Razstave
NUK
Razstavo spremlja bogato ilustrirana spremljevalna publikacija s pregledom značilnosti knjižne cenzure v zgodnjem novem veku. Predstavi tudi, kdo so bili avtorji, ki so se znašli na seznamu, in bralci, ki so jih kljub prepovedi zbirali. Foto: BoBo
Index Librorum prohibitorum
Naslovna stran rimskega Indeksa prepovedanih knjig iz leta 1711, ki je bil last kamniškega župnika Leopolda Maksimilijana pl. Raspa. Foto: Arhiv NUK
Nuk
Avtorja postavitve sta Luka Vidmar z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede na ZRC-ju SAZU-ja in Sonja Svoljšak iz Zbirke rokopisov redkih in starih tiskov v NUK-u. Foto: BoBo
Edini v slovenščini pišoči avtor, ki so ga uvrstili med prepovedane avtorja prvega razreda, je bil Primož Trubar. Na fotografiji njegovo delo Articuli oli deili, te prave stare vere kerszhanske, Tübingen, 1562. Foto: Arhiv NUK
NUK
Na rimski indeks prepovedanih knjig so bila uvrščena dela dveh Slovencev - protestanta Primoža Trubarja in katoličana Janeza Ludvika Schönlebna. Na sliki Schönlebnova mariološka razprava De officio immaculate conceptionis Deiparae, Altdstadt, 1680. Foto: Arhiv NUK
NUK
Na rimskem Indeksu je bil med avtorje prvega razreda zaradi svojih verskih in političnih nazorov uvrščen tudi pravnik François Hotman (1524-1590), zanimivo pa ga dunajski seznam ne omenja. Presenetljivo zato, ker je v svojem delu Franco-Gallia (prvič izšlo 1573) dokazoval, da francoska krona ni bila vedno dedna, podaniki pa so imeli poleg izvolitve tudi pravico odstaviti vladarja. Zagovarjal je tudi predstavniško vlado in voljeno monarhijo. Foto: Arhiv NUK
NUK
Franc Albert Pelzhoffer baron Schönau (med 1643 in 1645-1710) je politiko videl kot sredstvo za zagotavljanje javne blaginje. Poudarjal je pomen etike, v nasprotju s tedaj še vedno vplivnimi francoskim gibanjem monarhomahistov pa zagovarjal močno monarhijo. Foto: Arhiv NUK
Papež Pij IV. je leta 1564 na Indeks uvrstil več del Erazma Rotterdamskega - predvsem zaradi njegovih kritik Katoliške cerkve in ker ni zavzel dovolj kritičnega stališča do Martina Lutra. Med prepovedanimi deli je bila tudi neprečiščena Adagia, med bralci izjemno priljubljena zbirka latinskih in grških rekov in pregovorov s komentarji tega znamenitega humanista. Foto: Arhiv NUK
Boccaccio: Dekameron
Boccacciev Dekameron je kljub prepovedi doživel vrsto ponatisov in ponovnih izdaj, prečiščene izdaje pa so bile celo iz Indeksa izvzete. Foto: Arhiv NUK
NUK
Postavitev na začetku ppredstavi glavni sredstvi cerkvene in državne retroaktivne cenzure – rimski in dunajski indeks prepovedanih knjig, ki sta bila sicer namenjena predvsem uradnikom, vendar so ju uporabljali tudi nižji duhovniki, založniki, tiskarji in drugi znanjaželjni intelektualci. Foto: BoBo

Dodaj v

Prepovedane knjige na Slovenskem in kako so kljub cenzuri dosegle svoje bralce

Razstavo lahko ujamete do sredine septembra
3. avgust 2018 ob 10:25
Ljubljana - MMC RTV SLO

V zimskih dneh, ko se je leto 1600 prevešalo v 1601, je v Ljubljani, najverjetneje na prangeju ob Mestnem trgu, v plamenih zgorelo več sto knjig. Med temi tudi dela Primoža Trubarja, edinega avtorja iz Kranjske, ki mu je cerkvena cenzura prilepila oznako prepovedanega avtorja prvega razreda. A še tako stroga cenzura ni mogla ustaviti vedoželjnosti bralcev, po zaslugi katerih je marsikatera knjiga dočakala tudi današnji čas.

V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani so v poletnih mesecih na ogled postavili razstavo o prepovedanih knjigah prvih stoletij novega veka na Slovenskem in iz NUK-ove zbirke izbrali nekaj najzanimivejših primerov, ki ne pripovedujejo le o avtorjih oziroma delih, ki jih je preganjala cerkvena oziroma cesarska cenzura, ampak so morda še bolj potrdilo dejstva, da je bila ta kljub naprezanju na koncu neuspešna; da je dostop do tovrstnih del sicer otežila, ne pa v celoti onemogočila in da so se tako posamezni intelektualci kot nekatere (tudi cerkvene) knjižnice zavedali, da je vsakršno znanje in knjižno delo dobro hraniti.

