Razstave
(5)
Čisto novo sobivanje. Foto: Delfino Sisto Legnani in Marco Cappelletti, MAO/BIO 25
Čisto novo sobivanje. Foto: Delfino Sisto Legnani in Marco Cappelletti, MAO/BIO 25
       Največ nam pomenijo odzivi lokalnih skupnosti, saj so instalacije na terenu namenjene predvsem ljudem, ki tam živijo in niso primarno občinstvo bienala.       
Maja Vardjan je arhitektka, danes deluje kot kustosinja za oblikovanje in arhitekturo v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Ljubljani, kjer je sodelovala pri nastanku več razstav. Je avtorica prispevkov ter urednica številnih katalogov in publikacij s področja arhitekture in oblikovanja. Zaslužna je za ključne spremembe in uspeh ljubljanskega bienala oblikovanja. Foto: Angela Rui
Nov zagon podeželja. Foto: Delfino Sisto Legnani in Marco Cappelletti, MAO/BIO 25
Nov zagon podeželja. Foto: Delfino Sisto Legnani in Marco Cappelletti, MAO/BIO 25
       V Sloveniji ne moremo govoriti o urbanem, ne da bi upoštevali tudi njegovo nasprotje. Na Slovenijo lahko gledate kot na neskončno vas ali kot na razpršeno mesto, a kar šteje, je kakovost življenja, za katero menim, da je v primerjavi z drugimi evropskimi državami še vedno zelo visoka.       
Po utopiji. Foto: Delfino Sisto Legnani in Marco Cappelletti, MAO/BIO 25
Po utopiji. Foto: Delfino Sisto Legnani in Marco Cappelletti, MAO/BIO 25
Novi heroji. Foto: Delfino Sisto Legnani in Marco Cappelletti, MAO/BIO 25
Novi heroji. Foto: Delfino Sisto Legnani in Marco Cappelletti, MAO/BIO 25
Zavzetje gozdov. Foto: Delfino Sisto Legnani in Marco Cappelletti, MAO/BIO 25
Zavzetje gozdov. Foto: Peter Giodani, MAO/BIO 25
Prožnost preteklosti. Foto: Delfino Sisto Legnani in Marco Cappelletti, MAO/BIO 25
Prožnost preteklosti. Foto: Delfino Sisto Legnani in Marco Cappelletti, MAO/BIO 25
Sprostitev podzemlja. Foto: Delfino Sisto Legnani in Marco Cappelletti, MAO/BIO 25
Sprostitev podzemlja. Foto: Delfino Sisto Legnani in Marco Cappelletti, MAO/BIO 25
Sprostitev podzemlja. Foto: Delfino Sisto Legnani in Marco Cappelletti, MAO/BIO 25
       ... seveda pomislim na naravo, a še pred tem na stihijski razvoj naselij in nesmiselno velika nakupovalna središča v vsakem malo večjem kraju. Ta okolja podeželje spreminjajo v nekakšen ne-kraj, v prostor brez identitete.       
 O asociacijah na slovensko podeželje

Dodaj v

Maja Vardjan, BIO 25: Vse, kar nas obdaja, je oblikovano, celo narava

Pogovor s kustosinjo letošnjega Bienala oblikovanja
7. september 2017 ob 05:52
Ljubljana - MMC RTV SLO

Bienale industrijskega oblikovanja je prerasel svoje območje udobja, "ušel" iz muzejskih soban in se približal ljudem, med seboj povezuje na prvi pogled nezdružljive svetove in nam pomaga osmisliti naš vsakdan.

Arhitektka in kustosinja Maja Vardjan iz ljubljanskega Muzeja za oblikovanje (MAO) se skupaj z italijansko sodelavko Angelo Rui, urednico in kustosinjo, delujočo med Milanom in Amsterdamom, podpisuje pod koncept bienala oblikovanja BIO 25: Daleč, tako blizu, ki temelji na lokalnem in mednarodnem sodelovanju, izmenjavi mnenj in znanj. Vključitev lokalnega okolja in dialog z udeleženci iz tujine sta se z njunim sodelovalnim kuratorstvom začela že ob porajanju procesa, pozneje pa tudi z oblikovanjem in delovanjem sedmih multidisciplinarnih skupin pod vodstvom mednarodnih oblikovalcev (t. i. "prevajalcev") v dialogu s sedmimi strokovnjaki iz Slovenije (t. i. "profili"), ki ne izhajajo iz oblikovalske stroke: dobili so nalogo, da raziščejo določene situacije in teme ter nanje odgovorijo s projektom v obliki dveh intervencij – ena je na ogled v muzeju, druga pa na sami lokaciji.

