Newton je svoje delo strastno zagovarjal, a je znal do njega zavzeti tudi lakonično distanco: vztrajno je poudarjal, da s fotografijami žensk ne degradira, v isti sapi pa priznal, da je nekatere slike, denimo serijo Big Nudes iz osemdesetih (povečave golih žensk, ki imajo na sebi le visoke pete), navdihnila nacistična estetika, ki je zaznamovala njegova formativna leta. Foto: AP
Newton je svoje delo strastno zagovarjal, a je znal do njega zavzeti tudi lakonično distanco: vztrajno je poudarjal, da s fotografijami žensk ne degradira, v isti sapi pa priznal, da je nekatere slike, denimo serijo Big Nudes iz osemdesetih (povečave golih žensk, ki imajo na sebi le visoke pete), navdihnila nacistična estetika, ki je zaznamovala njegova formativna leta. Foto: AP
Sorodna novica “Markiz de Sade 35-milimetrskega filma”

Morda najvplivnejši in gotovo največkrat posnemani modni fotograf 20. stoletja, Helmut Newton, je v svoj objektiv ujel feministično revolucijo svojega časa: ženske je prikazoval kot seksualne objekte, ki pa imajo obenem popoln nadzor nad lastno usodo. Njegova kariera je trajala več kot štiri desetletja. Kot so zapisali v muzeju, ni noben fotograf tedanjega časa ustvarjal tako kompleksnih in izzivalnih kompozicij ter se tako sistematično posvetil modni fotografiji, aktu in portretu kot Newton.

"Sumoborec med knjigami"
V razstavo Sto let Helmuta Newtona, ki se je odprla 10. maja, so vključili tudi večino strani iz znamenite knjige Helmut Newton: SUMO. Gre za monumentalno knjižno izdajo iz leta 1999, ki je izšla v nakladi 10.000 podpisanih izvodov. Uredila jo je fotografova soproga, prav tako fotografinja June Newton. Naslov SUMO se nanaša na izjemen format knjige, ki meri dobrih 50 x 68 centimetrov ter tehta skoraj 30 kilogramov. Knjiga je izšla pri založbi Taschen.

Aprila 2000 je bil izvod knjige, oštevilčen s številko ena, na dražbi prodan za 430.000 dolarjev, s čimer je postal največja, najtežja in najdražja knjiga 20. stoletja.

Helmut Newton je bil tisti, ki je žanr
Helmut Newton je bil tisti, ki je žanr "fotografije glamurja" pripeljal v mainstream. Tako je postal osrednje izrazno sredstvo nekega obdobja. "Na svoj način je spremenil erotično domišljijo našega časa ali jo vsaj močno zaznamoval," je o njem zapisal modni guru in fotograf Karl Lagerfeld na začetku 90. let. Foto: AP
Elizabeth Taylor je Newton za revijo Vanity Fair fotografiral leta 1989. Portret je ena od fotografij v knjigi Sumo. Foto: Helmut Newton Estate
Elizabeth Taylor je Newton za revijo Vanity Fair fotografiral leta 1989. Portret je ena od fotografij v knjigi Sumo. Foto: Helmut Newton Estate

Iz napačnega testa za fotoreporterja
Helmut Newton
(1920–2004) se je kot Helmut Naustädter rodil v Berlinu v premožni judovski družini. Iz Nemčije je leta 1938 odšel v Singapur, kjer je sprejel službo kot fotoreporter za časnik Singapore Straits Times, vendar jo je že po dveh tednih izgubil zaradi "nesposobnosti". Nato ga je pot odpeljala v Avstralijo, kjer je tudi služil vojsko, pozneje pa deloval v glavnem kot modni fotograf in si nadel nov priimek. V Evropo se je vrnil leta 1957, kjer je vrsto let živel in delal v Parizu, leta 1980 pa se je preselil v Monte Carlo.

Umrl je leta 2004 v prometni nesreči v Los Angelesu. Karl Lagerfeld je tragedijo opisal kot "njegovo poslednjo fotografijo": pri 83 letih se je s svojim kadilakom zaletel v zid pri luksuznem hotelu Chateau Marmont, kjer je, kot vsako leto, preživljal zimo, se skrival pred mrazom in se družil s slavnimi prijatelji. Z njim v avtu je bila tudi žena, ki pa je nesrečo preživela.

Njegove fotografije pogosto označujeta šokantna in hladna stilistična narava podob. Umetnik je znan predvsem po močnih, šokantnih in pogosto sadomazohističnih portretih žensk v verigah ali zvezanih v vrvmi. Newtonova posebnost so bili izostreni portreti žensk, pogosto kot amazonk, na katerih je avtor namigoval na seksualne odklone, nevarnost in fetišizem. Med pogostimi motivi najdemo ženske s pasjimi ovratnicami, v verigah, na invalidskih vozičkih ali v opornicah. Moški se v njegovih fotografijah pojavljajo predvsem v podrejenih, servilnih vlogah: kot gledalci, strežniki, šoferji.

Dober okus? Precenjena reč.
Intervjuje je sicer dajal le redko, čeprav je imel zelo karizmatičen nastop. Leta 1978 je v 55-minutnem tv-pogovoru za britansko televizijo povedal: "Rad imam vulgarnost. Slab okus me zelo privlači – precej bolj vznemirljiv je kot domnevno "dober" okus, ki ni drugega kot standardiziran pogled na svet." A že z naslednjim stavkom se je delal norca iz javne podobe enfant terribla, ki jo je sam naslikal: "V prtljažniku vedno prevažam verige in ključavnice – ne zase, ampak za fotografije. In mimogrede, vozlov nikoli ne zategnem do konca."

Med drugim je portretiral tudi italijansko igralko Monico Belucci. Foto: EPA
Med drugim je portretiral tudi italijansko igralko Monico Belucci. Foto: EPA