Slovenski obraz je v literarnem opusu Brine Svit zelo posebno delo, ki pa ga je žanrsko težko opredeliti. Vsebuje življenjske zgodbe  v Argentini živečih Slovencev, med katere je vpeta zgodba poljskega pisatelja Gombrowicza. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Slovenski obraz je v literarnem opusu Brine Svit zelo posebno delo, ki pa ga je žanrsko težko opredeliti. Vsebuje življenjske zgodbe v Argentini živečih Slovencev, med katere je vpeta zgodba poljskega pisatelja Gombrowicza. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Pisateljica se posveča že novi knjigi, o kateri pa je še skrivnostna. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Na naslovnici, ki jo je izbrala avtorica, je eden od otrok slovenskih Argentincev, ki jih je avtorica fotografirala med pogovori z njimi. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Francozi nimajo pojma, kaj se je pri nas dogajalo med 2. svetovno vojno, zato sem jim morala pojasniti nekatere pojme. Ko sem potem razmišljala, kako bom to naredila v slovenščini, sem se odločila, da bom to naredila dobesedno, z vsemi razlagami, kdo so partizani, kdo domobranci.

Kot pravi Svitova, jo je pri odkrivanju življenjskih usod argentinskih Slovencev fasciniralo to, da so bili sposobni sredi življenja še enkrat vse začeti znova. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Tudi tango sam je inspirativen. Ni samo ples, je način bivanja. In hkrati najboljši dostop do drugega. Najbolj čustven in brez besed.

O tem, kako se ji je s tangom odprl nov svet
Ko sem šla prvič v Buenos Aires, moram priznati, me argentinski Slovenci niso zanimali. Rekla sem si, da jih v bistvu nočem videti, sama izhajam iz generacije, ki je bila močno indoktrinirana z miselnostjo, da so to izdajalci, pravi Svitova. Foto: MMC/Miloš Ojdanić

Zadnjo knjigo je Brina Svit začela pisati že pred leti, ko je v Buenos Airesu, kamor jo je pripeljal njej tako ljubi tango, po naključju sedla v taksi z argentinskim Slovencem za volanom.

"To so neverjetne zgodbe, me je prešinilo. Na neki način - pa ne ideološko ali politično - smo si podobni, saj sem tudi sama Slovenka v tujem okolju," pravi v Francija živeča pisateljica, ki se ji je prek tanga, neodtujljivo povezanega z Argentino, odprl nov svet, svet argentinskih Slovencev, ki ga, kot priznava, sprva sploh ni želela spoznati. "Ko sem šla prvič v Buenos Aires, me argentinski Slovenci niso zanimali. Zame so bili to, če rečem na kratko, izdajalci, kolaboranti … A kot je rekel Jung, če česa nočeš videti, ti to usoda pripelje pred nos."

Svet argentinskih Slovencev se je počasi ovijal okoli nje, jo na neki način prežel in rezultat tega je knjiga Slovenski obraz, ki je poklon slovenstvu v Argentini. Kot pravi, je veliko razmišljala o tej knjigi. "Kaj nosimo na obrazu, koliko identitete je na njem. Kdo smo, kaj smo, se na neki način vedno vidi na obrazu," pravi.

Tako kot njenih šest zadnjih je tudi to delo Svitova najprej napisala v francoščini, zdaj pa prihaja na naše police še slovenska izdaja, ki pa je, kot pravi pisateljica, najbolj zvesta izvirniku. Kot je pojasnila, je bilo treba v francoski različici Francozom nekatere stvari razložiti - kdo so partizani, kdo domobranci, zakaj so morali Primorci med obema vojnama zapustiti domovino. Potem pa se je odločila, da bo to rahlo pedagoško držo obdržala tudi v slovenski različici. Od vojne je minilo že sedemdeset let, mlade generacije ne vedo več veliko o tem.