"Vrednost in potencial lokalnega se je vedno obravnavala s kritične, zunanje perspektive v tesnem sodelovanju z obsežno mrežo institucij, civilnih iniciativ in podjetij, ki so sodelovali v skupini. Pomembna je bila izmenjava na več ravneh, celotna struktura bienala je omogočala drugačen pogled na situacijo. Vsi, od kustosov, članov skupin, partnerjev v projektih, pa tudi sama institucija muzeja, smo morali stopiti iz svojega običajnega območja udobja. Sicer pa je v splošnem bienale format dogodka, ki ima smisel predvsem, če povezuje lokalne razmere z mednarodnim pogledom. Pomemben je dialog med različnimi akterji," pojasnjuje Vardjanova, s katero smo se pogovarjali pred ciljno ravnino bienala, ki bo do konca oktobra, ko bo na vrstu sklepne konferenca, ponudil še vrsto zanimivih dogodkov. A, kot potencialne obiskovalce poziva sogovornica, si je celostno sliko o BIO 25 "mogoče sestaviti šele z obiskom vseh sedmih lokacij, a ne le intervencij oblikovalcev, ampak tudi lokacij in programov, ki so vplivali na razvoj projektov".

Oglejte si pregledni diagram lokacij, razpršenih po vsej državi, in seznam sodelujočih v sedmih multidisciplinarnih skupinah.

Kako bi po treh mesecih, ko smo že dodobra prekoračili "polčas" bienala, ocenili njegovo odmevnost oziroma pot do izpolnjevanja zadanih ciljev?
Projekti, kot je letošnji bienale oblikovanja, so zasnovani dolgoročno in trajajo oziroma se razvijajo dlje kot sama razstava bienala. To je tudi eden izmed ciljev bienala, zato je v tem trenutku težko dati relevantno oceno, še manj pa evalvacijo projekta. Ocenim lahko odzive obiskovalcev, ki so večinoma zelo dobri, ravno tako odzivi domačih in tujih medijev. Vesela sem bila na primer kritike Brendana Cormierja iz muzeja Victoria & Albert v reviji Metropolis, ki je BIO izpostavil kot možen način delovanja bienalov v prihodnosti, kot pravi model za povezovanje različnih akterjev in disciplin ter za ustvarjanje novega. Največ pa nam pomenijo odzivi lokalnih skupnosti, saj so instalacije na terenu namenjene predvsem ljudem, ki tam živijo in niso primarno občinstvo bienala. Ideja decentralizacije bienala namreč v ospredje prinaša potrebo po naslavljanju širšega občinstva, po soočanju na prvi pogled nepovezanih svetov. Ta pristop na mikroravni lahko v lokalno prinese drugačno mišljenje in uporabo prostora. Instalacije na terenu so hkrati samostojni projekti in njihova uporaba je povezana tudi s turističnimi in prostočasnimi dejavnostmi, ki niso neposredno povezane z bienalom.


