Julian Radlmaier se je v sekciji Perspektiv predstavil s svojim diplomskim delom, Proletarsko zimsko pravljico. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Julian Radlmaier se je v sekciji Perspektiv predstavil s svojim diplomskim delom, Proletarsko zimsko pravljico. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Sam sem si torej želel spregovoriti o razmerah, v katerih se je danes znašel delavski razred. A že takoj sem zavrnil možnost, da bi bila to mračna, žalostna realistična pripoved. Realizem v filmu se mi že sicer zdi izrazito precenjen.

Julian Radlmaier
Realistične predstavitve delavskega razreda in razrednega boja Radlmaierja ne zanimajo, saj delavstvo prikazujejo kot nezmožno refleksije lastnega položaja in življenja. Sam pa si je želel, da bi njegovi liki gledalcu posredovali drugačno izkušnjo. V tem smislu se opira na Chaplinovo tradicijo - njegovi liki so s prisvajanjem prostora, jezika in domišljije, njihovo drugačno, nepričakovano uporabo te spremenili v orodje za premislek lastnega položaja, s tem pa pridobili zmožnost, da se uprejo, da dejavno vstopijo v interakcijo z družbenim okoljem. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Julian Radlmaier
Vladajoča neoliberalna ideologija v želji po čim večji učinkovitosti delovne sile od nas terja, da se poistovetimo s svojim delom, da se identificiramo s filozofijo družbe. Takšno pričakovanje je za tiste, ki delajo po 10 ur in več ter v nemogočih pogojih, skrajni cinizem. Zato se njegovi liki tem pričakovanjem dejavno uprejo in delo zavračajo. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Julian Radlmaier
Razmerje med obliko in vsebino je nadvse pomembno. Prav forma kot formalni okvir, znotraj katerega ozirom prek katerega se predstavi zgodba, tej vsebini doda novo razsežnost. Da je lahko tudi ta na primer revolucionarna ali pa subverzivna. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Julian Radlmaier
Zavrača današnje pavšalno in površno kritiziranje ideje komunizma in levičarske ideologije sploh. S tem, da njegovi trije delavci prihajajo iz Gruzije, je želel opozoriti, da tudi posamezniki s to izkušnjo državnega komunizma nekdanjega vzhodnega bloka lahko še danes verjamejo v idejo drugačnega, pravičnejšega sveta. Le da oni proti razslojenosti družbe nastopajo s svojih malce anarhističnih stališč. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić
Julian Radlmaier
Proletarska zimska pravljica je akademijski projekt. Radlmaier jo je posnel kot šolsko obveznost. Vsak študent režije ima na voljo 10.000 evrov in tehniko za produkcijo zaključnega dela. Celotni projekt je presegel izhodiščni proračun, toda vrednost je težko oceniti, saj so večji del proračuna predstavljali vložki sošolcev. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

Lahko bi rekel, da se glede tega opiram na Chaplinovo tradicijo, saj ti liki kot predstavniki proletariata s tovrstnim prisvajanjem prostora, jezika in domišljije nenadoma pridobijo zmožnost, da se uprejo, da dejavno vstopijo v interakcijo z družbenim okoljem.

Julian Radlmaier
Za dobro delo so potrebni drznost, pogum, obilo domišljije in ščepec sreče. Foto: MMC RTV SLO/Miloš Ojdanić

