Svetovalnica za izboljšanje bivanja starejših nudi podporo starejšim pri iskanju najboljše rešitve glede bivanja v starosti, upoštevajoč njihove individualne potrebe in okoliščine. Ob prvi obletnici smo ekipi ZDUS-ove svetovalnice zastavili nekaj vprašanj. Nanje so odgovorili Anja Šonc, Alenka Ogrin in Urban Boljka.

Pred letom dni ste vzpostavili ZDUS-ovo svetovalnico za starejše. Od kod pobuda zanj in kako je sploh organizirana oz. kako deluje? Na kakšen način se lahko starejši obrnejo po pomoč (osebno, telefon, elektronska pošta)?

V prostorih Zveze društev upokojencev Slovenije imamo pisarno, kjer sprejemamo stranke in jim svetujemo oz. jim podamo informacije. Starejši nas lahko pokličejo, pošljejo elektronsko pošto, se osebno oglasijo v svetovalnici ali pa pošljejo mali oglas na naši spletni strani (http://www.zdus-zveza.si/5-mali-oglasi). V ekipi imamo tudi upokojeno pravnico, upokojeno psihologinjo ter arhitekta, ki nam svetujejo pri specifičnih primerih. Seveda je ZDUS tako velika organizacija, da nam po potrebi na pomoč priskočijo tudi drugi strokovnjaki z različnih področij. Skoraj polovica starejših se je osebno obrnila na nas, druga polovica pa prek telefona. Nekaj prvih stikov je bilo tudi prek e-pošte ali malih oglasov na naši spletni strani. Svetovalnica za izboljšanje bivanja starejših je del (pilotna akcija) mednarodnega projekta HELPS, katerega temeljni cilj je izboljšanje kakovosti življenja starejših, predvsem na področju bivanja in oskrbe.

S kakšnimi težavami so se uporabniki v prvem letu delovanja največkrat obrnili na vašo svetovalnico?

Uporabniki svetovalnice so se obrnili na nas z različnimi vprašanji, od razpoložljivosti domov za starejše do načina prilagoditve stanovanja, da je primerno za varno in samostojno bivanje starejših. Precej je bilo tudi zanimanja za sobivanje starejših, zato smo tej temi posvetili več pozornosti, začeli z evidentiranjem kandidatov itd. S to skupino imamo srečanja in delavnice, na katerih s pomočjo potencialnih uporabnikov ugotavljamo, kako bi takšne stanovanjske skupine starejših pri nas sploh lahko ustanovili in kako bi funkcionirale.

Kakšni so vaši načrti za naprej?

V letu 2014 ne bo več evropskega financiranja, zato bomo obseg svetovanja prilagodili: uradne ure bodo ob torkih in četrtkih od 12.00 do 16.00, po telefonu in elektronski pošti pa tudi zunaj teh ur.

Po izkušnjah iz prvega leta predvidevamo, da bo ta manjša prilagoditev zagotovila nemoteno delo z uporabniki. Poleg svetovanja konkretnim uporabnikom se bomo še naprej ukvarjali (promocija, predavanja, srečanja skupin starejših ...) z dvema področjema, ki sta se izkazali v prvem letu še posebej zanimivi za starejše uporabnike: sobivanje starejših in prilagoditve stanovanj ter pripomočki za varno in samostojno bivanje na domu.

Kakšne so glavne težave starejših po vaših izkušnjah in opažanjih?

Ocenjujemo, da je največja težava na področju bivanja starejših v Sloveniji:

- prek 90 % starejših je lastnikov nepremičnine, v kateri živijo,

- navezanost na svojo nepremičnino in

- nefleksibilno razmišljanje in nepripravljenost za spremembe, prilagoditve itd. glede bivanja v starosti.

Eden izmed ciljev našega projekta je zato tudi medijska kampanja, s katero želimo ljudi spodbuditi k fleksibilnejšemu razmišljanju in odločanju glede bivanja v starosti.

