekaterim njegovim drugim skladbam je bilo tudi tej usojeno, da bo kmalu ponarodela in se bo vzporedno s tem zabrisalo tudi njeno pravo avtorstvo.

Vendar pa se je potem z objavo v znanih pesmaricah sredi devetdesetih let 19. stoletja temeljito pojasnilo, kdo je napisal besedilo pesmi Slovenec sem! in kdo je zanj zložil tako prijetno melodijo. Mohorjeva Slovenska pesmarica je imela naklado okoli 75.000 izvodov in to je bilo menda dovolj, da oba rojaka, ki sta bila zaslužna za nastanek te uspešnice, nista ostala neznana.

Duša šentjurskega življenja
Gustav Ipavec je na svet prijokal v Šentjurju pri Celju, in to kar na dan velikega šmarna oziroma na veliko gospojnico, veliko mašo ali tudi veliko mešo, kot pravijo na Štajerskem. Vsako leto 15. avgusta je torej kar dvojno praznoval: Marijin praznik in svoj rojstni dan.

Rodil se je leta 1831 v zakonu šentjurskega ranocelnika Frana Ipavca in dunajske gospodične Katarine Schweighofer. Imel je nekaj sester in dva brata, Alojza in Benjamina, ki pa sta bila oba starejša od njega.

Vsi trije fantje so bili glasbeno nadarjeni, kar so podedovali po materi, ki je bila sicer nemškega rodu. Vsi trije pa so se tudi odločili za zdravniški poklic.

Alojz Ipavec se na svojem zdravniškem in glasbenem področju ni mogel razviti, saj je kmalu umrl. Mlajša brata pa sta dočakala visoko starost in sta slovenski kulturni prostor obogatila s številnimi priljubljenimi melodijami. Kot zavedna Slovenca sta kljub nemški krvi, ki se je po materini strani pretakala po njunih žilah, veliko pozornost posvečala izbiri besedil. Večina njih je bila slovensko in rodoljubno naravnana.

Benjamin in Gustav sta najprej obiskovala ljudsko šolo v rodnem Šentjurju, potem pa šolanje nadaljevala na gimnaziji v Celju in deloma tudi v Gradcu. Benjamin je bil dve leti starejši od Gustava, ker pa je med študijem nekoliko zbolel, je "počakal" na brata in skupaj sta potem v istem letniku nadaljevala študijsko pot. Po očetovem in bratovem zgledu sta se odločila za zdravniški poklic.
Najprej sta študirala v Gradcu, nato pa še na Dunaju. V tem času sta napisala že nekaj narodno buditeljskih skladb.

Po končanem študiju sta se leta 1858 podala vsak na svojo stran. Benjamin je odšel v Gradec, kjer se je zaposlil in pozneje postal primarij otroške bolnišnice, Gustav pa se je naselil v domačem kraju in prevzel očetovo zdravniško prakso.

Že na začetku svoje poklicne poti pa sta skupaj s šentjurskim župnikom Ripšlom izdala Pesmarico za kratek čas, ki je zajemala njune do tedaj napisane skladbe. Izšla je leta 1859.

V šestdesetih letih sta presenetila še z dvema notnima izdajama. Ko pa se je leta 1872 v Ljubljani ustanovilo društvo Glasbena Matica, ki si je zadalo nalogo vsako leto izdati vsaj en zvezek zborovskih skladb, sta brata postala dobrodošla tudi v širšem slovenskem prostoru. Vzporedno s tem so Gustava odkrili tudi Hrvati in že leta 1874 mu je semeniško pevsko društvo Vienac v svoji pesmarici z naslovom Bisernica objavilo nekaj skladb.

Med skladbami bratov Ipavcev sta se najprej priljubili Benjaminova Domovina (Bodi zdrava domovina ...), za katero je besedilo napisal Radoslav Razlag, in Gustavova Vse mine (Kje so moje rožice) po Orožnovem prevodu neke nemške ljudske pesmice.

Potem pa je vse dotedanje melodije prekosil Slovenec sem!.

Janko Barle, prvi življenjepisec bratov Ipavcev, o tem piše: "Mora se priznati, da niso pesmi nobenega slovenskega skladatelja, niti samega dr. Benjamina Ipavca, toliko prodrle med narod kakor pesmi dr. Gustava Ipavca … Pesem 'Slovenec sem!' se je pela in se še poje po vsem slovanskem jugu."

Prav po zaslugi Gomilšakovega besedila je torej Gustav obveljal za najbolj priljubljenega slovenskega skladatelja. Prav lahko bi mu nadeli naziv "hit maker stare dobe", s čimer bi najprimerneje ponazorili njegovo prizadevno kovanje uspešnic.

Uvedba gramofona na začetku 20. stoletja pa je njegovo slavo še povečala, saj so bile plošče dosegljive vsakomur, kdor pa si ni bil sposoben nabaviti lastnega gramofona, je Ipavčevim skladbam lahko prisluhnil v marsikateri restavraciji ali gostilni.

