Lokalne novice
Trgatev
Danes si trgatve brez traktorjev, prikolic in škarij ne znamo predstavljati, še pred nekaj desetletji pa je bila to običajna trgatev: brente, trganje grozdov z rokami ... Foto: MMC RTV SLO/K. T.
Raka
Silva Kralj, Matjaž Jakše, Jože Oštir, Ivan Vizlar, Marija Vrhovšek (od leve proti desni) so delili svoje spomine na trgatev nekoč. Foto: MMC RTV SLO
Raka
Na Raki so vinogradniki pred nekaj leti zgradili Cvičkov dom, v katerem so zgornji prostori urejeni, kot so bili nekoč. Foto: MMC RTV SLO/Bojana Lekše
Raka
Stara preša: namesto nekaj gumbov, kot jih imajo moderne preše, je bilo tu potrebno veliko moči za vrtenje kamna, ki je potem prek mehanizma stisnil grozdje. Foto: MMC RTV SLO/Bojana Lekše
Kruh
Na likofu ni sme manjkati bel kruh iz krušne peči. Foto: MMC RTV SLO/K. T.

Dodaj v

Trgatev nekoč: Težke brente, vriskanje in ples, za likof pa obilno obložena miza

Ljudje so si med sabo pomagali, predvsem pa se več družili
9. oktober 2016 ob 06:35
Raka - MMC RTV SLO

Pred leti se je v času trgatve iz vinogradov v veliko večji meri kot danes slišalo vriskanje, petje, ponekod tudi harmonika. Priprave na ta jesenski praznik so ze začele že vsaj dva tedna pred začetkom, ko so zamočili posode.

V teh dneh se končujejo še zadnja opravila v vinogradih, mi pa smo pobrskali, kako je trgatev potekala pred desetletji. Kmetje so trdo delali celo leto, zato je trgatev pomenila kmečki praznik, kamor so povabili sosede, sorodnike in znance, so povedali sogovorniki z Rake (pri Krškem) in okolice.

Gospodinje pa so imele predvsem zadnje dni pred trgatvijo veliko dela v kuhinji, saj so morale za trgače pripraviti najboljše, kar so imeli doma. Na mizi ni smela manjkati prekajena šunka ali krača, orehova potica ter bel kruh.

Čeprav je bilo delo težko, so zraven zapeli in se šalili
Zbrali smo se v Cvičkovem hramu na Raki, kamor nas je gostoljubno povabil Ivan Vizlar, nekdanji predsednik Društva vinogradnikov Raka. Povedal je, da so pred desetletji v vinogradu dvakrat letno kopali po cel dan, in to tako hitro, da bi danes marsikdo prej omagal. Vendar ne glede na to, kako težko je bilo delo, so bili veseli, počeli so vragolije in nikoli jamrali. "Vinograd so obrezovali moški in ženske, medtem ko so moški kolili (popravljajo kole ob trtah), ženske pa potem obrezane trte večinoma vezale z ličjem, slamo ali ovenelo travo. Seveda je bilo treba tudi rezino pobrati. Pa smo bili veseli, pri vsakem delu smo prepevali. Od hiše do hiše smo šli in delali dan za dnem ter drug drugemu pomagali. Za denar so šli po navadi fantje, ki so že imeli punce, da so si kakšne lepe hlače kupili, obutev in klobuk," se spominja Silva Kralj.

Za cel dan kopanja štefan vina
Kopači so dobili takratnih 10‒12 dinarjev na dan ali štefan vina, nekateri so delali samo za hrano. Pri kopanju vinogradov, ki je težaško opravilo, so bile dobrodošle tudi ženske. Trt niso sadili, ampak so pustili rezino (rožje) in jo pogrubali (osuli, pogrobali) k drugemu kolu. Za kopače so običajno poskrbeli, da so dobili vino in meso, čeprav marsikje ni bilo tako in je bila hrana slaba. Ker drugega ni bilo, so pojedli, kar so dobili.

"Kopač je dobil pred drugo svetovno vojno kot plačilo za cel dan dela štefan vina, kar pomeni, da je imelo vino visoko tržno vrednost. Če si imel vino, si lahko preživel in plačal davke. To je bila ena izmed stvari, ki si jo tudi lahko prodal. Da bi si lahko nekdo privoščil dva ali več hektarjev vinogradov ... bi jih bilo pri tistem načinu obdelave zelo težko obdelati," je povedal Matjaž Jakše, predsednik Zveze društev vinogradnikov Dolenjske.