Med pričevalske, skorajda dokumentarne zgodbe Slovencev je pisateljica spretno vpletla zgodbo o poljskem pisatelju Witoldu Gombrowiczu. Tudi ta se, tako kot Slovenci, znajde na drugi strani sveta, samo da je njegova usoda diametralno nasprotna od slovenskih. Če so Slovenci naredili vse, da bi obdržali svojo identiteto, je Gombrowitz naredil vse, da bi jo izgubil in postal samo pisatelj.

"Dala je svoje predsodke proč in se je odprla tistim ljudem, s katerimi se je začela pogovarjati. Popolnoma neobremenjeno, česar ne naredijo - se opravičujem, ker mi bo to marsikdo zameril - ne zgodovinarji, ne politiki, sploh ne novinarji, kaj šele zgodovinarji. To je naredila Brina Svit. Ona govori o človeški zgodbi, o ljudeh, ki nimajo nobenega opravka z zgodbo izpred 70 let, ampak vsi pa nosimo posledice te zgodbe. Jih nosimo in jih bomo še nosili," je na predstavitvi knjige dejal Andrej Rot, čigar zgodbo je pisateljica umestila prav na konec knjige.

Več o nastajanju knjige si lahko preberete v intervjuju.

Tokrat se med slovenske bralce vračate z novo knjigo Slovenski obraz. Zdi se, da je to na neki način vaša najbolj osebna knjiga doslej, v njej je največ vas.

Na neki način je tako. Če pogledam svoj dozdajšnji opus, naredim po navadi tako: po dveh romanih napišem knjigo, ki ni roman, kot je Moreno, Hvalnica ločitvi in zdaj Slovenski obraz. Zdi sem mi, da se po enem velikem romanesknem zalogaju zmeraj vrnem v realnost in napišem knjigo, ki ni roman, v bistvu pa ne morem nikoli reči, kaj je.

Sami ste zapisali, da je Slovenski obraz težko žanrsko opredeliti.

Ne gre za pričevanje, težko bi rekla, da je esej, istočasno pa niti ni pripoved, hkrati pa je vsega malo. Pomemben del knjige so tudi fotografije, ki so njen konstitutiven del: niso le ilustracije, temveč jo ritmizirajo, vzpostavljajo odnos z besedilom. Je pa res, kar ste rekli prej, da je to zelo osebna knjiga.

Ta intimnost je, vsaj po mojem mnenju, najbolj razgaljena ob vaših besedah o vaši umirajoči materi.

V Franciji imam dobro prijateljico, ki je psihoanalitičarka in psihologinja, in je celo svoje poklicno življenje preživela v bolnišnici za umirajoče. Velikokrat mi je dejala, da v bistvu umirajoči počakajo trenutek, da so sami, in takrat odidejo. Da je to trenutek, ki so ga želeli doživeti sami. Velikokrat je opazila, da so bili tam svojci in so umirajoči zdržali, da so svojci odšli, ker so želeli biti sami. Ta misel me je presunila, ko sem bila poleg svoje umirajoče mame in se mi je zdelo, da želi biti s svojim zadnjim obrazom sama. Kot bom morda tudi jaz hotela biti ob svoji uri.

Kot kaže vaš literarni opus, se je z vstopom v svet tanga tudi v literarnem smislu za vas odprl popolnoma nov svet.

Z njim se mi je odprl svet, ki ga prej nisem poznala. Druga kultura, drug jezik, druga realnost, zame zelo inspirativna. Tudi tango sam je inspirativen. Ni samo ples, je način bivanja. Hkrati je najboljši dostop do drugega. Najbolj čustven in brez besed. In seveda je zakladnica zgodb.

Kako ste prišli do ideje za knjigo?

Veliko sem razmišljala o ideji obraza: kaj nosimo na obrazu, koliko identitete je na njem? Kdo smo, kaj smo, se na neki način vedno vidi na obrazu. Sartre je rekel, da imamo po 40 letih obraz, kakršnega si zaslužimo. Ko sem šla prvič v Buenos Aires, me argentinski Slovenci niso zanimali. Zame so bili to, če rečem na kratko, izdajalci, kolaboranti … A kot je rekel Jung, če česa nočeš videti, ti to usoda pripelje pred nos.