Avtorja razstave, znanstveni sodelavec z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede pri ZRC-ju SAZU-ja Luka Vidmar ter raziskovalka rokopisov, redkih in starih tiskov iz NUK-a Sonja Svoljšak, sta ta osrednji poudarek razstave zajela v naslovu postavitve In vendar so jih brali, parafrazi znamenitega Galilejevega vzklika, enega od nemara najznamenitejših znanstvenikov, čigar dela so bila prepovedana.

Razstava In vendar so jih brali. Prepovedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice bo v NUK-u na ogled do 15. septembra.


Knjiga postane dostopnejša

Vendar mnogo bolj od znanstvenih in moralno spornih del so Cerkvi trn v peti predstavljali teološki spisi, ki jih je imela za sporne. In če je bila knjiga v času srednjeveških kodeksov še vedno predraga, da bi se lahko nenadzorovano razširila med preveliko množico ljudi, jo je izum tiska naredil dostopnejšo, širitev idej pa pospešil. In to v času, ko si je Cerkev nekaj takšnega morda celo najmanj želela - ko so po Evropi zaokrožile prve protestantske misli, je bil knjižni tisk že tako dobro ustaljen in razvejan posel, da jim je na široko odprl pot do ljudi.

Indeks prepovedanih knjig
Tiskana knjiga je tako v času reformacije postala glavni predmet cenzure v Evropi, nadzor oblasti nad tiskom in prodajo knjig pa je ob tem sovpadal s sporom med Katoliško cerkvijo in protestantizmom. Kot je ob razstavi povedal Vidmar, so sporna knjižna dela poskušali zajeziti z dvema oblikama cenzure – preventivno (v tem primeru je oblast odobrila oziroma zavrnila knjigo, še preden je lahko šla ta v tisk) in retroaktivno, ki pa je pomenila odziv na že natisnjena dela, ki so jih v primeru spornosti uničili ali zaplenili. Takšna usoda je čakala dela, ki so se znašla na znamenitem Indeksu prepovedanih del (Index librorum prohibitorum), glavnem sredstvu retroaktivne cenzure Katoliške cerkve.

Nove politične razmere, nove prepovedi
Prvi zametki takšnih uradnih seznamov segajo v pozno 5. stoletje, ko je papež Gelazij I. izdal odlok, ki je tudi najzgodnejših znani seznam priporočenih oziroma prepovedanih knjig. Tiskani seznami so se, kot preberemo v besedilu, ki ga je za razstavni katalog zapisala Sonja Svoljšak, pojavili takoj ob prvem zaostrovanju verskih konfliktov v drugem desetletju 16. stoletja, prvi uradni rimski seznam prepovedanih knjig pa je izšel 1559 (pravzaprav že dve leti prej, a je bil kmalu umaknjen). Nekoliko omiljena različica, ki jo je potrdil tridentinski koncil, spada v leto 1564, zatem pa je doživela številne ponatise in ponovne izdaje, saj se je s širitvijo tiska in spreminjanjem družbenopolitičnih razmer večalo tudi število avtorjev, ki so ogrožali verske in politične avtoritete. Zlasti zaradi bojazni drugih so se pozneje cerkvenemu Indeksu pridružili še cesarski in kraljevi cenzurni seznami.

V habsburški monarhiji je bila cenzura sicer oblastni mehanizem habsburškega deželnega kneza, vendar jo je izvajala Katoliška cerkev (natančneje, cenzurni urad pod vodstvom dunajskega škofa, dunajska univerza pod vodstvom jezuitskega reda, krajevni škofje in jezuitski kolegiji). Cerkev je imela cenzuro v svojih rokah do smrti Karla VI., očeta Marije Terezije, leta 1740.

Terezijanska cenzura - bolj papeška od papeža
Razsvetljena vladarica je nato Cerkvi odvzela moč odločanja o tem, katere knjige so sporne. Po zgledu nekaterih drugih evropskih držav, predvsem Francije in Prusije, je institucionalizirala, centralizirala in birokratizirala cenzuro. Leta 1751 je ustanovila Dvorno komisijo za knjižno cenzuro. Koncept države se je namreč krepil, pomembnejši in obširnejši pa je postajal spisek knjig, katerih branje je prepovedovala posvetna oblast. Vendar sekularizacija ni samodejno prinesla tudi liberalizacije, piše Vidmar. V primerjavi s sočasno cenzuro v Franciji in nekaterih protestantskih kneževinah Svetega rimskega cesarstva je bila terezijanska cenzura konservativnejša in restriktivnejša. Njen sin, poznejši Jožef II., jo je kritiziral že v času njenega življenja in jo odpravil takoj, ko jo je lahko.