Sreča
Obema bratoma Ipavcema je bila namenjena za tiste čase kar dolga življenjska doba. Za oba je tudi značilno, da sta ustvarjala tako rekoč do zadnjega in se torej nista pustila vreči med staro šaro. Najnovejši glasbeni list Novi akordi, ki je leta 1901 začel izhajati v Ljubljani, je torej prinašal tudi njune skladbe. Prav tako pa so našle mesto tudi v letnih zborovskih izdajah Glasbene Matice. Tako v sezoni 1904/05 najdemo Gustavovi skladbi Lahko noč in Pozdrav, napisani za mešani zbor, v sezoni 1905/06 pa za moška zbora Brodar in Planinec.

Mnogo gradiva pa je ostalo še neobjavljenega, med drugim tudi zborovska skladba Plešivica, ki je nastala prav na Gustavov rojstni dan 15. avgusta 1907.

Svojega skladateljskega dela torej ni želel opustiti, čeprav se ga je že na začetku leta 1907 lotila vodenica.

Gustav v krogu svoje družine
Gustav Ipavec je ves čas živel vzorno družinsko življenje. Že dve leti po vrnitvi z dunajskega študija se je poročil s Karolino Amon, nečakinjo župnika Merka. Vzela sta se 11. septembra 1860 v cerkvici Marije Gradec. Imela sta kar deset otrok. Najstarejši je bil Gustav, ki pa je že triindvajsetleten umrl kot učiteljski pripravnik. Tudi Lojze je kot kapucinski redovnik zapustil ta svet pri tridesetih letih. Hči Minka se je omožila z mariborskim nadsvetnikom deželne sodnije, Tomažem Cajnkarjem, hči Karolina pa je moža našla kar v Šentjurju. To je bil trgovec Janko Artman. Sinova Marko in Benjamin sta oba umrla v otroških letih – prvi dvoleten, drugi sedemleten. Preostali trije sinovi pa so si vsi pridobili akademske poklice. Josip in Benjamin sta postala zdravnika, (že drugi) Marko pa doktor prava. Hči Emilija pa je umrla doma v Šentjurju že pri 22 letih.

Očetovo zdravniško prakso je nadaljeval sin, sprva vojaški zdravnik, Josip, medtem ko je bil brat Benjamin znan ginekolog v Ljubljani. Josip je očetu sledil tudi po skladateljski poti.

Gospod župan
Prizadevni Gustav Ipavec pa je poleg zdravniškega dela veliko časa posvetil tudi gospodarskemu napredku svojega rodnega Šentjurja. Njegova pozornost je bila v največji meri namenjena podružnici Kmetijske družbe in "Cesarjeviča Rudolfa sadjerejskemu društvu za spodnji Štajer ".

Zaradi njegove prizadevnosti so ga kmalu izvolili za župana in tako je več kot trideset let vodil svojo šentjursko občino.

Trudil se je tudi za ustanovitev slovenske kmetijske in gospodarske šole v tem kraju.

Zaradi svojih zaslug je bil leta 1905 imenovan za cesarskega svetnika, dobil pa je tudi zlati zaslužni križec s krono. Ko pa je moral zaradi bolezni opustiti županovanje, bil pa je tudi star že več kot 70 let, ga je občina imenovala za častnega župana. Sosednje občine Kalobje, Slivnica, Dramlje pa so ga imenovale za častnega občana.

Priznanja pa so mu podelili tudi slovenski glasbeniki. Za častnega člana sta ga tako proglasili Zveza slovenskih pevskih društev in ljubljanska Glasbena Matica.

Gustav Ipavec se je torej v vseh pogledih izkazal za klenega Slovenca. Besede njegove najbolj znane uspešnice torej niso bile le prazna fraza. O tem njegov življenjepisec Barle izpričuje: "Dr. Gustav Ipavec je bil vrl narodnjak. Že iz popisa njegovih pesmi se razvidi, da je najrajši komponiral take, v katerih je bil domovinski značaj. Svojega narodnega prepričanja ni nikdar zatajil in prav on je mnogo pripomogel, da se je v Šent Jurju in njegovi okolici tako lepo razvila narodna zavest."

Usodna letnica 1908
Gustav Ipavec je tudi leta 1908 srečno dočakal Marijin praznik in svoj rojstni dan. Svojo dolgoletno zdravniško prakso je namreč prepustil sinu Josipu, ki je bil prej vojaški zdravnik v Zagrebu, zato je zdaj lahko užival položaj nekdanjega župana in upokojenega zdravnika.

Bil je v dobri oskrbi, saj je nad njegovim zdravjem bedel sin Josip. Prav njegova skrb za očeta je temu olajšala zadnje dni. Ker je v letu 1908 vodenica vedno bolj pritiskala, so Gustava na začetku avgusta operirali. Izčrpali so mu vodo, ki je ovirala ležanje in dihanje.