Ob 1. obletnici svetovalnice ste izdali tudi publikacijo Da je skupaj lažje biti sam. V njih je posebna pozornost namenjena stanovanjskim skupinam starejših? Lahko, prosim, razložite, za kaj sploh gre in kakšne so izkušnje v tujino?

V ZDUS-ovi svetovalnici za izboljšanje bivanja starejših definiramo sobivanje starejših kot skupno bivanje skupine starejših v stanovanju, hiši (najeti ali lastniški) ali posebej za to zgrajenih prostorih. Stanovanjska skupina je lahko formalizirana in spoštuje normative, ki veljajo tudi za gospodinjske skupine (kot jih poznajo znotraj domov za starejše), lahko pa je organizirana neformalno, in sicer na podoben način, kot so organizirane neformalne stanovanjske skupine študentov. Bistvo stanovanjske skupine starejših pa mora biti delitev stroškov bivanja, medsebojna pomoč pri vsakdanjih opravilih, druženje in premagovanje osamljenosti, širitev socialne mreže, pridobivanje novih življenjskih izkušenj itd. To je področje, ki smo mu skozi delovanje svetovalnice namenili največ pozornosti, hkrati pa nam je predstavljal največji izziv, saj t. i. stanovanjske skupine starejših, kot jih poznajo drugje, v Sloveniji še ne obstajajo. Zato nas je še posebej zanimalo, kako bi takšne skupine delovale v Sloveniji, kako jih sploh uvesti in kakšni ljudje bi v njih živeli.

V tujini obstaja kar nekaj uspešnih praks sobivanja starejših. V zborniku še posebej izpostavljamo t. i. bremenski eksperiment, kjer je nekdanji župan Bremna ustanovil takšno neformalno bivalno skupnost starejših. Na idejo je prišel, ko je bil v srednjih letih, njegovi otroci pa so zapuščali dom. Z ženo sta razmišljala, kako začeti novo življenjsko obdobje v drugačni, njima primerni sredini. O tem sta začela skupaj razmišljati s prijatelji iz iste generacije, ki so se srečevali s podobnimi izzivi. V Bremnu so našli zapuščeno vilo iz 1928 na dobri lokaciji, jo kupili in predelali za nov način življenja. Danes živi v tej hiši še s tremi partnerskimi pari.

Zakaj takšnih stanovanjskih skupin ni pri nas? Kaj je glavna ovira, da jih ne uvedemo?

Ena izmed glavnih preprek je med ljudmi zakoreninjeno prepričanje, da je institucionalna domska oskrba edina oz. najboljša možnost preživljanja starosti. Dosedanjae politika na področju oskrbe starejših tovrstnih oblik še ni prepoznala kot mogoče alternative obstoječim bivanjskim oblikam, prav tako pa je z njimi premalo seznanjena splošna javnost.

Ne smemo pa pozabiti pregovorne slovenske navezanosti na lastne nepremičnine, s tem so povezani nepripravljenost na selitev, strah pred neznanim in pričakovanje potomcev, da bodo po smrti staršev nepremičnino podedovali, kar povzroča nezmožnost polnega razpolaganja starejših z lastno nepremičnino.

Kljub temu pa je treba opozoriti na dejstvo, da prihajajo nove, drugačne generacije starejših, generacije, ki so aktivno živele leto '68 in ki iščejo nove rešitve bivanja v starosti; te pa so nemalokrat diametralno nasprotje življenju v domu za starejše. Upamo, da bodo te nove generacije tvorile dovolj veliko kritično maso, ki bo sposobna sama poiskati svojemu življenjskemu slogu ustrezne bivanjske rešitve v starosti, med katere zaradi svojih značilnosti nedvomno sodijo tudi stanovanjske skupine starejših, hkrati pa bodo sposobne vplivati na uresničevanje enega izmed ciljev nacionalnega programa socialnega varstva usmeritve 2013–2020 – tj. spremeniti razmerja med uporabniki t. i. skupnostnih oblik socialnega varstva (med katere spadajo tudi stanovanjske skupnosti starejših) in uporabniki institucionalnih oblik socialnega varstva v prid prvih.