A že bežen prelet zgodovine filma nam lahko razkrije, da imamo v tem primeru več kot očitno opraviti s predsodkom. Spomnimo se na primer na Chaplina, ki se je v Zlati mrzlici in Modernih časih pogumno lotil te tematike, pri tem pa je bil vse prej kot moreč. Skoraj sočasno sta svoji "revolucionarni" komediji posnela tudi Lev Kulešov (Gospod West v deželi boljševikov) in Boris Barnet (Dom na Trubnovem trgu), pozneje pa se jim pridružijo še avtorji, kot so Jean Renoir, Jean-Luc Godard, Pier Paolo Posolini, Aki Kaurismaki in številni drugi. Zadnji v vrsti med avtorji, ki nadaljujejo to žlahtno tradicijo "drugačnih", formalno drznih zgodb o proletariatu, pa je mladi nemški avtor Julian Radlmaier, ki se nam je v sekciji Perspektiv predstavil kar s svojim diplomskim delom!
Julian, pozdravljeni! Začniva kar s prvo mislijo, ki me je prešinila po ogledu tvojega filma Proletarske zimske pravljice. To je bil precej spontani miselni odziv, ki se je glasil nekako takole: "Šment, tale Julian pa gledalcu ne pusti nobenega dvoma okrog tega, na katerih koordinatah v aktualni pokrajini sodobnega filma je njegovo delo – tam daleč daleč stran od t. i. mainstream filma, od konvencionalne filmske pripovedi!" Namreč, v tvojem delu ni prav nič spektakelskega, v njem ni tistega, za tovrstno kinematografijo tako značilnega kopičenja (v prvi vrsti elementov, ki dražijo gledalčeve čute) in ne nazadnje se odločno upreš tudi fetišizaciji podobe (na primer s tem, da uporabiš neznane, neprofesionalne igralce iz Gruzije). Zdi se, kot da si tudi na ta način hotel zavzeti neko jasno in nedvoumno stališče do dogajanja v sodobni filmski produkciji, glasno in jasno izpričati svoj avtorski kredo!
Pravzaprav se je tak pristop v meni porodil precej spontano, skorajda bi lahko rekel, da kot po neki naravni poti. Povzema namreč oziroma poskuša se približati, stopiti v dialog s tistim tipom filma, ki mi je blizu, ki ga imam rad. Čeprav si tu pa tam rad ogledam tudi kak mainstream film, pa me tovrstna kinematografija pušča popolnoma hladnega, v mojem ustvarjalnem procesu ne igra prav nobene vloge. Zato ne, svojega prvenca nisem zasnoval tako zaradi tega, da bi na ta način zavzel jasno stališče do aktualnega dogajanja v svetovni kinematografiji. Seveda se strinjam, da je Zimska proletarska pravljica tak tip filma, kakršnega danes v kinodvoranah skorajda ni mogoče videti. A pri ustvarjanju te sem se prej naslanjal na neko drugo tradicijo, tisto, ki korenini v 60. in 70. letih, s posameznimi deli pa seže tudi še globlje v zgodovino.
Res je. Uporabljaš veliko elementov, ki so se pojavili v različnih zgodovinskih obdobjih filma, kot je na primer akademijski format slike, klasičnih 3:4 (oz 1:1,33), nato didaskalije, znova vpelješ tudi avtonomijo podobe v odnosu do zgodbe ... Vse to so elementi, ki so bili že uporabljeni, a pri tebi prek premisleka o aktualnih razmerah, v katerih živi in dela sodobni delavski razred, zaživijo na novo.
Zame je razmerje med formo in vsebino nadvse pomembno. Prepričan sem namreč, da lahko forma – torej tisti formalni okvir, znotraj katerega ozirom prek katerega gledalcu predstavimo našo zgodbo – vsebini doda novo razsežnost. Da je po svoje lahko tudi ta na primer revolucionaren ali pa subverziven. Sam sem si torej želel spregovoriti o razmerah, v katerih se je danes znašel delavski razred. A že takoj sem zavrnil možnost, da bi bila to mračna, žalostna realistična pripoved. Realizem v filmu se mi že sicer zdi izrazito precenjen. Zato sem se odločil, da se obrnem v zgodovino in pogledam, kako so drugi pristopili k temi razrednega boja. Našel sem dve deli, ki sta mi še posebej pri srcu: Renoirjevo Pravilo igre [Jean Renoir, La règle du jeu, 1939, op. p.] in Pasolinijev film Ptički in ptičice [Pier Paolo Pasolini, Uccellacci e uccellini, 1966, op. p]. Želel sem si namreč, da bi posebno pozornost namenil konstrukciji podobe, mizansceni, ter da bi hkrati o zapletenih razmerjih med družbenimi razredi spregovoril na duhovit, a zato nič manj subverziven način. Realistične reprezentacije delavskega razreda in razrednega boja me preprosto ne zanimajo ...
A kaj je tisto, kar te najbolj odvrača od njih?
Ne vem natanko, zakaj, a videti je, da se večina sodobnih cineastov, tudi znotraj konteksta avtorskega filma, odloča za tovrsten pristop k tej temi. Posledično je delavstvo v njem prikazano prek posameznikov, ki ne zmorejo refleksije lastnega položaja in lastnega življenja, ki so dobesedno obtičali v blatu realnega. Sam pa sem si nasprotno zaželel, da bi moji liki gledalcu posredovali popolnoma drugačno izkušnjo, da bi bili zmožni prostor, ki ga naseljujejo, uporabljati na drugačen, nepričakovan način. Prav tako jezik, ki ga uporabljajo in domišljijo – prisvojiti si ju morajo in ju spremeniti v orodje za refleksijo, premislek svojega položaja. Lahko bi rekel, da se glede tega opiram na Chaplinovo tradicijo, saj ti liki kot predstavniki proletariata s tovrstnim prisvajanjem prostora, jezika in domišljije nenadoma pridobijo zmožnost, da se uprejo, da dejavno vstopijo v interakcijo z družbenim okoljem.
Navdušil me je prizor, v katerem ti trije liki vstopijo v galerijske prostore gradu in se nenadoma nekako izgubljeni znajdejo ujeti med preteklostjo in sedanjostjo – postavil si jih namreč med freske na steni, ki očitno pripadajo nekemu zgodovinskemu obdobju ter sodobno abstraktno instalacijo sredi sobe, pred katero se – ne vedoč, kaj bi, – negotovo prestopajo ...
Res je, že s samo umestitvijo dogajanja v ta dvorec sem hotel opozoriti na kompleksno družbeno okolje, v katerem so liki, dejstvo, da je nemška družbena sedanjost močno zaznamovana s svojo preteklostjo, z različnimi družbenopolitičnimi ureditvami, od caristične Prusije, prek nacističnega rajha, pa vse do povojne razdeljene Nemčije, na kapitalistični in socialistični del. In prav ta dvorec je imel vse te zgodovinske elemente, hkrati pa je opozarjal tudi na trend, ki se dogaja danes: namreč, da se spomeniki polpretekle zgodovine, torej iz obdobja Nemške demokratične republike, predvsem nekdanja javna poslopja, prodajajo zasebnikom, ki jih nato v slogu caristične Prusije prenavljajo v prostore za družbeno elito. A ne razumite me narobe – ne branim ureditve in politike Nemške demokratične republike, a to podrejanje parcialnim, zasebnim interesom, to spreminjanje javnega v zasebno se mi zdi nedopustno.
Kaj pa dejstvo, da tvoji delavci prihajajo iz Gruzije, torej nekdanjega sovjetskega "imperija"? Zdi se, da za to tvojo odločitvijo stoji še nekaj več kot le želja po namigu na nekoč razdeljeno Nemčijo ...
Tako je, seveda. Odločno namreč zavračam današnje pavšalno in površno kritiziranje ideje komunizma in levičarske ideologije sploh. S tem, da ti trije delavci prihajajo iz Gruzije, torej ene izmed republik nekdanje Sovjetske zveze, sem hotel opozoriti, da tudi posamezniki, ki imajo to izkušnjo državnega komunizma, kakršen se je udejanjal v nekdanjem vzhodnem bloku, lahko še danes verjamejo v idejo drugačnega, pravičnejšega sveta. Le da oni proti razslojenosti družbe nastopajo s svojih malce anarhističnih stališč, z zavračanjem vrhovne avtoritete in s tem, da na prvo mesto postavijo posameznikovo dostojanstvo. Zato lahko v njih upanje na drugačno, pravičnejšo družbo še vedno tli.
Ko je bil pred nekaj dnevi v Ljubljani Jean-Louis Comolli, smo se malce pogovarjali tudi o položaju delavstva danes. Presenetil me je z izjavo, da je najbolj radikalna gesta, ki jo danes lahko naredi proletariat, ta, da "ne naredi nič". Seveda s tem ni mislil, da ne bi naredili prav nič, ampak da svoja dejanja usmerijo na mikroraven, v lokalno okolje, v vsakodnevna opravila, skratka k tistemu, kar je za diskurz politike, za katero obstajajo le velike zgodbe in veliki projekti, enako nič, kar ne obstaja. No, tako sem te tri delavce z njihovo epsko apologijo lenobe videl kot čudovito parafrazo te misli.

