Na sliki: od leve proti desni: Maks Starc, Nežka But, Mira Kordiš, Lizika Vardijan, Ana  Pavlin in Agna Škof. Foto: Bojana Lekše
Na sliki: od leve proti desni: Maks Starc, Nežka But, Mira Kordiš, Lizika Vardijan, Ana Pavlin in Agna Škof. Foto: Bojana Lekše
Kurentovanje na Ptuju je eden glavnih pustnih dogodkov pri nas. Foto: BoBo

Tudi za pustne šege in navade je značilno, da so se skozi čas razvijale, spreminjale, nadgrajevale in tudi propadale. Včasih je bilo dogajanje spontano, v zadnjih desetletjih pa je več organiziranih pustovanj in prireditev s sprevodi, plesi, nastopi, tekmovanji, tako na podeželju kot v mestih. Kot v svojem refereatu navaja etnolog Janez Bogataj, je bilo organizirana pustovanja zaslediti že v 19. stoletju, pravi razmah pa je sledil v 20. stoletju.

Pustne šege in liki se skozi čas spreminjajo
Nekateri pustni liki se skozi čas razvijajo, vendar se še vedno trudijo ohranjati in predstaviti preteklost, to so kurenti, škoromati, kostanjeviška šelma, laufarji idr. Skratka, pustne šege in navade so se spreminjale in se še bodo. Inovativnost je odvisna od obdobja, družbe in geografskega okolja. Poleg tega se danes pustni liki uporabljajo za promocijske namene, parade, karnevalske sprevode, se pokažejo na folklornih festivalih, ko skupine uprizarjajo primere pustne dediščine, skratka, to so priložnosti, ko se pustne šege in navade predstavijo izven pustnega časa.

Nekateri pustni liki se danes predstavijo tudi med letom
Zagotovo so se skozi leta spremenili materiali, iz katerih so narejene maske. Na primer za masko kurenta naročijo posebno volno iz Bosne, kje ovce gojijo ravno za ta namen. Medtem ko so škoromati, laufarji značilni predvsem za lokalne kraje, so kurenti nakazali nadlokalne težnje, navaja Jurij Fikfak v svoji razpravi. Kurenta tako ne boste srečali več samo na Ptuju, ampak tudi drugod po Sloveniji, v zadnjih letih pa jih pogosto vidimo tudi na različnih tekmah, kjer se predstavijo gledalcem doma in po svetu.

Sogovorniki iz Novega mesta in okolice so nam povedali, kako so oni doživljali pust v otroških in mladostniških letih, nekateri pa se radi za dobro voljo našemijo še danes. Ugotavljajo, da danes otroci ne poznajo več pravega pomena pusta in maskiranja. Včasih so hodili namreč naokrog zato, da so s petjem in plesom odganjali zimo, medtem ko večina otrok danes tega sploh ne ve. Večina se jih našemi s tem namenom, da kaj dobijo, in vsi niti niso zadovoljni s sladkarijami, ampak želijo le denar, včasih pa je bilo v ospredju predvsem druženje in povezovanje.

Krofe so otroci včasih z veseljem vzeli
Maks Starc se spominja, da so se kot otroci šemili in hodili od hiše do hiše tudi iz tega razloga, da so dobili kakšno dobroto, ki je doma niso imeli. Kljub temu da so uživali, za njih to ni bil najbolj vesel dogodek. Običajno so zapeli in zaplesali ter za nagrado dobili kakšen krof ali klobaso v dar. »Po preselitvi v mesto sva se šemila s sinom, ki je bil enkrat psiček. Naokrog sva hodila tudi z ženo, ona je bila po navadi kakšna ciganka, jaz pa gospod s klobukom in palico.« Tudi na pustni torek zvečer sta se z ženo odpravila k sosedom in jih prav nasmejala. Nadel si je klobuk, očala in brke ter zaigral bolnega možakarja, ki rabi pomoč.

Ljudje so delali maske doma
Pri Nežki But, ki je živela v mestu, je bila pa že kar navada, da si je takrat oče vzel čas in otroke našemil. "Včasih je bila to tudi kakšna stara zavesa, iz katere se je potem kaj sešilo. Eno leto, takrat sem bila stara morda kakšnih deset let, me je oblekel v Sneguljčico. Šivilja je sešila obleko, ki je bila ravno takšna kot iz pravljice o Sneguljčici. Zgornji del je bil moder, krilo pa temnordeče barve. Ovratnik je naredil sam iz kartona, tako da je stal pokonci, šivilja ga je samo še oblekla. Takrat sem imela še dolge lase, ki mi jih je očetova sodelavka nakodrala z železnimi navijalkami. Mlajši brat Martin je bil pa kraljevič. Njemu je naredil lesen meč, pa menda tudi ščit, klobuk in škornje. To so bili bata škornji (dežni škornji), ki jih je zavihal tako, da je beli del gledal naprej, in so bili videti prav imenitni."

