Sivi praznični dnevi na Sveti gori. Foto: RTV Slovenija/Mojca Dumančič
Sivi praznični dnevi na Sveti gori. Foto: RTV Slovenija/Mojca Dumančič
Cerkev na Sveti gori. Foto: RTV Slovenija/Mojca Dumančič
Ene od vrste razstavljenih jaslic. Foto: RTV Slovenija/Mojca Dumančič
Malce modernejše jaslice. Foto: RTV Slovenija/Mojca Dumančič
Jaslice si lahko ogledate še do 10. januarja. Foto: RTV Slovenija/Mojca Dumančič
Gostilničarka Milka. Foto: RTV Slovenija/Mojca Dumančič

na številne pešpoti na tej romarski gori.

Prekrite s prvim snegom letošnje zime so zares čarobne … In na Sveti gori je bilo te praznične dni na stotine obiskovalcev z obeh strani meje.

V dolini so sivo ozračje parale deževne kaplje … Kam naj se človek umakne v tem sivem in turobnem dnevu? Odgovor je bil hiter: gremo višje. Gremo tja, kjer se deževne kaplje spreminjajo v snežne kristale. Na goro. In bolj kot smo se vzpenjali proti Sveti gori – bolj "mastne" so postajale vodne kaplje. Tik pod vrhom so že kristalizirale in na 682 metrih se je sivi dan spremenil v belo pravljico. Vrh romarske gore nas je v snežnem metežu pričakala praznično razsvetljena svetogorska bazilika.

Na Sveti Gori je bilo prvo svetišče že v 14. stoletju, več podatkov pa je znanih o drugi svetogorski cerkvi, ki je bila zgrajena v času med 1514 in 1544, torej v letih, v katerih je nastalo izročilo o Marijinih prikazovanjih Urški Ferligoj iz Grgarja. Bazilika Marijinega vnebovzetja je namreč zgrajena na mestu, kjer se je leta 1539 Marija z Jezusom v naročju prikazala pastirici Urški in ji naročila, naj pove ljudstvu: "Naj mi tukaj hišo sezida in me prosi milosti." Cerkev je bila v prvi svetovni vojni porušena in znova sezidana leta 1924. V okviru romarskega svetišča na Sveti Gori je odprt tudi Marijanski muzej.

Mednarodna razstava jaslic
V svetogorski baziliki so postavljene ogromne jaslice, ki s podobo božje družine in prikazom različnih obrti in kmečkih opravil pritegnejo številne obiskovalce. Frančiškanski bratje skupaj z zavodom Domus gratiae in v sodelovanju s Krajevno skupnostjo Solkan, Turističnim društvom Solkan ter Združenjem KS Pevma - Štmaver – Oslavje pripravijo v samostanu v Frančiškovi dvorani tudi tradicionalno mednarodno razstavo jaslic. Na tokratni božič je že 14. po vrsti, ogledate pa si jo lahko še do 10. januarja. Predstavlja se kar 50 "jasličarjev" z obeh strani meje.

Izvirni materiali in domiselne postavitve
Ob vhodu v Frančiškovo dvorano vas pričaka božja družina v izvirnih kraških nošah. Zatem pa se zvrstijo jaslice različnih postavitev, narejene iz različnih materialov. Največ jih je izrezljanih iz lesa, so pa tudi izvezene iz čipk, narejene iz slame, iz blaga in kvačkanih podob, pa jaslice v steklu, v kamnu. Celo iz plastičnih zamaškov in lego kock so jih naredili. Ene večjih na razstavi so glinene, naredil jih je kipar Herko Saksida z Dobrovega v Goriških brdih. Božjo družino je postavil pod mogočno korenino drevesa.

Sicer pa so bile na Slovenskem prve jaslice upodobljene leta 1242 na pečatu gornjegrajskega benediktinskega samostana. Zatem so omenjene jaslice v 14. stoletju v cerkvi sv. Janeza na Muti, iz renesanse so poznane na freski v cerkvi sv. Primoža nad Kamnikom. Postavljanje jaslic se je množično razmahnilo po letu 1604, ko so prišli k nam jezuiti.

Po zasneženih pešpoteh na gori
Vrh Svete gore je prepreden s slikovitimi pešpotmi. V prvem snegu letošnje zime so bile pravi izziv za pohodnike. Škripanje neomadeževane snežne odeje pod čevlji je bilo prava pesem za praznično prenapolnjena ušesa. Po grebenu, od koder je čudovit razgled na "Urškino" vas Grgar, smo se podali do špice Frančiškovega hriba, kjer je velik Frančiškov spomenik. Še en kip sv. Frančiška pa je na Sveti gori - stoji tik ob baziliki. Ob 500-letnici (1514–2014) slovenske frančiškanske province Svetega križa je frančiškanski samostan Strunjan podaril svetogorskim bratom kip svetega Frančiška Asiškega avtorice Katje Smerdu, ki ga je prepletla iz žice iz nerjavnega jekla.

Zanimiva je tudi pešpot na 651 metrov visoke Vodice, kjer se med hojo kolo časa zavrti stoletje nazaj. Razgledni greben Vodic je bil v času prve svetovne vojne prizorišče krvavih bojev, ki so se največkrat končali brez večjih uspehov, ostali so le grobovi številnih nasprotnikov. V spomin in opomin na vojno kalvarijo so ostali tudi številne večnadstropne kaverne in jarki. Zanimiv je mavzolej generala Maurizia Ferrante Gonzage, ki je v oporoki izrazil željo, da bi bil pokopan tam, kjer so umirali njegovi vojaki. Ker se je druga svetovna vojna začela, preden je bil mavzolej dokončan, ga v njem niso nikoli pokopali …

Svetogorska "pokora"
Obisk Svete gore ne more miniti brez "svetogorske pokore". Pa brez skrbi, ne gre za oddolžitev za grehe, pač pa za zeliščno grenčico, ki jo varijo svetogorski patri. Anekdota pravi, da je pater Martin Perc, ki je bil med letoma 1961 in 1971 upravitelj bazilike na Sveti gori, ponujal obiskovalcem zeliščno žganje, ki ga je sam pripravil, in včasih koga hudomušno vprašal: "Ali znaš narediti križ?” Ljudje so se začudeno spraševali, kaj to pomeni, pa je rekel: "Tale tekočina te bo spomnila, če ga morda ne znaš več." Pater Martin je žganje sam poimenoval Pokora.

Vsakdo pa, ki pride v samostan na Sveto goro, jo lahko poskusi. Vzeti pa se sme le 20 kapljic, te so zdravilne in preprečujejo preobilno želodčno kislino. Samostanski bratje recept skrivajo – povedo le, da so v "svetogorski pokori" gorski pelin, rman, melisa, vrtna črna meta, divja meta, polaj in hermelika. Kakšno je razmerje vseh teh zdravilnih rož v tropinovem žganju, pa vedo le oni.

Zdaj "pokoro" ponuja tudi zgovorna gostilničarka Milka v obnovljeni restavraciji na vrhu Svete gore, ki jo upravljajo frančiškanski bratje.