Kot ste omenili že sami, BIO želi, sploh v nekaj svojih zadnjih izdajah, oblikovanje pripeljati iz vsakdanjih okvirjev in ga približati tudi okoljem, ki, vsaj prvi pogled, z oblikovalsko stroko nimajo veliko skupnega ... Je torej nekakšen laboratorij, ki naj pokaže, kaj vse je mogoče z oblikovanjem doseči, kje vse se ponujajo priložnosti?
Oblikovanje je povsod okoli nas, vse kar nas obdaja, je oblikovano, veliko tudi narava, zato je treba poudariti, da nas BIO pelje iz pričakovanih vsakdanjih okvirjev, saj se o našem vsakdanu kritično sprašuje in tudi predlaga alternative. Glede laboratorija imate prav, bienale s svojo strukturo, kjer sodelujejo večdisciplinarne skupine ustvarjalcev, pomeni okolje za testiranje idej, pa tudi izvedbo projektov, ki so lahko začasne ali trajnejše narave, nedvomno pa spreminjajo mišljenje in odnos do okolja, v katerem živimo. Oblikovanje tako deluje kot orodje za boljše razumevanje našega vsakdana. Pri letošnji izdaji je bistveno, da smo eksperiment podprli s projekti na terenu, soočenju z lokalnimi prebivalci in oblastmi. BIO namreč stremi k projektom, ki imajo možnosti, da se razvijajo tudi po koncu bienala. in pri tem sta nujna interes in podpora lokalnih skupnosti ter partnerjev.

Z Angelo Rui sta mednarodne skupine oblikovalcev tokrat napotili v gozdove, v kraško podzemlje, v rudarske revirje, na panonske ravnice, na obalo in v slovenske Alpe, saj je po vajinem mnenju prav v krajini glavni potencial Slovenije. Obenem pa sta jih tam soočili s problemi, ki so univerzalni. Vsaka lokacija je tako postala prostor razprave za teoretična razmišljanja, povezana z oblikovanjem. Kako ste izbrali ravno ta prizorišča, kaj ste pravzaprav iskali pri njih, kaj imajo skupnega, če sploh kaj?
Iskali sva lokacije oziroma situacije, ki ustrezajo tako lokalnim ekonomskim, kulturnim in geografskim posebnostim, a so hkrati relevantne za širši kontekst, predvsem evropski. Lokacije smo izbirali med potovanji po Sloveniji in vzporedno razvijali teme, skozi katere sva želeli sprožiti razpravo o stanju naše družbe – o času, prostoru in človekovem obstoju. Bienale se še posebej ukvarja s kritičnimi impulzi 20. stoletja, kot so modernizacija, industrializacija, ideje socializma in moderne družbe – ter z njihovim propadom. Skupina Sprostitev podzemlja je na primer posredovala v Županovi jami pri Grosupljem, a hkrati so idejo podzemlja obravnavali veliko širše, raziskovali so napetosti med geološkim časom nastanka kamnine in hitrostjo ekstrakcije materiala iz zemlje, projekt govori o našem odnosu do proizvodnje in o vrednosti izdelka. Se starost izdelka iz kamna šteje od trenutka, ko ste ga kupili, ali morda od časa nastanka kamnine pred milijoni let? Vsak izdelek iz kamna, tako kot surov material, vsebuje zapis o svojem nastanku. Iskali sva torej situacije, ki so aktualne in ki so pomenile dober material za prevod iz dejanskega stanja v nov format oziroma spekulativen scenarij.

V središču razmišljanja, da "izobraženi in emancipirani mladi ljudje, ki so odraščali v urbaniziranem modelu, prenašajo svoje vrednote v druge, anonimne okvire", torej, da zapuščajo mesta in se naseljujejo na podeželju, kjer seveda sobivajo z generacijami, ki neurbanih okolij niso nikoli zapustile, je, da "sodobna populacija interpretira in aktivira alter urbano". Kako bi to pojasnili s konkretnim primerom? Kje v Sloveniji, denimo, bi lahko najbolje opazovali ta pojav?
Dejstvo je, da se absolutno število ljudi, ki živijo v urbanih okoljih, še vedno povečuje, a naju je v okviru bienala zanimal veliko manjši, vendar naraščajoči trend selitev iz mest na podeželje. Pri tem naju niso zanimala samo strogo vaška okolja, ampak tudi območja z manjšo intenzivnostjo dogajanja, kot so opuščena industrijska okolja, sodobne ruševine itd. O selitvah na podeželje govorijo številni podatki na primer iz Španije, kjer so mesta za mlade postala predraga in se po izjemno nizkih cenah na prodaj cele vasi; podobno v Italiji opuščene strukture na podeželskih območjih brezplačno dajejo ljudem pod štirideset let za okrepitev turizma; delež prebivalcev na podeželju sicer najhitreje narašča v Angliji. Predvidevajo, da bo do leta 2025 narasel za 6 odstotkov ...