V soboto, 15. avgusta, so vsi še veselo praznovali Marijino vnebovzetje in očetov že sedeminsedemdeseti rojstni dan. Stari Ipavec se je še kar dobro držal za svoja leta. Vendar pa ga je že v sredo, štiri dni po praznovanju, prevzela slabost. Sin Josip o tem v zasebnem pismu piše: "Dne 19. avgusta zvečer je sedel na verandi in solnce se je direktno vpiralo v njega, kar mu je bilo vedno najljubše. Odveč je morda bilo te vročine, tako, da ga je hipoma napadla srčna slabost. Spravili smo siromaka v zgornjo sobo, kjer je sedel še nekaj časa zaradi težke sape. Ko se mu je dihanje po mojih zdravilih nekaj zboljšalo, smo ga dejali v postelj. Ponoči me je poklical in si še sam ordiniral nekaj zdravil. Zjutraj, ko sem prišel k njemu, sem zapazil, da se bliža njegova zadnja ura. Previden je čez dve uri ob 8. uri zjutraj dne 20. avgusta 1908 mirno v Gospodu zaspal. Srečen sem, da je meni bilo dano streči mu v zadnjih njegovih mesecih po močeh. Na predvečer svoje smrti, ko je slonel v naslanjaču in smo bili zbrani vsi krog njega, mi je še stisnil roko in rekel: 'Moj Pepček!' Drugega nič."

Žalostna novica
Vest o smrti priljubljenega skladatelja nove slovenske himne se je hitro razširila po vsej domovini. V Ljubljani so za izgubo izvedeli že v četrtek zvečer, ko je dnevnik Slovenec med novicami že na drugem mestu objavil tudi tole: "Slovenski skladatelj Gustav Ipavic umrl. Iz Št. Jurija ob Južni železnici nam je došla žalostna vest, da je ondi danes dopoldne umrl g. dr. Gustav Ipavic. Pogreb bo v soboto dopoldne."

Drugi bralci so morali počakati na petkovo številko. Slovenski narod denimo piše: "Dr. Gustav Ipavic +. Včeraj je v Št. Jurju ob južni železnici po daljši mučni bolezni umrl sloveči skladatelj g. dr. Gustav Ipavic v starosti 78 let."

Narod objavlja tudi osmrtnici Zveze slovenskih pevskih društev in Glasbene Matice.

Celjska Domovina pa razlaga: "Včeraj je ob 8. uri zjutraj po daljši bolezni umrl v Št. Jurju ob Juž. žel. g. dr. Gustav Ipavic v 78. letu svoje starosti. Pokojnik, zdravnik, je jeden najboljših slov. skladateljev, lastnik zlatega zaslužnega križca s krono, častni župan šentjurski, častni občan več okoliških občin itd. Njegovo delovanje je bilo za trg Št. Jur in okolico plodonosno, tako v zdravniškem, narodnem in gospodarskem oziru. N.v.m.p!"

Za soboto, 22. avgusta, pred 106 leti je bilo torej napovedano slovo na šentjurskem pokopališču. Tega dne se je na šentjurskem trgu zbrala velika množica pogrebcev, ki so se še zadnjič želeli posloviti od svojega prizadevnega zdravnika, župana, najbolj priljubljenega slovenskega skladatelja ter častnega člana številnih občin in društev.

Zadnje slovo od priljubljenega skladatelja se je spremenilo v veliko narodno zborovanje. Slovenski narod v ponedeljek, 24. avgusta, piše: "Pogreb dr. Ipavca, ki se je vršil v soboto v Šent. Jurju ob Južni železnici, je bil veličasten. Žalostno-turobno so zaplakali zvonovi šentjurske župnije in naznanjali domači vasi in krasni nje okolici, da se bliža trenotek, ko poneso k večnemu počitku moža, ki je bival nad 50 let v tem prijaznem kraju, prisrčno ljubljen kot glavar obitelji, spoštovan od domačinov, katerim je županoval dolgo vrsto let. Žalostni akordi iz lin župnijske cerkve razlegali so se po vinorodnih gričih in plavali po široki dolini do bližnjih vasi in opozarjali okoličane, da se bliža trenotek, ko nastopi zadnjo pot mož, ki je tolikim stal ob strani kot izkušen zdravnik, ko so zboleli, ki je tolikim in tolikim rešil življenje: Zaupanje, ki si ga je blagi pokojnik pridobil pri ljudstvu bližnje in daljne okolice, je bilo veliko in to je vtisnilo v srce nepozabno hvaležnost in spoštovanje do njega, ki je tako dolgo in neumorno izvrševal samaritansko delo. Vest, da je preminil g. dr. Gustav Ipavec, pretresla pa ni samo domačinov in prebivalcev okolice šentjurske – ta vest je bila žalostna novica za ves slovenski narod, kajti ime dr. Gustav Ipavec je poznato širom cele Slovenije. Dr. Gustav Ipavec je bleščeča in sijajna zvezda v naši glasbeni literaturi. Njegove pesmi priljubile so se vsem Slovencem, on je pravi popularen skladatelj, ki je umel pri skladbah pogoditi melodijoznost in vdahniti v pesem pravi slovenski duh. Veliko njegovih pesmi se je že ponarodilo, prepeva jih vse, ostale so skupna last celega naroda."