Meni se je to zgodilo v osebi šoferja taksija Roka Finka. Nekega dne sem se znašla v njegovem taksiju in začel mi je pripovedovati zgodbo svojih starih staršev. In potem sem padla noter, v te zgodbe. Rekla sem si, da so to neverjetne zgodbe in da imam s temi Slovenci nekaj skupnega. Ne v smislu ideologije ali politike, ampak usode dvojne identitete. Tudi sama sem Slovenka v tujem okolju. Moja otroka se počutita pol Slovenca, govorita brezhibno slovensko …

Kako pa je v vašo knjigo našel pot Witold Gombrowicz?

Gombrowicz je poljski pisatelj. Študirala sem književnost, veliko brala, in ko sem šla prvič v Buenos Aires, sem se odločila, da bom njegov Dnevnik brala na licu mesta. Potem ko se mi je začelo vse plesti po glavi, sem ugotovila, da je Gombrowitz del te zgodbe. On je moj alter ego, siva eminenca … Protiutež tem zgodbam in hkrati njihova rdeča nit. Veliko ljudi, ki se zanimajo za književnost in Gombrowitza, pojma nima, kako je živel v Argentini.

Povezala sem se z njegovo vdovo, pri čemer mi je pomagalo neverjetno naključje. V mojem bloku v Parizu, v katerem živim že več kot 10 let, sem nekega dne na poštnem nabiralniku opazila priimek Gombrowicz. Prej ga nisem nikoli videla. Ko sem čez nekaj dni srečala moškega, ki je odpiral tisti nabiralnik, sem ga vprašala, ali ima kakšno zvezo s pisateljem. Povedal mi je, da je njegova žena nečakinja Rite Gombrowicz. Čez teden dni sem sedela v njeni dnevni sobi, kjer mi je razkrila veliko, česar ne vedo niti največji Gombrovi specialisti. No, Gombro je pri meni skoraj ljubkovalno ime.

Ko sem brala vaš opis pojmov, kot so domobranci, partizani, me je zanimalo, kako ste se sploh lotili projekta in se odločili za definicijo nekaterih pojmov, ki so venomer kamen spotike.

Kot povem v predgovoru, sem najprej želela knjigo napisati v slovenščini, in sicer sem hotela iti po Argentini, ne samo po Buenos Airesu. Veliko Slovencev je odšlo na jug, v Ande, ker so iskali domače hribe. Skratka, zaprosila sem za subvencijo za to knjigo, ki pa je nisem dobila. Rekla sem si, da potem pač tega projekta ne bo. A mi je moj francoski urednik rekel, naj jo napišem v francoščini. Ta knjiga je seveda drugačna, kot če bi jo napisala v slovenščini. Francozi nimajo pojma, kaj se je pri nas dogajalo med 2. svetovno vojno, zato sem jim morala pojasniti nekatere pojme. Ko sem razmišljala, kako bom to naredila v slovenščini, sem se odločila, da bom to naredila dobesedno, z vsemi razlagami, kdo so partizani, kdo domobranci.

Zdi se, da pri nas ta del zgodovine še vedno le deli Slovence in da se ne da preseči tega ter videti osebne zgodbe.

Ko smo pred enim letom predstavili knjigo v francoskem kulturnem centru, je Boris A. Novak lepo rekel, da misli, da se bo s to knjigo končno končala 2. svetovna vojna. Da zavzame tako stališče, da se lahko reče, da je zdaj konec. No, ne vem, ali je res tako. A jo bom poslala Spomenki Hribar. Že vem, kakšno posvetilo ji bom napisala.

Čeprav moram povedati, da je zame ta knjiga predvsem literarna. To je tisto, kar me najbolj zanima. Občutek literature. Uporabljati literarna sredstva, obliko, ritem, najti pravi ton … Vzpostaviti čustveno reakcijo. In pustiti razmišljati.