Zanimivo v nekaterih prepovedih terezijanske cenzure ne bi pripisali razsvetljenskemu ozračju, v katerem je Marija Terezija vladala. Po Vidmarjevih besedah so se ji, denimo, zdela moralno sporna erotična dela, dela, ki so se ukvarjala s samomorom ali kakšno drugo kočljivo temo. Na terezijanskem indeksu se presenetljivo znajde marsikatero delo, ki se rimskim, papeškim cenzorjem ni zdelo sporno - na primer, Trpljenje mladega Wertherja in dela francoskih radikalnih razsvetljencev, med njimi Rousseaujeva Družbena pogodba.

Reformi cenzure, ki jo je prinesel tolerančni patent Jožefa II. leta 1781, je nato sledil razmah knjižnega trga, vendar se je z nastopom francoske revolucije cenzura po vsej Evropi spet okrepila, in tudi habsburška monarhija v tem ni bila izjema.

Dobrega pol stoletja od zadnjega seznama prepovedanih knjig
Kljub spremenjenim političnim okoliščinam in sekularizaciji papeški Indeks še dolgo ni prenehal izhajati. Leta 1948 je izšla dvajseta izdaja Indeksa, dokončno pa ga je ukinil papež Pavel VI. leta 1966. Na razstavi v NUK-u seveda ne manjka predstavitev enega od izdaj Indeksa – v knjižnici namreč hranijo kar 12 različnih izdaj – najzgodnejša je iz 1568, najmlajša iz leta 1938.

Najspornejši avtorji
Kategorijo prepovedanih avtorjev prvega razreda (auctores primmae classis) je uvedel tridentinski Indeks, se pravi tisti iz leta 1564. Takšna kategorizacija je pomenila, da so bila dela teh avtorjev samodejno prepovedana, zato jih v Indeksu niso posebej izpisovali. Niccolo Machiavelli je takšno oznako dobil zaradi še danes najslavnejšega dela Vladar (kar v resnici ne preseneti, saj je diplomat in tajnik florentinske republike v njem politiko obravnaval zunaj konteksta papeške avtoritete, religijo pa podredil državnim interesom), vendar se zaradi tega tudi njegovih drugih, verjetno tudi po kriterijih tedanje Cerkve nespornih del, kot sta njegova zgodovina Firenc Historie (izšla leta 1550) in delo o vojaški strategiji (Libro dell'arte della guerra), ni smelo brati. Izvod teh dveh, denimo, hrani NUK, izvirata pa nemara iz knjižnice škofovske rezidence v Gornjem Gradu, ki je tudi sicer hranila eno največjih zbirk prepovedanih knjig. Ni odveč omeniti, da je imela Machiavellijevo knjigo o vojaški strategiji na voljo tudi javna, današnja semeniška knjižnica v Ljubljani, v nemškem prevodu pa prav tako Janez Vajkard Valvasor.

In vendar so jih brali …
Tudi sicer so imeli v zavetju svojih zasebnih knjižnic intelektualci celo vrsto knjig prepovedanih avtorjev prvega razreda – Valvasor je hranil tudi dela Jana Husa, Martina Lutra in Aventina. Načrtno je dela protireformacijskih avtorjev na svojih potovanjih kupoval in zbiral tudi ljubljanski stolni prošt in predsednik Akademije operozov Janez Krstnik Prešeren kot strokovnjak za cerkveno zgodovino in mednarodno pravo. Sicer pa so imela dela prepovedanih piscev reformacije, ki so bila največkrat tudi glavna tarča katoliške cenzure, protestantske lastnike, pozneje pa so jih – bodisi z zaplembo med protireformacijo bodisi po mirni poti z darovanjem ali dedovanjem - vključili v katoliške zasebne in cerkvene knjižnice.

Največ knjig avtorjev prvega razreda je bilo uničenih v letih 1600 in 1601, ko so verske komisije nadvojvode Ferdinanda med obiski mest v Notranji Avstriji te zasegli in javno sežigali. A kljub temu so jih v naslednjih letih v svoje zbirke vključile različne samostanske knjižice, ki so sicer še vedno za najbolj nevarne imele razne teološke razprave, za koristne pa, denimo, Lutrov prevod Svetega pisma v nemščino.