Nato pa Narod še dodaja: "Pogreb je bil prava manifestacija spoštovanja in simpatij, katere je užival blagopokojnik."

Na zadnjo pot
V soboto, 22. avgusta, natanko teden dni po Gustavovem 77. rojstnem dnevu, se je ob pol deveti uri dopoldne pred njegovo hišo na šentjurskem trgu zbrala množica ljudi. "Ves način, kako je domače ljudstvo iskreno žalovalo, je pričal, kako priljubljen je bil pokojnik in kako cenjena je vsa rodbina," še piše poročevalec ljubljanskega Naroda.

Celjsko pevsko društvo je pomnoženo s člani ljubljanske Glasbene Matice zapelo: "Blagor mu kdor se spočije … " Nato je sprevod z domačim župnikom in s še sedmimi drugimi duhovniki krenil proti župnijski cerkvi sv. Jurija. Po zadušnici so skladatelju v slovo še v cerkvi zapeli ljubljanski pevci, Matičarji: "Usliši nas, o Gospod ... " Nato pa so člani šentjurske gasilne čete dvignili krsto in sprevod se je počasi pomikal do pokopališča za hišami.

Ljudi je bilo ogromno. Poleg posameznikov so bili tu še šolska mladina, gasilci, vojaški veterani s svojimi domačimi organizacijami ter zastopstva različnih občin in društev zunaj kraja.

Ob odprtem grobu so se od pokojnika poslovili: dr. Rakež v imenu zdravnikov, učitelj Kveder v imenu občanov in skladatelj dr. Schwab v imenu pevcev.

Narod piše: "Po pretresljivih in krasnih govorih so domačini glasno plakali. Ko so pevci zapeli 'Nad zvezdami…'. in je gruda začela padati na krsto, videl si v vsakem očesu rositi solzo! Pretresali so vse glasovi tužne pesmi, kajti pelo se je z nekim redkim, posebnim občutkom. To pa je umevno, ker se je pela posebna pesem možu, ki si je postavil spomenik v svojih blagodonečih pesmih sam – spomenik trajen in velik. Slovenski narod mu bode pel slavo dokler bo kipela iz slovenskih prsi njegova navduševalna pesem: 'S ponosom reči smem, Slovenec sem!.'"

Nepozabna
Že nekaj mesecev po smrti Gustava Ipavca je nekaj dni pred božičem v Gradcu umrl še njegov brat Benjamin. Tudi njegova smrt je pretresla slovensko javnost.

V želji, da oba brata ohranijo v trajnem spominu, so se domačini v Šentjurju na čelu z njunim svakom Jankom Artmanom odločili, da jima postavijo dostojen spomenik. Za zbiranje prostovoljnih prispevkov so se obrnili tudi na širšo javnost in posamezna društva so takoj začela prirejati koncerte v ta namen. Žal pa se ni nabralo toliko denarja, da bi to zamisel lahko uresničili že pred prvo svetovno vojno in sta brata, skupaj s sinom oziroma nečakom Josipom Ipavcem, ki je medtem umrl že leta 1921, to čast dočakala mnogo let pozneje.

S skladbami, ki sta jih napisala za slovenski narod, pa je bilo drugače. Te so se vztrajno širile med slovenskimi ljudmi in si pridobivale nove in nove občudovalce.

Pri tem pa je vedno prednjačila Gustavova "domorodnica " Slovenec sem!.

Že leta 1911 je pevsko društvo Ljubljanski zvon pripravilo odmeven koncert, ki je bil v celoti sestavljen iz skladb obeh Ipavcev. Začeli so ga s pesmijo Slovenec sem!.

Tri leta pozneje je ljubljanska Glasbena Matica s svojim zborom počastila vse štiri skladatelje Ipavce; Alojza, Benjamina, Gustava in Josipa. Pripravila jim je kar dva koncerta, saj se je nabralo toliko skladb, da vseh niso mogli strpati v en sam večer. Tako so torej nekatere razporedili v program za ponedeljek, 5. januarja, druge pa za torek, 6. januarja 1914. Vendar pa so prav skladbo Slovenec sem! izvajali obakrat in jo vsakič uvrstili kar na začetek sporeda.