Ena od misli, ki sem si jo izpisala iz knjige, se nanaša na ta pojem "žrtev žrtve". Prva generacija, ki je odšla, je močno stremela k ohranitvi slovenstva, njihovi potomci pa so se, vsaj nekateri, znašli v vakuumu: niso poznali Slovenije, niso pa bili Argentinci.

Za njih je bilo najtežje, sinovom očetov, ker so morali nekje uresničevati želje svojih staršev, ki pa niso bile nujno njihove želje. Zgodilo se je, da jim je bila kakšna druga punca veliko bolj všeč kot na primer Slovenka, a se niso smeli poročiti z njo. Treba se je bilo poročiti s Slovenko. Seveda ne vsi, ampak večina. To je samo en primer. Treba se je bilo strinjati z njihovo interpretacijo zgodovine, biti desničar, konservativec. To je bil cel paket. Vse ali nič.

V knjigi ste zapisali, da Slovenci gojimo kult preteklosti in imamo dober spomin. Se vam ne zdi, da nas to včasih tudi paralizira?

Mislim, da je prav imeti dober spomin in znati postaviti stvari na pravo mesto. Pri Slovencih je bilo veliko stvari zamolčanih in nepostavljenih na pravo mesto. Zato kar naprej gledamo nazaj. Zato so to še minirana polja. Sicer pa v tem nismo osamljeni. Tudi v Franciji se dolga leta ni govorilo o vojni v Alžiriji. V Argentini so prav tako potrebovali desetletja, da so kaznovali krivce vojaške hunte.

Sami ste na začetku omenili pomembnost fotografije v knjigi. Vse opise spremljajo vaše fotografije. Ko bereš besedilo, si ustvariš neko podobo, ki pa se potem razblini, ko zagledaš dejansko fotografijo. Takrat se zgodi nekakšen klik - to je resnična oseba.

V tem je ta knjiga drugačna od drugih: ker junake vidimo. Kot ste rekli: saj je resničen, obstaja, takšen je. Zato se mi zdi pomembno, da so v knjigi fotografije, ki grejo dobro skupaj z naslovom. Naslov je Slovenski obraz in ne obrazi, ker razumem pomen besede obraz v različnih pomenih. Po eni strani gre za fizičen obraz, ki ga vidimo na fotografiji, istočasno pa tudi za obraz kot sinonim za identiteto.

Pisanje te knjige je bilo popolnoma drugačno, saj ste imeli drugače od pisanja prejšnjih veliko interakcije z ljudmi, saj so ključni del knjige.

Res je, da mi je ta knjiga vzela veliko energije, predvsem čustvene. Dvakrat sem šla v Buenos Aires. Nekatera srečanja so bila zame zelo izčrpavajoča, polna čustev … A tudi izredno obogatujoča. Na primer dan, ki sem ga preživela z Mimi. Nepozaben. Čisto darilo. Kot hlebec kruha, ki mi ga je dala v slovo.

Kakšni so bili odzivi na knjigo, na primer v Franciji, kjer je knjiga najprej izšla?

Francozi so to brali kot kos literature. Vsaj del literarne kritike. Povabljena sem bila v nekaj elitnih literarni oddaj, na primer na radio France Culture. Zelo zanimivo se mi je zdelo, da me je avtor te oddaje povabil za to knjigo, ki Francozov v bistvu ne zadeva. Moram pa povedati, da se prodaja slabše kot moje druge knjige. Verjetno je tudi, da ne bo izšla v žepnici, ker pač prodaja ni takšna kot pri prejšnjih knjigah.

Že pišete novo knjigo?

Ja, a za zdaj je to skrivnost.

Francozi nimajo pojma, kaj se je pri nas dogajalo med 2. svetovno vojno, zato sem jim morala pojasniti nekatere pojme. Ko sem potem razmišljala, kako bom to naredila v slovenščini, sem se odločila, da bom to naredila dobesedno, z vsemi razlagami, kdo so partizani, kdo domobranci.

Tudi tango sam je inspirativen. Ni samo ples, je način bivanja. In hkrati najboljši dostop do drugega. Najbolj čustven in brez besed.

O tem, kako se ji je s tangom odprl nov svet