Leseno posodo je bilo treba zamočiti
Kraljeva se spominja, da so ob zorenju grozdja postavili v vinograde strašila iz ličkanja ali na kole z vrvico obesili puranovo perje, da bi prestrašili ptice. Nekateri so jih hodili tudi plašit, vendar takrat ni bilo toliko vinogradov.

"Vsaj 14 dni prej se je začela priprava na trgatev, ker smo imeli vso posodo leseno in jo je bilo treba zamočiti, da ni puščala. Otroci smo šli v sode in jih zribali. Če so imeli kakšen duh, so dali notri breskovo perje in krop, da so to dobro pomili. Nekateri so v sode naribali hren. Nato so jih dobro splahnili, da so bili čisti. Potem so sod obrnili in na vrh nalili vode, da so se zamočili, ravno tako kadi. V škafe, kamor smo nabirali grozdje, je bilo treba natočiti vode, ki smo jo nosili tudi po dva kilometra daleč na glavi in v brentah," je povedala Kraljeva.

Pri pobiranju jagod so drug drugega nadzirali
"Škarij ni bilo, eni so imeli pipce ali so grozdje ščipali kar z rokami. Grozd si prestregel z roko, da ni preveč jagod popadalo, z drugo si ga pa odtrgal. Jagode smo pobirali. Ženske so morale dva dni pred trgatvijo vinograd požeti, sicer je marsikateri trgač jagode pohodil in jih tako zakril, da jih gospodar ni videl. Ponekod je bilo to zelo strogo. Vsako jagodo smo morali pobrati, ker vino se dela iz jagod, so nam pravili. Pobirati smo jih morali vsi, ne samo otroci, zato smo pri tem drug drugega tudi nadzirali," je povedal Vizlar.

Grozdje so trgali vsi, brente so bile pa težke, zato so jih nosili moški, in po vinogradu se je pogosto slišalo 'breeenta!' Ljudje so vriskali in je bilo veselo, kar danes sogovorniki pogrešajo. Le Silva Kralj je povedala, da še vedno rada zavriska in zajodla, kar smo tudi slišali.

Na trgatvi je bila dobra in obilna hrana, zato so ljudje radi prišli
Na trgatev so običajno povabili sosede, sorodnike in znance, ponekod tudi hlapce. "Zjutraj smo običajno jedli bele, koruzne ali krompirjeve žgance, tudi prežganko ali potanc (nizek kruh), nato smo odšli v vinograd. Malice ni bilo, samo na koncu, ko je mama spekla kakšen kos piščanca, rebrca, pripravila krompirjevo solato in obvezno smetanov štrudelj," se spominja Kraljeva. Če je bila hiša bogata, so jedli tudi petkrat. Za malico zelje, fižol ali žgance, za kosilo je bila svinjska juha iz prekajene glave, za likof pa štruklji, kaša ali močnik. Če je bil gospodar z delom zadovoljen, je dal zvečer na mizo tudi malo več vina.

"Pri nas smo pa raje kakšno juho pojedli za zajtrk, na primer ajmoht (obara). Potem smo šli pa v vinograd. Če smo prišli z različnih koncev, nismo zajtrkovali pri gospodarju, ampak doma, tako da smo zdržali do malice. Spomnim se, da je teta okrog desetih prinesla v lončeni skledi pohane piščance in skledo krompirjeve solate. Na tla je pogrnila prt in smo jedli. Kruh je bil seveda domač in bel. Jaz še zdaj šparam šunko za trgatev, ker to mora biti. Mama je spekla potico iz skute, jabolk in pregrete smetane ter orehov, ki je bila zelo dobra," je povedala Marija Vrhovšek, predsednica Aktiva kmečkih žena Raka.

Običajno za trgatev ni smela manjkati prekajena šunka ali krača ter orehova potica. Ponekod so imeli tudi pečeno kokoš in obvezno bel kruh, so zatrdili sogovorniki. Gospodinje so morale vstati že ob treh ali štirih zjutraj, da so pripravile vso hrano za trgatev. Vse je moralo biti dobro organizirano, ker ni bilo avtomobilov.

Za likof je bilo vedno veselo, saj so peli in vriskali, včasih je prišlo pa tudi do kakšnega pretepa. Kjer so bili bogatejši, je bila pri hiši tudi harmonika.