Ipavčeva skladba Slovenec sem! je torej že pred prvo svetovno vojno postala nova narodna himna. Do njene uveljavitve je to vlogo igrala Jenkova Naprej zastava Slave. Že med prvo svetovno vojno pa se je leta 1917 začela uveljavljati Premrlova Zdrav(lj)ica na istoimensko Prešernovo besedilo. Prav to pa je prevladalo pred dobrih četrt stoletja, ko se je samostojna Slovenija morala odločiti za svojo državno himno.

Huda kritika
Z Ipavčevo melodijo so bili nekoč vsi zelo zadovoljni, prav tako pa tudi z besedilom Jakoba Gomilšaka. V času Avstro-Ogrske namreč nihče ni tako strogo presojal navdušenih slovenskih hvalnic.

Vendar pa se je kmalu po prvi svetovni vojni našel kritik, ki se je do podrobnosti lotil nekaterih slovenskih popularnih pesmi. Anton Funtek, dolgoletni profesor, urednik in osebno tudi pesnik, je tako leta 1922 v leposlovnem listu Ljubljanski zvon dobesedno "prerešetal" besedila najbolj popularnih slovenskih pesmi. V precep je vzel tudi Gomilšakovo Slovenec sem!.

Funtek ji je prisodil takole oceno: "Vse bolj se zaveda slovenskega rodu in je ponosen nanj Gomilšak v pesmi 'Slovenec sem!'. Da je Slovenec, to ve prvič zato, ker je tako dejala mati, ko ga je dete pestovala, in drugič zato, ker mu to velita jasna pamet v glavi in blagi čut v srcu. – Ako pa je ponosen Gomilšak in si ponosen ti, ki poješ njegove besede, so ti verzi, bogme, vse prej nego ponosni! V formalnem oziru je njih težka hiba, da nima refren 'Slovenec sem' sploh nikakršne rime (sèm – vém – smém tudi najbolj kosmatemu ušesu ne morejo zveneti kot stiki!); še bolj nedostatna pa je njih vsebina. Mati že je dejala: 'Slovenec sem!' (iz česar bi se dalo celo sklepati, da je sama sebe označevala za Slovenca); ti pa si moral biti že tedaj, ko te je pestovala, čudovito bistra glavica, da si umel njene besede. Nadalje pomisli, da te je pestovala kot dete in ne morda kot desetletnega ali še starejšega dečka. Vrhu tega ti pravi jasna pamet v glavi (ne morda v petah!) in blagi čut v srcu (ne morda v prstih!), da si Slovenec, dasi niti ne veš, kateri blagi čut je to. Naposled še pomisli, da bi bil sploh brez pameti, ko ne bi trdil s ponosom da si Slovenec – prav tako, kakor bi bil brez pameti Francoz, Anglež, Italijan, ko ne bi poudarjal s ponosom svojega rodu. – Tisto, kar poješ v zadnjih dveh kiticah – če ju sploh poješ – pa priča, hvala Bogu, vendarle še nekoliko o pameti, ki je, žal, ni v prvih dveh."

Tako je torej Funtek sodil o štirih kiticah Gomilšakove pesmi. Kaj bi šele dejal, če bi mu v oceno dali še peto, ki se je ohranila le v starem rokopisu in pravi: "Slovenec sem!/ Na boj za brate mile, / Če žugajo sovražne sile, / Veselo grem! Slovenec sem".

Za slovenske pevce pa bi bila tudi ta ocena nepomembna, saj se seveda niso ozirali na tovrstno pisanje in so še naprej s ponosom peli "Slovenec sem!".

Tudi za lepši spol
Josip Gomilšak je pesem Slovenec sem! napisal še v času, ko so Slovenke, ki so se ukvarjale s poezijo, lahko prešteli še na prste ene roke. Zato tudi besedilo govori le v moški osebi.

Pozneje je nastala podobna pesmica, ki pravi: "Slovenka sem, Slovenka čem ostati, rodila mene je slovenska mati." In tako je bilo vse lepo in prav in je bil potolažen tudi lepši spol.

Nekaterim slovenskim pevkam pa se je kot dobrodošla izkazala tudi že Gomilšakova pesem v uglasbitvi Gustava Ipavca. Zamenjale so le prvi zlog in na začetku vsake kitice zapele: "Slovenka sem!"

Vse druge kitice pa so ostale enake in so držale kot pribito.

VIDEO
Iz našega arhiva Gustav Ipavec - Slovenec sem 02
VIDEO
Iz našega arhiva Gustav Ipavec - Slovenec sem 01
VIDEO
Rojstna hiša Ipavcev

Andrej Mrak
Prijavi napako
Komentarji
vooremdaag
# 17.08.2014 ob 07:51
Meni ena najlepših pesmi, vedno mi gredo ob izvedbi "kocine pokonc".