V Sloveniji podobnih programov še ni, a se zaradi svojih specifičnih geografskih in naravnih značilnosti zdi kot idelaen teritorij za razpravo o potencialnih tega premika k neurbanim kontekstom. Slovenija je ena najbolj zelenih držav v Evropi, kar se kaže tudi v številnih vladnih programih, namenjenih varovanju narave, zeleni ekonomiji in razvoju podeželja. Pomembno je še poudariti, da pri teh selitvah ne gre za nostalgično vrnitev k izgubljenim idealom, temveč za prenos sodobne, urbane izkušnje v neurban kontekst, pri čemer se ustvarjajo trenja, ki sprožajo drugačne načine bivanja in mišljenja.


Pogosto slišimo, da v Sloveniji urbanizirana območja v pravem pomenu besede pravzaprav ne obstajajo, kar se neredko interpretira kot nekakšno žalitev, "ruralno" v primerjavi z "mestnim" pa kot nekaj slabšalnega. Bi lahko morda to dejstvo, torej našo neurbaniziranost, videli tudi kot prednost?
Bienale se ne ukvarja z binarnimi nasprotji med urbanim in ruralnim, še manj z vsesplošnimi predstavami o mestnem in podeželskem, ampak jasno izhaja iz zgoraj omenjene paradigme. Dejstvo je, da statistični podatki, konkretno Eurostat, ki se uporabljajo za analizo strukture populacije glede na urbano-ruralno tipologijo, Slovenijo označujejo kot pretežno ruralno državo, z le nekaj zmerno ruralnimi ali vmesnimi regijami. Vendar imajo tako mesta kot podeželje svoje prednosti in pomanjkljivosti in dejstvo je, da v Sloveniji ne moremo govoriti o urbanem, ne da bi upoštevali tudi njegovo nasprotje. Na Slovenijo lahko gledate kot na neskončno vas ali kot na razpršeno mesto, a kar šteje, je kakovost življenja, za katero menim, da je v primerjavi z drugimi evropskimi državami še vedno zelo visoka.

"BIO 25 je zapustil institucijo muzeja, se decentraliziral prek celotne države ter tako našel druga območja za preizkus svoje učinkovitosti in za doseganje nove publike," sta kustosinji zapisali v izjavi. Bi se strinjali, da kljub prizadevanjem Slovenija ostaja izjemno centralizirana država? Gotovo gre za specifičen prostor tudi v smislu, da če navedem konkreten primer, zaradi slabe prometne infrastrukture s selitvijo iz, denimo, Ljubljane, če nimaš lastnega avtomobila, ostaneš tako rekoč odrezan od večine kulturnega dogajanja?
Priznam, da je izkušnja bienala spremenila moje mnenje o centralizaciji, zlasti kulturnega dogajanja. Zelo pomemben del procesa je bila raziskava lokalnih arhivov, saj smo fragmente iz arhivov, ki so bili povezani s sedmimi epizodami bienala, sopostavili s sodobnimi materiali tar tako ustvarjali nove pomene in scenarije. Arhivi so torej bili sredstvo za produkcijo novega, predstavljali so nekakakšno časovno kapsulo, ki je sprožala razmišljanje o novih vsebinah. Pri tem raziskovanju smo prišli v stik s celo vrsto kulturnih institucij ter posameznikov, ki izvajajo izjemne programe in imajo odlične, čeprav morda manj znane zbirke. Centralizacija je seveda očitna, a jo kot posamezniki lahko zlahka presežemo. Decentralizacija bienala pa se je zgodila na več ravneh, eden je seveda prostorski, saj delujemo na lokacijah zunaj območja muzeja, a tudi vsebinska v smislu delovanja zunaj konvencionalnih okvirov.


Direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje (MAO) Matevž Čelik je v uvodniku k bienalu zapisal, da ima oblikovanje moč, da začrta boljšo skupno prihodnost. Kakšno vlogo pri tem poslanstvu igra BIO?
Bienale je bil ustanovljen leta 1963 kot razstava dobro oblikovanih izdelkov industrijskega oblikovanja. Sprememba koncepta iz statične primerjalne razstave v produkcijsko platformo je temeljila na analizi akterjev na področju oblikovanja pri nas. Muzej je kulturna institucija, ki se mora kritično spraševati tako o preteklosti kot sedanjosti (in prihodnosti) sveta v katerem živimo. Koncept bienala, kot ga poznamo danes, reagira na nenehne spremembe na področju oblikovanja in širše, predvsem pa se sprašuje in razvija alternative sistemom, ki so nas pripeljali v zastrašujočo današnjo situacijo. Tudi relativno majhni projekti, kot so projekti bienala, imajo potencial, da vplivajo na širše politične, ekonomske in okoljske spremembe. Bienale torej spodbuja drugačno mišljenje in proizvaja znanje ter projekte, ki so lahko nosilci sprememb.

Kakšna pa je prihodnost oblikovanja, še posebej slovenskega? Kaj je po vašem mnenju tisto, s čimer bi morali slovensko oblikovanje predstavljati svetu, katere njegove specifike so tiste, ki bi jih morali izpostavljati?
Pred nekaj leti sem kurirala potujočo razstavo slovenskega oblikovanja Silent Revolutions. Pregled sodobnega oblikovanja je vključeval tako izdelke velikih podjetij, ki so preživela obdobje tranzicije, nišne izdelke okretnih manjših podjetij ter izjemne inovacije prodornih posameznikov. Dejstvo je, da se razmerja v oblikovanju nenehno spreminjajo, zato danes vedno več oblikovalcev, zlasti mlajše generacije, samih oblikuje, proizvaja, prodaja in distribuira svoje izdelke, kar jim v veliki meri omogoča razvoj novih tehnologij. Slovenska oblikovalska scena je izjemno raznolika, zato ne želim izpostaviti samo enega samega segmenta. Dobro oblikovanje ne pozna nacionalnih meja, a če že govorimo o predstavitvi slovenskega oblikovanja svetu, je za uspešnost pomembna tudi premišljena strategija in podpora države, ki pa je preveč sporadična in nekonsistentna.

Do konca tokratne izdaje bienala nas ločita še slaba dva meseca. Katere dogodke, ki še prihajajo, bi izpostavili in ali v glavah vaše ekipe že nastajajo obrisi za BIO 26?
Jesenskih dogodkov bo zares veliko, od odprtij vzporednih razstav, do sklepne konference bienala, vsi pa so objavljeni na naši spletni strani. Sliko bienala je mogoče sestaviti šele z obiskom vseh sedmih lokacij, a ne le intervencij oblikovalcev, ampak tudi lokacij in programov, ki so vplivali na razvoj projektov. Za vsako lokacijo je zato pripravljen seznam priporočenih ogledov, ki si jih posameznik lahko izbere sam oziroma se priključi organiziranemu vodenemu ogledu. Glede na odzive obiskovalcev bi morda priporočala Regradove parade v Genterovcih blizu Lendave, ki jih vodi publicist in raziskovalec hrane Klemen Košir, ključen člen skupine Nov zagon podeželja ali pa ogled lokacij, ki so sicer zaprte za javnost, kot je kamnolom Lipica podjetja Marmor Sežana, ki je sodelovalo v skupini Sprostitev podzemlja. Še vedno smo sredi dogajanja BIO 25, pozorno spremljamo dogajanje in odzive, a dejstvo je, da BIO ostaja produkcijska platforma.

Kaj sta vaši prvi asociaciji ob besednih zvezah "urbana Slovenija" in "podeželska Slovenija"?
Predvsem to, da imata ti dve besedni zvezi zelo izrabljen pomen, saj ustvarjata umetno delitev, ki ne obstaja več. Urbanost je zame dejavnost, stik, koeksistenca pa tudi trenje različnih kultur in programov v javnem prostoru, kar ni nujno vezano na položaj velikih mest. In če se že moram opredeliti do slovenskega podeželja, seveda pomislim na naravo, a še pred tem na stihijski razvoj naselij in nesmiselno velika nakupovalna središča v vsakem malo večjem kraju. Ta okolja podeželje spreminjajo v nekakšen ne-kraj, v prostor brez identitete. To so vseprisotna okolja, na katera se je odzval tudi bienale Daleč, tako blizu.

