Kakšne so pravice otrok, ko se znajdejo v medijskih prispevkih? Ali lahko novinarji razkrijejo njihove osebne podatke, kadar poročajo o njih? Kdaj lahko to storijo? Kakšna priporočila prinašajo Smernice za poročanje o otrocih? O teh dilemah so razpravljali gostje oddaje Med štirimi stenami na 1. programu radia Slovenija.

Novinarka Dnevnika in predsednica novinarskega častnega razsodišča pri Društvu novinarjev Slovenije Ranka Ivelja je poudarila, da so Smernice za poročanje o otrocih nadgradnja Kodeksa novinarjev Slovenije, niso pa konkretna napotila, kako ravnati, ko poročamo o otrocih. Mediji morajo poročati o otrocih tako, da jih ne prizadenejo, da ne stigmatizirajo otrok in njihovih družin in da jim ne povzročajo še večje škode. Zelo pomembno je, da je otrokovo dostojanstvo varovano - to je eno temeljnih vodil. Smernice za poročanje o otrocih govorijo o poročanju v občutljivih življenjskih situacijah, pa tudi v vsakdanjih življenjskih situacijah. Ko novinarji poročajo o pozitivnih dosežkih otrok, ni potrebe po skrivanju identitete, ko pa se srečamo z otrokom po hudi družinski tragediji ali kadar gre za nasilje ali zlorabe, pa je treba paziti, da ne razkrijemo otrokove identitete in njegovih osebnih podatkov. Varovati je treba tudi druge otroke v določeni ustanovi – o tem govori deveta smernica za poročanje o otrocih v medijih, je povedala Ranka Ivelja.

Anton Klančnik z Generalne policijske uprave, oddelka za mladostniško kriminaliteto, je na vprašanje, kakšne so vsebinske oblike javnega izpostavljanja otrok v medijih, odgovoril, da nekateri novinarji zasledujejo otroke in fotografirajo otroke, ko jokajo na materinem grobu. Ko govorijo o pogrešanih otrocih, ki so že najdeni, gre velikokrat za ponavljanje zgodbe v smislu "Naj spomnimo, da se je zgodilo to in to!" Nekateri novinarji intervjuvajo otroke po hudih družinskih tragedijah, ali sprašujejo vrstnike na primer o samomoru njihovega vrstnika – to je še posebno nevarno glede na način storitve takega dejanja. Klančnik je tudi opozoril na natančno popisovanje družinskega življenja, zasebnosti, prikazovanja družinskih albumov ter objavljanje imen in priimkov otrok in njihovih fotografij. Še posebej pa je opozoril na navajanje rodu otrok, saj se jih ne sme diskriminirati in ločevati glede na to, od kod izvirajo. Takemu pisanju in poročanju se morajo novinarji izogibati.

Naloga medijev je razkrivanje razkroja socialne države, vendar morajo novinarji zavarovati otrokovo dostojanstvo in njegovo pravico do zasebnosti, ko se poroča o stiskah in brezupu družin. Novinarka Vala 202 Radia Slovenija Jana Vidic, ki pripoveduje zgodbe družin iz projekta Botrstvo, je v oddaji Med štirimi stenami povedala, da je priznanje revščine pri nas socialni samomor. Otroci in starši si želijo zavarovati ta košček zasebnosti, želijo skriti, kaj se je pravzaprav zgodilo in ne želijo javno priznati svoje stiske, na primer, da nimajo vode, da nimajo za hrano, da njihovi otroci nimajo vseh tistih stvari, ki jih imajo njihovi vrstniki, in da so zato izločeni. Zato je anonimnost pri projektu Botrstvo tako zelo pomembna. Družine v Botrstvu skrbi predvsem to, ali bo kdo izvedel, da so se pogovarjali z njo, razlaga Jana Vidic. Raje se odrečejo vsej pomoči, samo da ne bi javnost izvedela, kdo so.

Petra Medved, Radio Slovenija