Slovensko pišoči avtorji
Trubarja so med avtorja prvega razreda uvrstili šele po njegovi smrti, leta, 1596, ko je v notranjevstrijskih deželah že potekala intenzivna rekatolizacija. Predlog za prepoved je najverjetneje prišel iz ljubljanske škofije, ki je morala, kot piše Vidmar, kakor vse škofije poročati o spornih tiskih na svojem ozemlju, obenem pa je imela interes za sankcioniranje odpadništva svojega nekdanjega duhovnika. Trubar je ostal edini Slovenec oziroma Kranjec med prepovedanimi avtorji prvega razreda, sta se pa na seznamu znašli še dve oziroma tri dela Janeza Ludvika Schönlebna. Njegovo goreče zagovarjanje dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju je sicer podpiral tudi papež Aleksander VII., zato pa si je pridobil nenaklonjenost dominikanskega reda, s katerim se je zapletel v ostro polemiko, potem ko je proti njim usmeril svoje zapise. Dominikanci so se pritožili tedaj že novemu papežu Inocencu XI., ki je posledično Schönlebnova dela dodal na seznam.

Drugih slovensko pišočih avtorjev na indeksu ni najti, sta pa med avtorji prvega razreda dva z današnjim slovenskim območjem povezana protestanta, in sicer nekdanji koprski škof Peter Pavel Vergerij in rektor ljubljanske stanovske šole Nikodem Frischlin. Ker niso bila prepovedana, so bila v manjši nevarnosti dela drugih slovenskih protestantov, neproblematičen je bil tudi Dalmatinov prevod Biblije, ki so jo posameznim prosilcem dovoljevali.

Prepoved ne ustavi ponatisov Dekamerona
Manj zavzeto je cenzura prepovedovala moralno neprimerna besedila in dela uveljavljenih humanistov, saj se je zavedala, da bo težko zajezila njihovo rabo. Zato je kljub uradni prepovedi pozneje dopuščala ali v cenzurirani verziji ponudila Dekameron Giovannija Boccaccia. Zbirka stoterih novel je bila zapisana že na prvi papeški Indeks, vendar prepoved branja dela ni bistveno zajezila. Doživelo je številne ponatise in ponovne izdaje, medtem ko so bile prečiščene izdaje izvzete z rimskega seznama. Dekameron je bil uvrščen tudi na dunajski indeks, in sicer amsterdamska izdaja iz leta 1697.

Poleg prepovedanih psevdoznanstvenih zapisov predstavlja razstava na koncu še avtorje erotične literature, ki so se znašli na obeh seznamih, med drugim sta tu La Fontaine in Nicolas Edme Restif de La Bretonne, ki so jih na območju današnje Slovenije brali že pred omilitvijo cenzure pod Jožefom II.

Radovednost in želja po znanju in resnici sta bili torej tudi na Slovenskem močnejši od cenzorskih prizadevanj in predvsem vredni napora, da so se bralci dokopali do knjig na seznamu. Ne glede na zapovedano versko, politično ali moralno spornost so jim v svojih zbirkah mesto namenjali tako načitani intelektualci kot cerkvene knjižnice.

Maja Kač
Prijavi napako
Komentarji
ucenec
# 03.08.2018 ob 10:39
No, indeks prepovedanega tiska je v naših krajih obstajal še dolgo po letu 1966, le da je bil izdajatelj drug.In kot piše Repec, bi ga nekateri nasledniki tega izdajatelja še kar oživljali. No, ja, zemlja pozdravi vse - mogoče celo neumnost.
Sussudio
# 03.08.2018 ob 10:50
Kaj pa ko so pod SFRJ cenzurirali makroekonomijo?
Hoteli na tem balksnakem koncu brisati naravne ekonomske osnove zato da bi lažje uveljavljali umetne blodnje par nerazgledanih jugoslovanskih samoimenovanih "ekonomistov".
Tako kot so pod Sovjetsko Zvezo cenzurirali splošno agronomsko znanost samo zato ker je med komunisti blestel agronom Trofim Denisovič Lysenko. In tako so leta in leta v državi solili pamet z lažnimi teorijami samo zato ker so psihopati na oblasti hoteli svoj prav na lep ali grd način.
Bivši uporabnik
# 03.08.2018 ob 10:32
Edini, k se še zavzemajo za cenzuro te dni so zveze borcev po primorski....
brehme
# 03.08.2018 ob 11:03
Mo ja, glavna cenzira jebila po 1945, takrat so cele knjižnice slovrsnkih knjig gorele, z nekaterimi avtorji vred.
ksljbles
# 03.08.2018 ob 11:33
Cenzura od 1945-1990 je bila dosti hujša od tiste v srednjem veku, posledice so vidne še danes!
Yanez
# 03.08.2018 ob 11:31
Takšnega nadzora in torture, kot jo je izvajala Udba z vsemi pomagači nad drugače mislečimi ni bilo niti v najbolj črnih cerkvenih časih. Naj nekdo sistematsko obdela še to obdobje, ko je marsikaj gorelo, da desettisoče izvensodno pobitih Slovencev niti ne omenjam. Tudi zloglasna cerkvena desetina, ki so jo podložniki morali odvajati cerkvi pred stoletji je v primerjavi s komunističnimi in današnjimi davki 'šala mala'.
Drugače pa lep prispevek, ki ga je treba dopolniti tudi z drugimi časi, da dobimo primerljiv in celosten pogled v našo zgodovino. Sicer se ustvari vtis, npr. da je Srebrenica največje povojne evropsko morišče, pa je bistveno manjše od preštevilnih vrtač in jam kamor so od krvi zaslepljeni zmagovalci po vojni metali brez sojenja pobite potencialne sovražnike...
džeko
# 03.08.2018 ob 10:44
Danes ne rabiš dosti cenzure. Je itak samocenzura novinarjev. Če cenzuriraš internet, pod oblastjo pa imaš druge medije, predvsem Tv si že zmagal.
Poglejte si USASr....kdo pa tam upa še kaj napisati in objaviti? Domovinska varnost ga v 5 minutah pošlje v Guantanamo.....pa ne samo oni, CIa, Fbi, pa ne vem še kaj imajo zdaj, samo črhneš in si gotov...in še družinski člani izginejo in to vse po črti zakona, kot v Nemčiji ko je bil Hitler na oblasti, no dons je verjetno še huje...
boroč
# 03.08.2018 ob 14:31
raknac navi

