Sensei je v dvorani glavna avtoriteta. Foto: MMC RTV Slovenija/Ksenja Tratnik
Sensei je v dvorani glavna avtoriteta. Foto: MMC RTV Slovenija/Ksenja Tratnik
Karate klub Samurai
V karateklubu Samurai vadijo različne generacije: od otrok do upokojencev. Foto: Karate klub Samurai
Karate
"Gre za samonadzor, za odgovornost, za dolžnost, skratka splošna pravila, ki so vtkana v karate do. To ni šport, temveč veščina, pravi sensei Šestan. Foto: MMC RTV Slovenija/Ksenja Tratnik
Karate
Sonja Tobias je karate trenirala že v gimnaziji, potem pa je zaradi spleta življenjskih okoliščin treninge prekinila, po več kot 20 letih pa se je znova vrnila v dvorano. Foto: MMC RTV Slovenija/Ksenja Tratnik
Karate klub Samurai
Mladi rod uspešno nastopa na tekmovanjih. Foto: Karate klub Samurai
Karate
Vojka Šestan pred steno, na kateri so fotografije z različnih tekmovanj in dogodkov, ki se jih udeležuje klub. Foto: MMC RTV Slovenija/Ksenja Tratnik
Karate klub Samurai
Zrelejša generacija karateistov, ki so v karateju našli odlično kombinacijo vadbe uma in telesa. Foto: Karate klub Samurai
Karate
Pogled v telovadnico. Foto: MMC RTV Slovenija/Ksenja Tratnik
Karate klub Samurai
Urška Šestan z mladimi karateisti. Kot pravi, se pravzaprav vse od samega začetka učijo pravila, kako se v karate klubu vedemo. Foto: Karate klub Samurai

Petek zvečer. V dvorani koprskega karate kluba Samurai se zbira pestra družba vadečih: najstnice in najstniki, tisti v zrelih letih, upokojenci … Karate ne pozna let, v klubu trenirajo že otroci od 6. leta dalje. Sensei, kot je ime za učitelja karateja, Stojan Šestan je v dvorani, kjer vlada spoštljiva tišina, avtoriteta.

Vsak, ki trenira karate, mora poznati osnovno filozofijo karateja, t. i. dojo kun. Gre za pet pravil, ki jih je postavil ustanovitelj Gičin Funakoši: izpopolnjuj svoj značaj; bodi iskren in zaščiti pot resnice; spodbujaj lasten trud; spoštuj druge in pravila etike in vzdržuj se nasilnega vedenja.

"Gre za samonadzor, za odgovornost, za dolžnost, skratka splošna pravila, ki so vtkana v karate do. To ni šport, temveč veščina. Seveda so tudi tekmovanja, vendar pa niso podrejena veščinam. Recimo v našem klubu je okoli 40 odraslih, ki ne tekmujejo, temveč samo redno vadijo," razlaga Šestan (5. dan), ki skupaj z ženo Vojko že več kot 15 let vodi koprski klub.
Na moje vprašanje, ali karate naredi ljudi boljše, odgovori kot iz topa. "Če povem po pravici, ne vem. To ni moja skrb. Jaz poskrbim, da trikrat na teden vadijo, in če to nekdo to redno počne, potem mora pustiti posledice v glavi. Da bi pa rekel, da k nam pridejo takšni in drugačni in da mi naredimo angele iz njih, pa ni govora."

V zadnjem desetletju se je razmahnila pestra paleta različnih borilnih veščin. V čem je karate drugačen od drugih, zakaj izbrati prav njega? "Tega nihče ne ve. Kar zadeva veščine, seveda je precej veščin, a nobena ni najboljša, ker če bi bila ena najboljša, ne bi drugih vadil nihče. Vedno zmeraj govorim, kar koli delate, naj bo tajski boks, tekvando, tai či, delajte s srcem, delajte resno." In kot eno ključnih načel poudarja vztrajnost. "Če nisi vztrajen, ne začenjaj."

V tistem hipu je mimo ravno prišla nasmejana gospa srednjih let. "Pridi, pridi, to je naša Sonja, ki dobro ve, kaj je vztrajnost, karate vadi že 13 let." Sonja Tobias je karate trenirala že v gimnaziji, potem pa je zaradi spleta življenjskih okoliščin treninge prekinila, po več kot 20 letih pa se je znova vrnila v dvorano. "V bistvu je bilo vmes tudi naključje: s hčerko naj bi šla na hip hop, pa mi je trikrat narobe povedala uro vadbe, potem pa sem tam zagledala letak z vabilom karatekluba, ki je vabil k vpisu novih članov. In tako sem se vrnila."

Karate ni edini šport, s katerim se ukvarja, je pa, kot zatrjuje, pri njej na prvem mestu. Na vprašanje, kako je z napredkom, pravi, da je zanj treba vztrajno garati. "Zdaj je že tako, da tudi če bi vsak dan trenirala, ne bi več bilo takega napredka. Včasih sem trenirala tudi po petkrat na teden, zdaj pa dvakrat, včasih opravim dva treninga drug za drugim." Kot pravi, je pri karateju res potrebna izjemna disciplina, že da obdržiš neko stopnjo forme, je potreben nenehen trening. "Ko imaš črni pas, takrat šele vidiš, da pravzaprav nič ne znaš," odgovori v smehu. Čeprav vadba poteka v skupini, pa je karate zelo individualna disciplina. "Tu ni bodrenja, to moraš sam pri sebi razčistiti. Ne moreš na karate zaradi prijateljev. Seveda se usedemo po vadbi, vendar pa niso oni razlog za vadbo."