@rasputin

Tvoj komentar pa samo kaže na stanje v naši državi. Pesem,ki te naredi domoljubnega in ponosnega takole preurejaš...
luckyss
# 17.08.2014 ob 12:10
Kot da bi lahko himna kaj spremenila ali prispevala k narodni zavesti ;)
Najprej je treba postaviti državo na katero bomo lahko ponosni, ne pa ta korupcijsko politični cirkus, ki je v posmeh demokraciji in zdravi pameti !!
cocker
# 17.08.2014 ob 10:57
Kva pišete tukej, če se hočte sam norčevat !! Ipavci so napisal izredno lepe domoljubne pesmi tako harmonično kot tud tekstovno. Enako kot so to ustvarili spoštovani glasbeniki v drugih državah (Srbiji, Hrvaški itd). Nobenga ne žalijo, nobenga v neki ne silijo, ni sovraštva itd. Eni pa se norčujete iz vsega, kar je napisan v zvezi s Slovenijo.
Mal se zamislite in lep dan.
ZIZITOP
# 17.08.2014 ob 08:13
Lep in korekten prispevek. Ne samo da podoživljaš nekaj lepega, ponovno se zaveš kaj si in ti naredi lepo nedeljo.
balistik1
# 17.08.2014 ob 11:15
Čestitke za prispevek !
thetilko
# 17.08.2014 ob 11:26
Meni se zdi dosti bolj plitka kot Zdravljica. In ponavaljanje naslova ter malo dekoracije tu in tam ni nekaj, kar lahko poslusam vec kot minuto. Si jo je pa dosti lazje nauciti kot zdravljico, ker ko si clovek zapomne naslov si zapome tudi polovico pesmi.

Brez zamere, ampak jaz res ne vidim kaj posebnega v tej pesmi. Koliko je lepa, se mi zdi, da je bolj odvisno od zbora, ki jo poje, kot same vsebine besedila.
gospodarx
# 17.08.2014 ob 13:57
To, da sem Slovenec, vem! Naša himna je enkratna! Združeni poje, združeni...ne skregani, drage sestre in bratje...
Mindmaster
# 17.08.2014 ob 12:24
Imamo najboljšo in najbolj edinstveno himno na svetu, ta pesem pa se v ničemer ne razlikuje od vseh ostalih generičnih himn, ki plehko trkajo na domovinska čustva.
shark77
# 17.08.2014 ob 14:13
Precej tujcev je navdušenih nad našo himno in njenim sporočilom (žive naj vsi narodi....), in z vsem spoštovanjem do g.Ipavca, ampak njegova pesem Zdravljici ne seže do kolen. Vsi, ki pa imate sedaj neke ideje o menjavi himne,zastave ali o neki drugi republiki...., s tem ne bomo rešili težav,zaustavili korupcijo,dobili gospodarsko rast in nova delovna mesta... Za uspeh se bomo morali združiti ter se nehati prepirati med seboj..., in ko bomo spet dvignili državo na zeleno vejo, bomo vsi ponosni tako na državo,zastavo in himno ne glede na to katera že bo....
fafaron
# 17.08.2014 ob 12:24
Zdravljica je zakon! Ampak z eno himno in z normalnim tempom. V Soči smo poslali dvokitično "himno" in zmedli Tino Maze, ko je od nekod še vzela druga kitica ... ki pa jo je smučarka odpela enko, kot dvakrat isto kitico. S tem smo izgubili tisto svečanost, saj je imela ta Zdravljica v Sočijo močno prehiter tempo.

Narobe (kam se nam pa mudi?
PRAVILNO To je himna, ne pa tisti podojeni tempo z neznano kitico!

Lahko smo ponosni na himno. Ni Slowenien über alles (Slovenija nad vsem) pač pa Žive naj vsi narodi ... torej sožitje in ne nadvlada in zasužnjevanje drugih narodov.
zozozo
# 17.08.2014 ob 15:09
Ta polemika o himni se mi zdi čisto mimo. Sedanji nič ne manjka, prav tako nič ni manjkalo prejšnji. Če smo že enkrat po nepotrebnem spreminjali himno, nam ni treba tega početi vsakih nekaj deset let. To počnejo samo nezreli narodi. Enako velja za zastavo.

Drugače pa je ta serija člankov izjemno dobra, in me zanima, ali se jo bo dalo kupiti tudi v obliki knjige?
velenjcan
# 17.08.2014 ob 08:09
bodi zdrava, domovina je za moj okus precej boljša, melodija bi bila bolj primerna za himno.
emilija-zagar
# 17.08.2014 ob 09:38
Ta bi bila zagotovo PONOS za naše korenine in naš obstoj.
janezdolzan
# 18.08.2014 ob 10:12
Preveč zavedna, v Sloveniji biti patriot je skoraj kaznivo dejanje.