Zanimivo. No, sam sem mislil opozoriti predvsem na to, da danes vladajoča neoliberalna ideologija (nekoč pa tudi komunistični etatizem) v želji po čim večji učinkovitosti delovne sile od nas terja, da se poistovetimo s svojim delom, da se identificiramo s filozofijo družbe. Če imaš kako čudovito službo, to verjetno ni težko, če pa delaš po 10 in več ur v nemogočih razmerah, pa se zdi tako pričakovanje skrajni cinizem. Moji liki zato taka pričakovanja ne samo zavračajo, ampak se jim "dejavno", revolucionarno uprejo: ne samo, da se nočejo poistovetiti s svojim delom, delo preprosto zavračajo! Zato ja, vsaj v kontekstu estetike (morda pa tudi realne politike) je prav »delati nič« pravi odgovor na cinizem neoliberalne ideologije.
Tvoje zavračanje te se jasno izrazi tudi prek lika "skrbnika", tiste karikature človeškega bitja, ki je ujeto med dvema svetovoma, svetom proletariata in družbene elite ...
Res je, lik skrbnika je tisti, ki se tako identificira s svojim delom, da pozabi, od kod pravzaprav izhaja. Zaradi občutka moči, ki mu ga daje njegov položaj, in že prav bolestne želje, da bi pripadal eliti, skrbnik pozabi, kdo je, pozabi, da pravzaprav ni nič drugega kot navaden delavec. S tem, ko izgubi svojo identiteto, pa izgubi tudi svoj "obraz", postane nekakšna spaka.
Proletarska zimska pravljica je tvoj celovečerni prvenec. Kako ti je uspelo kot mlademu, neizkušenemu avtorju prepričati odgovorne, da podprejo to, skoraj eksperimentalno, vsekakor pa resnično nadvse nekonvencionalno in po svoje tudi malce "revolucionarno" delo?
Te informacije nismo posebej izpostavljali, a Proletarska zimska pravljica je pravzaprav akademijski projekt. Posnel sem jo torej kot šolsko obveznost ...