Otrokom so zagrozili, da so v vinogradu tigri
"Zažugali so nam, da ne bomo hodili krast v vinograd, ker so notri tigri. To je bil takšen strah, da ko smo šli mimo, si še v vinograd nismo upali pogledati. Lahko smo šli pa pap'rkvat (paberkovati), in sicer po trgatvi. Tudi jagod nismo smeli trgati," je povedala Kraljeva. "Spomnim se, da so mi starejši sorodniki pripovedovali, da je gospodinja rekla, 'le pojte, le pojte', ker potem niso mogli zobati grozdja," je povedal Jakše.

Kupcu vina so vedno ponudili dobro malico in še popotnico
Vino so včasih z lahkoto prodali. "Vsako leto je približno tri tedne pred trgatvijo prišel gostilničar Figovec iz Ljubljane pogledat grozdje in ocenil, koliko vina bo. Takrat so pripravili takšno malico, ki je otroci niso doma nikoli jedli. Zelo dobro so ga postregli s hrano in pijačo, pa še popotnico so mu dali. Kletarju je popolnoma zaupal, ta je s konji pripeljal vino do Krškega in potem na vlak do Ljubljane," je povedal Vizlar. Vrhovškova se spominja, da so kupcem pravili 'ta ornki' in so jih postregli s pečeno kokošjo ali raco, potico in vinom. Nekateri ta običaj še vedno ohranjajo in dobro postrežejo kupce vina, pa še za sabo jim dajo malico.

Kot je pojasnil Jakše, so se trgi oziroma revirji pojavili šele po drugi svetovni vojni. Pogosto so vino prodajali v Ljubljano in Zagreb, kjer je bilo veliko Slovencev, saj so tja odhajale na delo gospodinjske pomočnice. Kraljeva je povedala: "Posod ni bilo, steklenic tudi ne, imeli so pa banke in sodčke, putrh (lesena posoda treh ali petih litrov) smo jim rekli. Oče je nesel banko v roki, v koš je dal žganje, v putrh je nalil vino in šel peš v Sevnico, tam na vlak in v Trbovlje, kjer je vse prodal. Stranke si je hitro pridobil. S tem denarjem smo se poleg fižola in jajc, ki jih je sestra prodala v Ljubljani, preživljali."

Iz tropin pa so kuhali žganje ali naredili pikole
Iz grozdja so naredili vino, ki je bilo za prodajo in plačilo davkov ter za preživetje. "Iz tropin so naredili pa pikole, tako da so dodali malo vode, včasih tudi fige, da je še malo zavrelo, in to smo pili doma," je povedala Kraljeva. Nekateri so tropine skuhali, dali v poseben čeber in pokrili s pepelom ali glino, da ni prišlo do zraka. To so potem skuhali, da so dobili še kakšen liter žganja.

Pogosto pa so iz tepk naredili jabolčnik, saj so vino pili le ob posebnih priložnostih. Zelo malo je bilo hiš, kjer bi bilo vino lahko vsak dan na mizi. Po navadi samo ob nedeljah, tako kot meso. Vino je bilo, če so prišli orat ali drva vozit iz gozda, ob obisku sorodnikov in zdravnika. Takrat so postavili na mizo poseben liter in kozarec. Tudi ob nedeljah je imel vsak svoj kozarec, sicer so vsi pili iz enega.

Vino je bilo v preteklosti zelo cenjeno, je dodal Jakše. Prve, zgodnejše sorte grozdja, na primer gutedel, ranina, portugalka, šentlovrenka, so hitro obrali - vina prejšnje letine je namreč hitro zmanjkalo -, tako da so lahko imeli do glavne trgatve že prvi mošt.

Financerji so nadzirali kmete, da so sladkor res porabili za vino
"Sladkor je bil zelo drag in je imel tudi trošarine. Če so hoteli vino izboljšati, so to morali narediti pod nadzorom 'financerjev', ki so nadzirali, ali so sladkor res dali v vino. Če je bil ta prijazen, ga je lahko mama vzela za čaj, sicer ne," se po pripovedovanju sogovornikov iz Štajerske spominja Jakše. Sladkor je bil takrat drag, medtem ko je bil po drugi svetovni vojni že cenejši in so ga lahko dali na trop za sekundarno vretje. Sodi so bili jeseni polni, zato se je v tem času veliko kradlo. Pri tem so včasih koga tudi po krivici obtožili.