Denis Marjon se s karatejem ukvarja nekaj manj kot 20 let. "Vprašanje, kako sem našel karate, je res težko. Mogoče je to bila nekako neizpolnjena želja od malih nog naprej, ker takrat na tem področju ni bilo veliko možnosti. Nekaj časa sem treniral judo, potem pa me je znova našel karate. Kako me je našel, bi vam težko odgovoril. Ima svoj čar kot borilna veščina, kot šport se mi prilega, ker zahteva vztrajnost in doslednost."

Danes se ljudje začno ukvarjati z različnimi dejavnostmi, a velikokrat se jih zelo hitro naveličajo. Pri karateju pa gre več kot zgolj za fizično dejavnost, poudarja sogovornik. "Ne bi rad, da izpade preveč tradicionalno, a dejansko je to neka življenjska pot, ko se odločiš zanj. Sam ga definiram kot tek na dolge proge, tu ni bližnjice. Če misliš, da boš karate vadil 1, 2, 5 let, se motiš. Napredek je z mojimi leti mogoče malo manjši, predvsem pa so skozi leta razmeroma majhni. Tu ni mogoč napredek čez noč. Mogoče je prav v tem čar, da ti ne da vsega naenkrat, a se moraš počasi priboriti in potem čez čas vidiš, da si vseeno napredoval."

Alfred Draščič se je za vadbo odločil po načelu "videl, prišel, ostal". "Videl sem plakat in sem se udeležil vadbe in mi je postalo všeč. Ljudje so mi ustrezali po značaju, jaz očitno njim, če ne, bi me nagnali in sem tu," pravi Draščič, ki trenira že 10 let. Pri karateju je zelo pomembna vztrajnost, pa tudi brezpogojno sledenje učitelju.

Na vprašanje, ali je odraslim težje poslušati ukaze kot otrokom, Draščič odgovarja. "Si takšen, kot si; ne ubogaš trenerja, ubogaš samega sebe, temu pravim samodisciplina. Ker če bi me moral kdor koli v kar koli prisiliti, potem me danes ne bi bilo tukaj." Zanj so ključni predvsem okolje, ljudje, odnosi. "Ko človek ugotovi, da skozi tak način, torej skozi borilno veščino pride do notranjega miru, ki ne vključuje nasilja, prisile, ukazovanja ali česar koli."

Osnovna filozofija karateja je sicer netekmovalna, obstajajo pa tudi tekmovanja. "V nekaterih kategorijah je tudi tekmovanje, tudi sam sem nekoč tekmoval, ker mi je bilo všeč. Dejstvo pa je, da je tudi razvoj karateja sledi modernemu svetu, v tem smislu tekmovalnosti." Bistvo karateja pa ostaja nespremenjeno, za kar gre po njegovem mnenju zahvala predvsem Japoncem, ki svojo kulturo zelo spoštujejo in jo ohranjajo.

"Karate je eden mojih športov, noro priljubljen zato, ker je kombinacija: na prvo mesto dam duše in potem telesa," tik pred začetkom vadbe navdušeno razlaga 69-letni Matija Blažič, ki se je s karatejem začel ukvarjati šele pred nekaj leti. "Leta so pač številka, dejansko pa so nepomembna. Poglejte, kakšni pridejo nekateri iz devetletke, stari so 15 let, pa napol mrtvi. Sreča je v nas, srečo si mi naredimo, če hočemo. Vsak po svoje, eden bo šel v rožice, drugi bo jokal, kako je hudo vse, tretji pa bo naredil nekaj zase. To vse zase delamo, ne za drugega."

Karate je primeren od 6. leta dalje
"Včasih vidim, da se nekateri starši, katerih otroci imajo recimo težave s koncentracijo, pozanimajo, kaj bi bilo za otroka najboljše, da pridobi/izboljša samopodobo - to velja tudi za odrasle," pravi Vojka Šestan, ki v klubu trenira že najmlajše. Kot kaže praksa, je primerna starost za začetek karateja šest let. In kaj jim karate prinese?

"Pridobijo samozavest, samonadzor, koordinacijo, motoriko gibov, spoštovanje in osnovne vrednote, od pozdravljanja in osnovne olike naprej. V bistvu se vse od samega začetka učimo pravila, kako se v karate klubu vedemo, ker to je v bistvu neko učenje in brez poslušanja ne gre, tako kot v šoli, kjer brez koncentracije ne gre. V dvorani je med treningi tišina. Že ob prihodu jim povemo, da je treba učitelja spoštovati in poslušati tako kot doma starše. Otroci se potem privadijo, ne govorijo vmes, razen če kaj vprašajo glede učenja, dvignejo roko, skratka držijo se pravil. Mora pa tudi učitelj znati vzpostaviti avtoriteto, ker otroci hitro izkoristijo popuščanje. Kot učitelj moraš biti tudi psiholog."

Kot pravi, praksa kaže, kar potrjujejo tudi različne raziskave: da so otroci vse slabše gibljivi. "Ko sem bila jaz otrok, smo znali preval naprej, skok čez kozo, zdaj pa poslušam včasih starše, ki pravijo, da naj bi bilo to nevarno. Zadnjič me je neka mama prosila, ali lahko naučim sina preval, ker ga bodo potem v šoli ocenili." Na ogrevanju zato veliko poudarka dajemo tudi temo osnovnim telovadnim prvinam.

Ljudski rek pravi: besede mičejo, zgledi vlečejo. In tako je tudi pri karateju. "Ta oče je pripeljal hčerko, potem pa je tudi sam začel trenirati, pa ta tukaj je pripeljal sina in tudi sam začel," ponosno pove, ko mi na vhodu kaže steno s fotografijami njihovih članov. "Vidijo, kako trenirajo otroci, in potem rečejo, da bi poskusili, in marsikateri od njih postane naš član."