Alenka Klun
Prijavi napako
Komentarji
neradodareN
# 07.09.2017 ob 09:16
BIO je bil do 22. bienala industrijskega oblikovanja nekakšen pregled slovenskih kakovostnih izdelkov, ki so se pojavili na trgu. Lahko, kot visoka ali butična produkcija ali pa le študentska zasnova in vizija prihodnosti. Sedaj pa je umetniško arhitekturni ekološki eksperiment, ki žal z oblikovanjem nima neke resne povezave. Čeprav ena od definic pravi: "oblikovanje je vse" pa žal vse kar je oblikovano ni oblikovanje.

Nov koncept bienala ruši pojem oblikovanja, pravi namreč, da oblikovanja in podjetij vrednih kakovostnega oblikovanja ni več zaradi nenehnih sprememb. Zdi pa se mi prav nasprotno. Bienale se ni bil pripravljen odzvati na produkte in storitve slovenskih oblikovalcev, zato so oblikovalci naenkrat postali arhitekti, konceptualni umetniki, filozofi in oblikovalci, ki niso našli skupnega jezika z gospodarstvom in industrijo.

Oblikovalec je vedno bil v povezavi z naročnikom ali pa vsaj kupcem. Brez druge strani, je oblikovanje le neka ekspresija, ki služi samo oblikovalcu (umetniku). Za tovrstne eksperimente in razstave imamo v sloveniji muzej sodobne umetnosti in še vrsto drugih galerij, ki že dolgo niso omejen več na slikarska, kiparska, grafična in fotografska dela.

Ne pravim, da so dela, ki so predstavljena na bienalu slaba ali, da niso v določenem konekstu relevantna. Mogoče se bo iz njih ob primerni marketinški podpori razvilo celo kakšno novo gibanje ali smer.

Vendar to še vedno ne bo in ne sme biti prihodnost človeške družbe. Nismo ustvarjali. gradili, izumljali in oblikovali sveta zato, da ga sedaj recikliramo in dekostruiramo. Oblikovanje bi moral biti poleg kreativnosti in estetike tudi napredek, izboljšava in inovacija.

Škoda je namreč, da oblikovanje spet izgublja na pomenu in se ga redefinira kot nekaj abstraktnega, alternativnega in umetniškega, ko pa ima vendar toliko merljivih učinkov na spremembe v družbi in okolju.
dejneseri
# 07.09.2017 ob 09:40
"Škoda je namreč, da oblikovanje spet izgublja na pomenu in se ga redefinira kot nekaj abstraktnega, alternativnega in umetniškega, ko pa ima vendar toliko merljivih učinkov na spremembe v družbi in okolju."

ja. ne gre da se ne bi spomnili slovenskega oblikovanja v jugoslaviji... iskra z oblikovalskim oddelkom, recimo.

potem so pa v oddaljevanju od vsega kar je koreninilo v jugosocializmu enostavno raje propadli in spravili v pozabo.

dobro oblikovanje rabi tudi lastno tradicijo in referenco. malo zoprno je, ce se zavoljo raz-komunistnjenja unici tudi to...
mbvana
# 07.09.2017 ob 13:02
Bolje, kot je napisal neradodareN, sam ne bi mogel.

MAO kot muzej arhitekture in oblikovanja obiskujem zelo redno, ker izpostavlja izredno aktualne teme. Žal pa opažam premike proti abstraktnemu, kar v objektu, ki je za moje pojme namenjen praksi, ni najbolj pozitivno.
Bivši uporabnik
# 08.09.2017 ob 08:56
mbvana in neradodareN,
hvala za sijajna komentarja (in potrditev tega, kar vidimo tudi drugi).
nuLanuLa
# 07.09.2017 ob 09:00
Po tej teoriji ni bog nič drugega kot dizajner.
Kazalo