Danes trgatev poteka zelo drugače, predvsem zaradi vseh strojev, ki so postopek zelo olajšali. Še vedno pa igra ključno vlogo dobra volja trgačev, ki se po navadi zberejo z vseh vetrov. Ob koncu pogovora so mi sogovorniki zatrdili, da je za njih trgatev še danes velik praznik, ki se ga vsako leto veselijo, z obujanjem spominov pa ohranjajo izročilo prejšnjih rodov.

Bojana Lekše
Prijavi napako
Komentarji
bilzerian
# 09.10.2016 ob 09:44
@ rokovnjač

likof ni ameriška beseda. sicer ne vem, od kod izhaja, ampak pri nas, na ptujskem polju so jo uporabljale že naše babice, tako, da bi si upal trditi, da je narečna beseda, prav gotovo pa ne ameriška
Hijena
# 09.10.2016 ob 10:01
@ rokovnjac
# 09.10.2016 ob 09:37

beseda LIKOF je v SSKJ in ne klati neumnosti
Hijena
# 09.10.2016 ob 10:02
likof líkof -a m (ȋ) zlasti v kmečkem okolju pojedina, pitje po končanem večjem (gradbenem) delu, po sklenjeni kupčiji: hiša je dokončana, zvečer bomo imeli likof / piti likof; dati za likof ∙ pog. kdaj bo likof kdaj bo delo končano
bilzerian
# 09.10.2016 ob 09:43
še marsikateri mali vinogradnik ima danes trgatev kot nekoč.
z obilo pijače in jedače.
komercialni vinogradniki pa si ne morejo privoščiti, da bi jim delavci iz bolgarije, romunije, bosne, ki delajo za 3 evre na uro pojedli še vsak za 7 evrov na dan.....
bobbek
# 09.10.2016 ob 12:32
likof bi rekli po anglesko bolj fancy,recimo after Party,al ne
bobbek
# 09.10.2016 ob 10:30
rokovnjac se ne spozna,kaj je likof,verjetno je iz LJ.
baklo
# 09.10.2016 ob 11:05
Mogoče bi pa rokovnjača lahko kdo povabil k sebi na en prav likof pa potem ne bo več tako zagrenjen;)
Polom
# 09.10.2016 ob 11:33
Prav dopade se mi tvoja ideja, baklo :D Sem sicer iz "ruralne okolice Ljubljane" in za zaključek večjih kmečkih opravil in ustrezen "obrok" prav tako uporabljamo izraz likof. Ker amerikanzem ne more biti, glede na to da moji stari starši mislim da ne znajo besede angleško, sem pa narečno svetlobna leta od vzhodnih vinorodnih krajev sem šel pogledat, kaj pravi Snojev Etimološki slovar. Bojda smo izraz likof prevzeli iz neke precej stare verzije nemščine (starovisokonemško, nekaj kar se je govorilo v 8. do 11. stoletju), v izvirniku pa je pomenilo cca. pijača po sklenjenem poslu.

Sicer pa dober prispevek :)
Arso
# 09.10.2016 ob 12:42
Ja, nekoč je bilo drugačno druženje in delo v vinogradih.
Lepo smo se imeli kljub težkemu delu.
jureimacure
# 09.10.2016 ob 12:31
Trgatev eden boljših načinov druženja in dela.
RJSlo
# 09.10.2016 ob 10:48
No ja. Ko smo se zbrali najprej kavica in šnops, potem nekaj ur dela do kosila, potem delo do likofa. Vmes še kakšen brizganec/špricer ali kozarec piva za žejo.
jani5015
# 09.10.2016 ob 12:15
Vsi tu gor ali se zavedate da vino ko nastane se šenka skor ka pa tist €ko ga dobiš to ni nč.
bilzerian
# 09.10.2016 ob 11:19
evo rokovnjač, te jz vabim naslednje leto v trgatev in na pravi ameriški likof, z domačim vinom, šnopsom, ciganskimi pečenkami, ameriško potico....
rhino
# 10.10.2016 ob 09:27
Puta hej !!!!
VevericaStrela
# 10.10.2016 ob 15:12
Ko smo še prešali na roko in stiskali z lesenimi kladami. :)
rokovnjac
# 09.10.2016 ob 09:37
Kaj pri vsem na svetu pomeni "likof" in ali ni nobene primerne slovenske besede, ki bi jo lahko uporabili tam.
Sramota.

Zaključek, Konec, Proslavljanje, FInale... vse to so besede, ki amerikanizirane tujke ne nadomestijo dovolj dobro?
Kazalo