... Ce bi narod sledil njim, bi danes govorili nemsko. Vse ostalo je spreneedanje ne vredno zdravega razuma in debate...
........................................
.............................
Ubogi Trubar, Dalmatin, Slomšek, Finžgar, in še tisoči drugih, ki so že umrli, se obračajo v grubu, ko berejo tega telebana.
Na Primorskem se je v času fašizma slovensko govorilo in pelo v cerkvah in veronauk je bil v slovenščini.
Neverjetno, kaj vse pomotoma zaide na strani tega foruma.
dalton1
# 03.08.2018 ob 10:57
Niso sežigali samo knjig ampak tudi ljudi in to predhodniki papeža Frančiška, ki se je šele 500 let pozneje zavzel za odpravo vsakršne smrtne kazni.
najdise
# 03.08.2018 ob 17:16
Bravo @ HOR za to pametno ugotovitev. Razlika je samo v tem, da se o eni lahko govori, druga je tabu, kot vidimo v tem članku.
abcabc
# 03.08.2018 ob 15:41
Ja kaj pa prepovedane knjige v času komunizma? Tudi takrat so bili v Uradnem listu objavljeni naslovi knjig, ki jih je bilo prepovedano brati.
prizemljen
# 03.08.2018 ob 13:53
1984

Pustimo vsebinske nebuloze in omenimo, da ne znate slovensko. Kdo pa so krščani' v slovarju slovenskega knjižnega jezika te besede ni.
Sklonjen
# 03.08.2018 ob 11:35
@yanez
Takšnega nadzora in torture, kot jo je izvajala Udba z vsemi pomagači nad drugače mislečimi ni bilo niti v najbolj črnih cerkvenih časih. Naj nekdo sistematsko obdela še to obdobje, ko je marsikaj gorelo, da desettisoče izvensodno pobitih Slovencev niti ne omenjam. Tudi zloglasna cerkvena desetina, ki so jo podložniki morali odvajati cerkvi pred stoletji je v primerjavi s komunističnimi in današnjimi davki 'šala mala'.


No, Dežmanu je kar uspelo. Pirjevec in Repe sta v pomanjkannu argumentov tiho kot da ju ni. V njunih knjigah je samocenzura še kako prisotna in živa in v letu 2018 .... noro!
cairns
# 03.08.2018 ob 10:48
V zimskih dneh, ko se je leto 1600 prevešalo v 1601, je v Ljubljani, najverjetneje na prangeju ob Mestnem trgu v plamenih zgorelo več kot sto knjig.

Več kot sto knjig ?