Če bi mogli, bi vse dali tujcem, pa saj smo, zato smo eni najmanjših narodov.
if
# 17.08.2014 ob 14:34
Ipavčevi "Slovenec sem" še ni bil oporekan seksizem.
Morda zato ne, ker je v tekst umeščen tudi "tako je mati djala". Morda bi bilo tudi to premalo, če bi prišla v nabor za slovensko himno.
Ipavčeva zborovska pesem je domoljubna.
Slovenski šolski sistem skoraj ne gradi narodne zavesti na slovenski domoljubnio zborovski glasbi, oziroma zanemarja slovensko kulturo na področju, ki bi najlažje sedla v posameznikovo zavedanje.

Prešeren je napisal Zdravico, ne Zdravljico.
Z zanosom jo pojem kot himno.
Skozi Prešernov tekst številčno majhen narod himnično nagovarja vse narode s sporočilom prijateljstva, enakopravnosti. Prav v tem vidim veličino sporočila petega teksta slovenske himne, ko neomenjena Slovenka in Slovenec kličeta "žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan ...".

Hrepenenje po "dočakat dan, de prepir iz sveta bo pregnan"? S tem za vse narode sprejemljivim motivom sta izraženi:
veličina Prešerna, ki mu Bog ni bil igrača;
veličina zapte slovenske himne.

Himna je glasba, ni tekst. To je razvidno tudi iz praktičenga dejstva "himna je vedno izvajana v obliki glasbe, lahko le z glasbenimi instrumenti".
Glasba je izražena tudi pri petju himne na Prešernovo Zdravico.
Vladoska
# 17.08.2014 ob 12:59
Ne vem kako bi zgledalo ko bi se ta himna igrala v čast nogometašem, košarkašem, rokometašicam in rokometašem itd.. in ali bi jo ti tudi zares s srcem peli. Razmislite malo! Predstavljajte si, da ste hči ali sin slovenskih strašev, ki je iz katerih koli razlogov ostal npr. v Srbiji in vi ste vključeni v reprezentanco. Bi peli "Ponosan sam Srbin".....?
rasputin
# 17.08.2014 ob 12:18
Moj podpis, @luckyss
nuetrifem
# 17.08.2014 ob 11:41
Vse spoštovanje do te pesmi, vendar za himno ni primerna.
myne66
# 17.08.2014 ob 15:12
@fafner

govej si ti v glavo . ko kmet brez zemlje . kapiš?
partenon
# 17.08.2014 ob 14:50
Zelo primerna za himno bi bila "Oj Triglav moj dom".

Ni gostilniška Zdravljica, kot nekateri kritično ugotavljate, da smo edina država na svetu, ki jo ima za himno.
V besedilu pa nosi močno narodno zavest, katero ima Triglav pri Slovencih.
Nenazadnje imamo Triglav tudi v grbu.
inteligenca
# 17.08.2014 ob 14:41
Skoraj v vseh himnah rožljajo z orožjem.
SF0100
# 06.10.2017 ob 11:40
To so bili pravi Slovenci, ne pa razni Murkoti, Ivone in Šarci...
MightyCatz
# 18.08.2014 ob 21:22
Verjamem, da je bil velik avtor, ampak tej melodiji se pozna, da je nastala v 15 minutah in je po mojem menju preveč preprosta za himno.
megan
# 18.08.2014 ob 14:51
Če bi slovnski domoljubi v 19. stoletju vedeli, da bo njihov narod imel celo to srečo, da bo konec 20. stoletja prišel do svoje lastne države, ki jo bo sam s korupcijo, krajami, izkoriščenjem povsem uničil, bi jih kar groza spreletavala.
SF010
# 18.08.2014 ob 13:55
Naprej zastava slave bi bila zakon!

Je pa dejstvo, da so domobranci delali boljše pesmi kot partizani, ki so s svojim slovanstvom in jugoslovanstvom vse uničili. Pa poglejte kako načrtno je to bilo. Večina poveljnikov NOB na slovenskem so bili Srbi, ki so izvajali svojo srbsko revolucijo in z našimi kraji niso imeli veliko. Vsa čast redkim izjemam.

Strogo literarno, domoljubno gledano pa so domobranske pesmi lepše, bolj sodobne in obravnavajo prave domoljubne teme medtem ko je večina partizanskih (turbo) agro folk. Harmonka style.
KnjigaTrst
# 18.08.2014 ob 11:40
MA Himna mora biti borbena, ne pa nekakšno jokanje i stokanje,...treba dvigniti moralo, poživiti kri v žilah, nekaj v stilu "Hej Brigade" ali pa "Naprej zastave Slave",....saj smo v 21 stoletju in smo mlada država, lahko tudi v neki bolj rock izvedbi.
Nekaj v stilu: ZA SLOVENIJO, DO KONCA! "Svobodo si vzamemo sami", malo vstajniškega duha, patriotozma itd,...ti stari prdci tipa Prešeren, Ipavci,...pa to je danes "passe" s tem se naš narod ne more ne vem kako poistovetiti. Treba biti malo bolj prožen, v duhu s časom (naša država je mlada!), tudi zastavo bi lahko spremenili,...vse je preveč togo in dolgočasno!
oliva
# 17.08.2014 ob 16:02
*... in @shark77 (14:13).
oliva
# 17.08.2014 ob 16:01
Članek je super (kot vedno), pesem pa se mi ne zdi primerna za himno.
Tudi čez sedanjo imam kako pripombo, pa je vseeno veliko boljša.

