Rdeče-oranžna odtisa dlani iz jame na indonezijskem otoku Borneo sta stara najmanj 37.200 let, medtem ko je tretji star približno 51.800 let, so odkrili strokovnjaki pod vodstvom Maxima Auberta z Univerze Griffith v avstralskem mestu Gold Coast. Foto: Nature Video / YouTube
Rdeče-oranžna odtisa dlani iz jame na indonezijskem otoku Borneo sta stara najmanj 37.200 let, medtem ko je tretji star približno 51.800 let, so odkrili strokovnjaki pod vodstvom Maxima Auberta z Univerze Griffith v avstralskem mestu Gold Coast. Foto: Nature Video / YouTube

Zdaj se zdi, da sta se ob približno istem času pojavili dve zgodnji provinci jamskega slikarstva na dveh najbolj oddaljenih koncih paleolitske Evrazije: ena v Evropi in druga v Indoneziji.

Datacije tako kažejo na to, da se je paleolitska jamska umetnost najprej pojavila na Borneu, in sicer pred približno 52.000 do 40.000 leti. Foto: Nature Video / YouTube

Ob tem so odkrili rdeče-oranžna odtisa dlani, stara najmanj 37.200 let, in tretjega, ki je star približno 51.800 let, še razkrivajo strokovnjaki pod vodstvom Maxima Auberta z Univerze Griffith v avstralskem mestu Gold Coast.

Paleolitska jamska umetnost - najprej na Borneu
Datacije tako kažejo na to, da se je paleolitska jamska umetnost najprej pojavila na Borneu, in sicer pred približno 52.000 do 40.000 leti. In to je približno sočasno oziroma nekoliko bolj zgodaj, kot se je pojavila najstarejša znana poslikava v Evropi, pripisana modernemu človeku.

Ledenodobni umetniki
Najdba po mnenju strokovnjakov priča o tem, da se jamska umetnost, ki velja za eno največjih inovacij v človeški kulturi, ni najprej pojavila v Evropi, kot je veljalo doslej, in da so imeli pomembno vlogo pri njenem razvoju tudi ledenodobni umetniki Jugovzhodne Azije.

Obstoj prazgodovinskih slikarij v apnenčastih jamah v oddaljenih in divjih gorah v indonezijski provinci Vzhodni Kalimantan na otoku Borneo je sicer znan od 90. let minulega stoletja.

Tri skupine slikarij
Strokovnjaki so jih v raziskavi, ki je bila objavljena v reviji Nature, razdelili v tri skupine: rdeče-oranžne slike živali (večinoma divjega goveda) in odtisi dlani; mlajši odtisi dlani in zapleteni motivi v barvi murve; in človeške figure, čolni ter geometrijske oblike, izdelani s črnim pigmentom.

Na podlagi vzorcev kalcijevega karbonata iz skoraj nedostopne jame so prišli do prve zanesljivejše ocene časa, kdaj so poslikave nastale. Po Aubertovih besedah se je izkazalo, da so starejše, kot so menili sprva.

Študija pripoveduje, da je zgodba o tem, kdaj in kje se je pojavila jamska umetnost, precej zapletena. "Kdo so bili ledenodobni umetniki na otoku Borneo in kaj se je zgodilo z njimi, ostaja skrivnost," so besede sovodje projekta, indonezijskega arheologa Pindija Setiawana Tehnološkega inštituta v Bandungu.

Najbolj vzhodni konec obsežne celine Evrazije
Borneo, ki je tretji največji otok na Zemlji, je skozi večino ledene dobe predstavljal najbolj vzhodni konec obsežne celine Evrazije, najbolj zahodni konec je bila Evropa. "Zdaj se zdi, da sta se ob približno istem času pojavili dve zgodnji provinci jamskega slikarstva na dveh najbolj oddaljenih koncih paleolitske Evrazije: ena v Evropi in druga v Indoneziji," pravi arheolog Adam Brumm z Univerze Griffith.

Brumm in Aubert sta leta 2014 tudi odkrila, da se je pred okoli 40.000 leti podobna jamska umetnost pojavila tudi na indonezijskem otoku Sulavezi v bližini otoka Borneo. "Naša raziskava nakazuje, da se je jamska umetnost z Bornea razširila na otok Sulavezi in druge svetove onkraj Evrazije," je še povedal Aubert.

Zdaj se zdi, da sta se ob približno istem času pojavili dve zgodnji provinci jamskega slikarstva na dveh najbolj oddaljenih koncih paleolitske Evrazije: ena v Evropi in druga v Indoneziji.