Še lagati ne znate dobro. Zgodovinski viri navajajo da so leta 1601 takšno požiganje knjig ponovili in so 9. januarja spet vrgli v ogenj tri polne vozove.
Leta 1600 je bilo teh knjig več kot 3 vozove. Torej je bilo knjig nekaj tisoč.
Hlapec
# 03.08.2018 ob 16:47
Zanimivo, sicer nekaj netočnih podatkov ampak neka realna slika.
Zastrašujoče pa, nobene omembe termina med l. 45 - 91, prepovedano, kaznivo čtivo v tem času.
Bravo Maja, lepo si priredila zgodovino.
pace
# 03.08.2018 ob 13:33
raknac navi:
" RKc je hotela nacrtno unicit nas narod in jezik. "

Kdaj je pa to bilo? V RKC je vedno veljalo pravilo, da morajo duhovniki obvladati jezik domačinov, če slučajno pridejo od drugod. V slovenski zgodovini pa so prav duhovniki največ delali za slovenski jezik, bili mnogi znani slovenski pisatelji in pesniki. Da ne govorimo o prizadevanjih za slovenstvo A. M. Slomška, J. E. Kreka in številnih drugih.Tudi Trubar, zaslužen za prvi knjigi v slovenščini, je bil duhovnik.
Med nacistično okupacijo Štajerske so nacisti začeli z izganjanjem slovenskih duhovnikov in zahtevali bogoslužje v nemščini, vendar se jim je škof Tomažič uprl in jim povedal prav to, da po cerkvenih pravilih mora vsak, ki vodi bogoslužje obvladati jezik domačinov.
V Ljubljanski krajini pod italijansko okupacijo, kamor so takrat zbežali mnogi pregnani iz Štajerske, pa tako teh problemov ni bilo, niti po kapitulaciji Italije 1943, ko je tudi ta prešla pod nemško upravo, so ja vsi smeli govoriti slovensko. Ali morda ne?
pejtevennazrak
# 03.08.2018 ob 11:04
Odlično napisano, hvala. Trubar je pa itak legenda :)
boroč
# 03.08.2018 ob 14:35
pace, raknac je za oslarijo dobil kar tri pluse. Ti pa za tehten odgovor nobenega. Takšno je stanje duha na slovenskem v tem trenutku.
soncece
# 03.08.2018 ob 14:10
@pace