Itak pa ni finta v himni, pač pa v tem, kar je napisal @luckyss (12:10).
myne66
# 17.08.2014 ob 15:00
inteligenca

nisem vedel. potem z zastavami slave nebi bilo nič narobe.

je pa tule nekaj

da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!


vraga je pa potrebno pregnati , z vsemi mogočimi sredstvi :)
naša himna napeljuje k zavezništvom in v nadaljevanju k preganjanju sovražnika.
je Prešeren dobro zavil v celofan vse skupaj :)

sicer pa . nova država , nova himna.
myne66
# 17.08.2014 ob 14:34
Patriotslo

ja sliši se kar v redu , samo v himni ne moreš z orožjem rožljati. ali pač.
myne66
# 17.08.2014 ob 14:30
@shark77
lepo povedano . ampak tole .........in ko bomo spet dvignili državo na zeleno vejo,..............
se mi z našo trenutno politično situacijo zdi precej nemogoče.
balistik1
# 17.08.2014 ob 11:17
Ob vsem tem slovenstvu daje grenak priokus Festival domoljubnih pesmi ,pesmi nekih izgubljenih desničarjev ,ki so ugrabili del slovenske integritete.
krumpek
# 17.08.2014 ob 10:31
Namesto himne, ki slavi Slovence smo izbrali Zdravljico, ki ubistvu slavi vse narode.
Patriotslo
# 17.08.2014 ob 13:19
Na žalost so morali po vseh nujnih postopkih zamenjati pravo domoljubno himno Naprej zastava slave, ki lahko tako po besedilu kot tudi melodiji parira ruski prekrasni himni.
inteligenca
# 17.08.2014 ob 13:03
Najlepša domoljubna je"naprej zastave slave"
kommar
# 17.08.2014 ob 10:10
Ali se samo meni zdi, da se je po gesti na 3. sliki med Benjaminom Ipavcem in enim izmed bratov Vošnjak nekaj pletlo? :)
fafner
# 17.08.2014 ob 15:03
Joj, še dobro. Ker bi imel še bolj govejo himno kot jo imamo zdaj....
rokin
# 17.08.2014 ob 12:02
jst sm za! :)
emilija-zagar
# 17.08.2014 ob 10:40
Če ne bi bila gostilniška pesem himna, bi mogoče bili Slovenci manj omamljeni v glavo in bolj pametno ravnali s svojim imetjem, tako jih pa lahko vsak brca v glavo.
dvx
# 17.08.2014 ob 10:19
Moja ena naljubših pesmi pa je Lipa zelenela je. Saj z Ipavčevo Slovenece sem sicer ni nič narobe, a Lipa se bolj dotakne srca, vsaj pri meni.
ZeK
# 17.08.2014 ob 10:47
Laibach so edini, ki lahko napišejo korektno himno.
gulmor
# 17.08.2014 ob 10:10
Bila bi zelo dobra himna. Boljša od zdravljice, ki je gostilniška pesem.
Polymath
# 17.08.2014 ob 15:12
Ta je še veliko lepša kot ona pijanska od Prešerna.
anny22
# 17.08.2014 ob 09:42
Besedilo je že pravo, samo melodija ni dovolj udarna za himno. Še ena kandidatka: ne se razburjat, če pojejo domobranci. Treba bi bilo dati bolj epic instrumentalno podlago.
Ursus1984
# 17.08.2014 ob 09:11
Ne glede na to, da imam rad svojo domovino in posledično tudi našo himno, sem vseeno mnenja, da Prešernova Zdravljica ni primerna za državno himno. Potrebovali bi vzhičeno, na naš narod usmerjeno (ne na "vse narode"), ateistično, politično korektno, vzpodbudno, domoljubno pesem. Glede na to, da je aktualno debata okoli primernih kitic, bi lahko povzeli nekaj verzov "Slovenec sem", uporabili Ipavčevo melodijo in po mojem mnenju dobili himno, ki bi končno izboljšala skrhano narodno zavest.
CtrlDelete
# 17.08.2014 ob 08:33
Meni osebno je boljša "Samo milijon nas še živi, na svoji zemljici...."
rasputin
# 17.08.2014 ob 06:43
Danes bi verjetno Ipavec napisal nekaj v tem smislu:

Slovenec sem, tajkunske boš narave, mi mati je dejala, me v L(S)DS in šolo vpisala........
Freestailo
# 17.08.2014 ob 07:59
Sori, samo meni osebno se zdi precej bedna.
Kazalo