Rajali so v nekdanjem Narodnem domu JNA
Maškarada je bila organizirana v novomeškem narodnem domu (nekdanji Narodni dom JNA v Novem mestu), kjer se je plesalo, medtem ko je vojaški orkester poskrbel za glasbo, da so se otroci lahko zabavali. Nežka pove, da je bil zelo priljubljen ples Rašplja. Na teh dogodkih je bil po navadi tudi fotograf in tisti, ki so želeli, so se lahko slikali. "Eno leto sem bila pa metuljček. Imela sem eno lepo kapico in svetlečo broško, oče pa mi je dal delat tudi krilo, vedno je poskrbel, da je bilo vse v stilu. Tisto leto, ko je bil brat Indijanec, je hodil po kmetih, da je dobil kurja peresa, iz katerih je naredil pravo perjanico«, se svojih otroških pustovanj spominja Nežka.

Ples je bil tudi za tiste, ki niso bili maškare, čeprav je bilo veliko otrok oblečenih. Po navadi so mame ali kakšne šivilje vse naredile doma, saj takrat ni bilo možno nič kupiti. Ob klepetu spomini kar vrejo na dan. Maksa je mama našemila tudi v baletko, tako da mu je iz krep papirja naredila obleko in lasuljo, nato si je oblekel še bele žabe in ker je bil bolj majhne postave, so vsi mislili, da je dekle, oblečeno v balerino. Soplesalec je bil pa brat in skupaj sta se odpravila v narodni dom v Novo mesto na ples. Vse je bilo zelo dobro organizirano, bilo je veliko ljudi in tudi tekmovanje za najbolje našemljeno maškaro, kjer sem dobil prvo nagrado. "Glede na to, da sem res izgledal kot dekle, me je moral brat braniti pred fanti, zato sva jo ob prvi priložnosti popihala z nagrado domov."

Po navadi so se ustavili pri znancih
Povsod se pa niso šemili, še posebej, če je bila bolj stroga vzgoja, kot pri Miri Kordiš, saj starši niso dovolili, da bi hodila naokrog po hišah. Tudi Nežka doda, da so sicer hodili po hišah, vendar so obiskali samo znane ljudi, ki so potem ugotavljali, iz katere družine prihajajo. "Doma so nam rekli, da moramo biti tiho, in smo bili. Potem ko smo pa zapeli, so pa nekateri ugotovili, od kod smo in kdo je kdo. Spomnim se, da so bile takrat ulice blatne, ker je bil po navadi ob tem času sneg, dež in plundra. In pri eni hiši nas je gospodinja kljub temu povabila v hišo, ne glede na to, da je vedela, da ji bomo vse umazali. Takrat sem že morala tudi sama ribati tla in sem vedela, kako to zgleda, vendar je vztrajala, da smo šli v kuhinjo, kjer smo zapeli in zaplesali. Nato nam je dala krof, ki smo ga med potjo do druge hiše že pojedli," se svojih pustovanj spominja Nežka.

Takrat so otroci dobivali krofe ali flancate, tisto pač, kar je imela gospodinja doma. Tudi Lizika Vardijan, ki prihaja s Koroške, se ni šemila in hodila naokrog. Se pa spomni, da so se otroci malo namazali in oblekli kakšen narobe obrnjen suknjič. V spominu ji je ostala skupina iz Mošenika, ki je pripravila pravo predstavo, da so 'babo' žagali. Odpravili so se peš v Črno in v povorki je bilo vse sorodstvo, jokajoči in gospod z žago. V bližini je bila res žaga, kjer so v neko napravo vrgli staro žensko in ven je pritekla mlada.

Nekateri niso ugotovili, da gre za pustno šemo
"Včasih so bili krofi samo za pustni torek ali morda za kakšno posebno priložnost, danes jih imamo na voljo celo leto", pove Ana Pavlin, ki prihaja iz Ljubnega v Savinjski dolini. Pri 15 letih pa se je preselila v Novo mesto, kjer je hodila v srednjo šolo. "S prijateljico sva se tudi šemili in v tem sem res uživala. Tudi pri nas je bil sprevod, ko so staro 'babo' vrgli v mlin, ven je prišla pa mlada, kar je bilo še posebej zanimivo za otroke. Tudi tu v Novem mestu smo hodili v maškare. Medtem ko so si otroci vse, kar so dobili, na koncu razdelili, tako krofe, bombone kot denar. Enkrat smo se dobili na Trški Gori, ko sem se našemila v medicinsko sestro. Imela sem lasuljo s svetlimi lasmi in če se ne motim, še aparat za merjenje pritiska. Enkrat sem bila tudi fina gospa z lepim kostimom in črnimi lasmi." Spominja se tudi prigode, ko se je prijatelj napravil v škofa, kostum pa si je sposodil v enem izmed ljubljanskih gledališč. Ko se je dobre volje vračal s pustovanja, so ga ustavili policaji in mislili, da je pravi škof, zato so ga menda spustili.

Na pustni torek so se jedli krofi, svinjska rebrca in krompirjeva solata
Agna Škof, ki prihaja z Gorenjske, je odraščala s še osmimi brati in sestrami, tako da so imeli kar družinski pust, in so tudi šli malo po ulici. Doma so imeli krofe in flancate ter špehovko oziroma ocvirkovo potico. Otroška igrivost je še vedno ostala: še danes se z možem rada našemita. Sicer so se pa na pustni torek po navadi jedla suha svinjska rebrca in krompirjeva solata. Včasih so maškare izkoristili tudi zato, da so šli na kakšno poroko, na katero niso bili povabljeni.