O kako poenostavljanje! Jezik "domacinov" je bilo kajpak potrebno obvladovati in nadzorovati zaradi uspesne ideoloske (beri verske in politicne) kontrole teh istih domacinov. Dejstvo je, da je to funkcioniralo tudi na drug nacin, tj, v cisto uradni kontroli nad tem, kaj se je prevajalo v jezik "domacinov" in kaj se pac ni smelo prevesti in izdati. Ce v jeziku "domacinov" obstaja 1000 prevodov (ali avtorskih del) katekizmov in drugih podobnih vsebin, namenjenih ustvarjanju in vzdrzevanju bogabojecih ovcic, ki ne preizprasujejo sistema in ni prav nobenega prevoda "nevsecnih revolucionarnih filozofij in druzbeno kriticnih razprav" oziroma "nezazalenih druzbeno politicnih elementov" to nikakor ne govori v prid neke dobrodelnosti, bolj pa govori o uspesnem in sistematicnem zatiranju "drugosti", pa kakrsna koli ze ta je. Vera je bila prakticno od zacetka tudi politika, se je treba tega zavedat. Nic kaj drugace ni pravzaprav tudi danes, ce govorimo o versko-ideoloskih-politicnih sistemih znotraj katerih bivamo.
lemur
# 03.08.2018 ob 13:40
V eni, po mojem mnenju, najdoslednejših epizod zgodovine, je terezijanski Catalogus librorum rejectorum postal zainteresirani javnosti tako zanesljiv bralni vodič, da je morala oblast leta 1777 spričo škodljivosti kataloga sam katalog uvrstiti v katalog. :D :D
1984
# 03.08.2018 ob 12:54
Zaostanka v razvoju je cerkev povzročila vsaj za cca. 800 let , od padca rimskega imperija do cca. renesanse. Krščani so ob padcu imperija pričeli požigati in skrivati knjige ( Aleksandrija itd) in je obveljala samo verska "resnica" kot npr. zemlja je redišče vesolja in podobne nebuloze .
Dejansko so bili krščani talibani 5 stoletja ki so pa na žalost uspeli ; upam da ti sedaj ne bodo.
Sicer pa glede na pogrome , ki so jih počeli skozi stoletja je sežiganje knjig kamilica.
boroč
# 03.08.2018 ob 12:02
microhub100
Ta rimokatoliška cerkev je v tem srednjem veku naredila toliko škode, da je to neizmerljivo. S tem zažiganjem knjig in ostalimi prepovedmi v korist ljudstva smo sedaj najmanj 100 let nazaj z razvojem kolikor bi lahko bili.
-------------------------------------------------------------
Moral bi najprej ugotoviti, koliko dobrega je RKC naredila in koliko slabega oz. škode. To postaviti na tehtnico, potem bi ugotovil razliko. Vseeno me zanima, kako si ugotovil teh najmanj 100 let zaostanka v razvoju. Ali je mogoče manj kot 110 let zaostanka? Sicer pa je tako tudi danes, so institucije (tudi izven RKC), ki danes povzročajo na eni strani škodo, na drugi pa pospešujejo razvoj. Razmisli o RTV (slučajno izbrana institucija), ki ima kvalitetne oddaje, pa take, ki škodijo. Ki podaja objektivne informacije ali take, ki usmerjajo v napačno smer. Vprašaj se o instituciji starševstva, šole... in njihovem vplivu na razvoj. Vsi ste strokovnjaki, ko ocenjujete vlogo RKC. Samo z eno napako: uporbljate črno belo zlonamerno tehniko.
Blumi
# 03.08.2018 ob 10:56
Ja, resnično krasen članek. Maja, hvala
mrp
# 03.08.2018 ob 10:48
Krasen članek,hvala.
projektant
# 03.08.2018 ob 13:18
Zakaj ne objavite seznam prepovedanih knjig v letu 1956, 47,48 in 50. Potem pa kar lepo od leta 1954 naprej. Morda bi bil ta seznam še bolj zanimiv.
Ali pa bi spet protestiral g. Turnšek, SLS????
raknac navi
# 03.08.2018 ob 13:07
Jao jao.... tale RKC nam se danes kroji zivljenje in utrip slovenstva... Samo neizobrazen in neveden folk primerha 35 let komunizma z vec kot 1000 let rimskolatolski torture. RKc je hotela nacrtno unicit nas narod in jezik. Vse ostalo je natolcevanje zagovornikov in opravicevalcev narodmih izdajalcev. Ce bi narod sledil njim, bi danes govorili nemsko. Vse ostalo je spreneedanje ne vredno zdravega razuma in debate...
pace
# 03.08.2018 ob 12:56
To, kar beremo, ima opraviti s psihologijo oblastnikov, ki hočejo svet in podrejene ljudi držati v tirnicah njihovega prav in njihovih ciljev glede družbe.. Cerkev je bila v določenih stoletjih zelo močna in vplivna družbena sila in samo zato so na tem seznamu in ne, ker bi bili drugi na pozicijah oblasti kaj drugačni od njihovih vodilnih klerikov in se kaj drugače obnašali. Pride pa osredotočanje na Cerkev, čeprav v zvezi z nečim, kar je že zgodovinska preteklost, marsikomu prav, da se ne bi omenjalo istega ravnanja drugih, zlasti ne v sedanjosti.
Ljubinica
# 03.08.2018 ob 22:53
Pa je bil kdo od vas na tej razstavi? Katero obdobje cenzuriranja ta razstava obsega?
V članku sicer ni omenjeno, v čemer vidim največji minus tega, ampak dokler ne vemo, do katerega datuma je zaobjeta ta razstava, nimamo kaj komentirati in jamrati, da obdobje po 1945+ ni zajeto.

Tudi Prešeren in Cankar sta bila cenzurirana, pa to nikjer ni omenjeno, tako da predvidevam, da razstava zaobjema obdobje nekje do 18. stoletja, naprej pa ne. In logično, da potem tudi novinar/-ka pač ne more na svojo pest nekaj pisati.
HOR
# 03.08.2018 ob 17:00
Ergo RKC glede tega nič kaj boljša od real komunizma in obratno... LOL
STRIKE
# 03.08.2018 ob 12:02
džeko
še hvala bogu da je kot je, ker čez 100 let bo Zemlja uničen planet, tako, da imamo še srečo...in smo za to lahko cerkvi še hvaležni. Bi te rad videl če bi bil srečen čez 100 let....uničena narava, sežgan planet. onesnažne avoda in zrak...bitka za hrano in preostale vire....to se dogaja že zdaj sam tega niti ne vemo.

Hvala "bogu"? In hvaležni?

Le zakaj? Ker se znanje in razum, ki so ga poznali znanstveniki ali umetniki ni poklapal z "sveto" knjigo?

Hvaležni za zatiranje vseh, ki niso sledili "sveti" knjigi?

Religijam niso dale nobene dodane vrednosti temu planetu! Le zameglili so razum in prikrajšali ljudi za znanje in svobodo!