Šolsko obveznost? Vam na akademiji omogočajo produkcijo celovečercev?
Zakaj pa ne, če te realiziraš znotraj predvidenega proračuna. Vsak študent režije ima na voljo 10.000 evrov in tehniko za produkcijo zaključnega dela. Kaj nato iz tega narediš, je tvoja stvar. Seveda je celotni projekt presegel izhodiščni proračun. Toda vrednost celote je težko oceniti, saj so večji del proračuna predstavljali vložki sošolcev, od snemalcev in igralcev do tehnikov in tehničnih storitev. Zavedamo se, da imamo v primerjavi z nekaterimi kolegi z drugih akademij po Evropi bistveno boljše izhodišče. A sam vedno pravim, da to še ne zagotavlja dobrega dela. Zanj so potrebni vsaj še drznost, pogum in obilo domišljije. No, pa tudi ščepec sreče, seveda.

Sam sem si torej želel spregovoriti o razmerah, v katerih se je danes znašel delavski razred. A že takoj sem zavrnil možnost, da bi bila to mračna, žalostna realistična pripoved. Realizem v filmu se mi že sicer zdi izrazito precenjen.

Lahko bi rekel, da se glede tega opiram na Chaplinovo tradicijo, saj ti liki kot predstavniki proletariata s tovrstnim prisvajanjem prostora, jezika in domišljije nenadoma pridobijo zmožnost, da se uprejo, da dejavno vstopijo v interakcijo z družbenim okoljem.