Na milijone ljudi je bilo ubitih zaradi religij in na milijone ljudi še vedno živi v prepričanju da bogovi resnično obstojajo in da so "svete" knjige božja beseda!
sweety983
# 03.08.2018 ob 10:52
Podobno bi zdaj eni radi prepovedali objave na spletu. Na primer o 3-d orožju.
Simon_Marini
# 04.08.2018 ob 22:56
1984: krščani; Resno?
Ljubinica
# 04.08.2018 ob 11:23
Pejtevennazrak, hvala. Do konca članka sem očitno na ta modri okvirček že pozabila.
Upam, da bodo zdaj to prebrali tudi ostali komentatorji. :)
boroč
# 04.08.2018 ob 10:41
vzhodnik
Repec. A si še zmeraj v vojni??
----------------------------------------"-------------------
Repec je napisal komentar "Edini, ki se še zavzemajo za cenzuro te dni so zveze borcev po primorski...."
Ne vem, na kaj se nanaša to, kar je Repec napisal. A še manj razumem odgovor Vzhodnika na ta komentar. Kakšno zvezo ima tu njegovo obračunavanje z Novo 24, Janšo, Možino, Dežmanom. Pa domobranska prisega. Ena sama zmešnjava, blodnje, ki tudi s samim člankom Maje Kač nimajo niti najmanjše zveze. Ta MMC mnogim služi za praznjenje frustracij, s katerimi so nekateri obremenjeni.
Maximus74
# 03.08.2018 ob 14:48
cairns, nauči se brati ! Iščeš napake v tekstu? Rajši jih išči v svoji glavi....
Blumi
# 03.08.2018 ob 13:26
Joj ste zabredli, popolnoma ste uničili čudovit novinarski prispevek.

Ponovno.

Dajte se malo ohladit, no. Tuš, mrzlo pivo? Duda?
Sklonjen
# 03.08.2018 ob 11:23
@microhub100
S tem zažiganjem knjig in ostalilmi prepovedmi v korist ljudstva smo sedaj najmanj 100 let nazaj z razvojem kolikor bi lahko bili.


Hmmmm ....
strube12
# 18.08.2018 ob 13:22
100 let za razvojem?
Recimo rajši 1000let!!!!
pejtevennazrak
# 04.08.2018 ob 01:20
@Ljubinica
Vse piše (v modrem okvirju):

Razstava In vendar so jih brali. Prepovedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku iz zbirke Narodne in univerzitetne knjižnice bo v NUK-u na ogled do 15. septembra.

Torej približno so tukaj zajeta leta: 1500 - 1750
vzhodnik
# 03.08.2018 ob 23:23
Repec. A si še zmeraj v vojni?? Gledaš in ti pere možgane Nova 24 tv?? Tam so pravi in edino resnične objavljene novice: Tam je resnica mar ne?? A ti dobro perejo možgane' In verjetno vidiš kako ugledne goste imajo v oddajah z intervjuji?? Zato je pa tudi JJ vesel in zaradi tega ima tako veliko pristašev in noben se z njim noče pogovarjat. A to ti nič ne pove?? Res mizerno razmišljanje, drži pa po tvoje, da je tudi Možina najbolj sposoben novinar in samo njegovi intervjuji so tako zgovorni in nič ne ve kot objave preteklosti, rehabilitacija in ponarejanje zgodovine, cerkvene in predvsem novice z Dežmanom na čelu. In zgodba se verjetno konča z samo resnico, da je slovenska beseda obstala samo zaradi prisege na stadionu za Bežigradom in to je resnica po tvoje - verjetno In cenzure pri Novi 24 tv in RKC nikoli ni bilo in niti nikoli niso v RKC preganjali in požigali tako knjige kot ljudi?!! Lepo je bitki sluga in prati možgane vsem ki os na drugi strani. Laž je zmeraj za vas resnica!!!
gkamin
# 03.08.2018 ob 13:00
Črne bukve, ki pripovedujejo o morilcih - partizanih, ki so med vojno pobili več domačinov kot okupator, predvsem pa po vojni...
džeko
# 03.08.2018 ob 10:47
microhub100

še hvala bogu da je kot je, ker čez 100 let bo Zemlja uničen planet, tako, da imamo še srečo...in smo za to lahko cerkvi še hvaležni. Bi te rad videl če bi bil srečen čez 100 let....uničena narava, sežgan planet. onesnažne avoda in zrak...bitka za hrano in preostale vire....to se dogaja že zdaj sam tega niti ne vemo.
foxhunt
# 03.08.2018 ob 11:59
Cenzura s strani boljševikov od 1945-1990 je bila dosti hujša od tiste v srednjem veku.
Koliko ljudi pa je v sredjem veku bilo pismenih in koliko jih je bilo po 45?razlika je očitna.
microhub100
# 03.08.2018 ob 10:43
Ta rimokatoliška cerkev je v tem srednjem veku naredila toliko škode, da je to neizmerljivo. S tem zažiganjem knjig in ostalilmi prepovedmi v korist ljudstva smo sedaj najmanj 100 let nazaj z razvojem kolikor bi lahko bili.
Kazalo