In ni se nam treba soočati z junaki Zolajevega romana V kipečem loncu (v izvirniku Pot - Bouille ali po angleško: Piping Hot!), ki tako prefinjeno opisuje radosti in pregrehe stanovalcev tovrstnih zgradb.

Ob prijetnem, skoraj pomladanskem sprehodu po Ljubljani ali kakem drugem slovenskem mestu, in z malo pisateljske domišljije vse to lahko podoživimo kar doma.

Tudi naše kraje je namreč konec devetnajstega stoletja zajel val moderne arhitekture in še dandanes lahko najdemo trdno stoječe bisere tedanje dobe. Kdo jih je zasnoval, kdo postavil in kdo je stanoval v njih, pa je že skoraj povsem pozabljeno.

V Ljubljani, na Tavčarjevi ulici pa trinadstropna palača, s hišno številko 4, nad vhodnimi vrati jasno izpričuje svojega prvotnega lastnika. Mozaično oblikovani napis ALOJZIJ VODNIK 1903, ki ga je - pri dveh, treh črkah – rahlo že najedel čas, ne pušča dvoma: hiša je pripadala enemu najuspešnejših slovenskih podjetnikov tedanje dobe.

V šentviški župniji pri Ljubljani
Ko so poleti 1843 v Ljubljani začele izhajati Novice, je bil med njihovimi prvimi naročniki in dopisniki tudi šentviški župnik Blaž Potočnik, sicer znan tudi kot nabožni pesnik in hkrati tudi sodelavec posvetnega zbornika Krajnska čbelica. Potočnik je za Novice takoj napisal nekaj pesmi in poučnih člankov. Med temi zadnjimi je bil tudi sestavek Cerkve na Slovenskem koder hvali domačega, šentviškega, podobarja Matevža Tomca. Ta si je v Šentvidu uredil sodobno delavnico, ki je zaposlovala veliko umetnikov, pozneje tudi znanega Janeza Šubica iz Poljanske doline in slikarja Janeza Wolfa, Potočnik pa mu je kot svetovalec in posrednik pridobil mnogo cerkvenih naročil.

Šentvid je tako po zaslugi teh dveh mož po vsej slovenski deželi zaslovel kot podobarski kraj.

Nekaj let zatem pa je Potočnik tudi na drugem koncu župnije našel sposobne sodelavce, ki so bili deležni njegovih vsestranskih priporočil. V šentviški podružnici sv. Antona, ki domuje pod hribom Toško čelo, natančneje v vasi Glinica, se je namreč razvila vrsta sposobnih kamnosekov. K temu poklicu jim je pripomogla že narava, ki je tamkaj bogata s kakovostnimi kamninami. Od tod tudi krajevna imena, kot sta denimo Glinica ali Kamna Gorica, kjer so si domačini omislili kamnolome in apnenice za svoje gradbene potrebe.

Pri Vodnikovih
Lovrenc Vodnik iz Podutika, ene izmed vasi šentviške podružnice sv. Antona, je bil leta 1843, ko je Potočnik hvalil Matevža Tomca, star komaj pet let. Rojen je bil namreč 10. avgusta 1838 pri hiši številka 25, kjer se je po domače reklo pri Vodniku. Doma so imeli tudi gostilno, ki je pozneje dobila ime Pri mojstru.

V tistem času v Šentvidu še ni bilo redne ljudske šole, temveč le nedeljski popoldanski pouk v župnišču ali kaplaniji. Nadarjenemu Lovrencu pa to ni bilo kaj dosti mar in pozneje se je izučil za kamnoseka. Obrt je odprl kar v domači hiši, leta 1860 pa še v Ljubljani. Tedaj je namreč tamkaj že tekla južna železnica in za prevoz težkih kamnitih izdelkov na naročnikove naslove je bilo najugodneje, če se je posluževal kar te poti. Treba je bilo odpremiti vrsto kamnitih plošč, poleg tega pa še nagrobnike, oltarne ali obhajilne mize in druge kamnoseške proizvode. Njegova delavnica je bila zato prav blizu ljubljanskega kolodvora, v nekdanji Blatni vasi, ki se je tedaj že preimenovala v Kolodvorsko ulico.

Lovrenc Vodnik se je tudi oženil, in sicer z domačinko Marijo (Mico) Kunovarjevo. V zakonu se jima je rodilo več otrok, sinov in hčera, vendar so nekateri umrli že v otroštvu ali mladosti.

V dobrih dvajsetih letih je kamnosek Lovrenc Vodnik skupaj s podobarjem Matevžem Tomcem opremil mnogo slovenskih cerkva. Oba sta veliko delovala tudi v domači, šentviški župniji, tako tudi leta 1885, ko je ta nameravala praznovati 800-letnico prve znane omembe v pisnih virih. Žal pa nobeden izmed njiju ni dočakal tega slavja. Oba sta namreč umrla spomladi tistega leta. Poslovila sta se meseca maja v razmahu treh dni drug od drugega.

Obrt se nadaljuje
Lovrenc Vodnik je bil ob svoji smrti star šele sedeminštirideset let, njegov najstarejši sin Alojzij (sicer rojen 5. marca 1868) pa jih je tedaj imel komaj sedemnajst. Njegov naslednji brat po starosti, Albert, pa je bil še tri leta mlajši. Oba sta se pri očetu učila za kamnoseško obrt. In oba sta v tem poklicu po predpisani učni dobi sklenila vztrajati. Po nekakšnem dogovoru naj bi Alojz prevzel delavnico v Ljubljani, Albert pa na njunem rodnem domu v Podutiku.

Načrt je uspel in tako so nekaj let pozneje (6. marca 1891) bralci katoliškega tednika Zgodnja Danica lahko prebrali zanimivo sporočilo: "G. Alojzij Vodnik, kamnosek, naznanja občinstvu, da je s prvim sušcem (1. marcem, op. avtorja) prevzel že 20 let poslujočo delavnico v Ljubljani in delavnico na Glinicah pri Dravljah. Izdeluje vsaktera cerkvena dela; oltarje, tabernakeljne, prižnice, obhajilne mize, kropilne kamne, cerkvene tlake, grobne spominke itd."

Vztrajnost se obrestuje
Alojzij Vodnik se je dobro lotil svoje kamnoseške obrti. Pri triindvajsetih je bil že samostojen podjetnik, čeprav šele začetnik. K bodoči uspešni življenjski poti mu je manjkala še družica in tudi v tem pogledu je kmalu našel rešitev: že po nekaj letih se je oženil z Ivanko Pogačnikovo. Žal pa zakon ni bil rodoviten, saj nista imela otrok.

V poslovnem oziru pa je Vodnik dosegal uspeh za uspehom. Že takoj je začel sodelovati pri opremi tedanje nove stavbe deželnega gledališča (zdajšnja SNG Opera in balet), ki je bila potem slovesno odprta septembra 1892. Pozneje pa se je še dodatno izpopolnjeval v svoji stroki.

Leta 1895 je Ljubljano stresel močan potres in dodobra razmajal stare bivanjske in gospodarske zgradbe. Od tedanjih več kot tisoč hiš jih le okrog dvesto ni potrebovalo popravil. Sicer pa so sledile novogradnje, prezidave in dozidave, ki so zahtevale tudi kamnoseška dela.

Vse to je Vodniku prinašalo denar, mnogo denarja, in lahko si je privoščil tudi nove investicije – denimo mogočno trinadstropno palačo na tedanji Sodnijski ulici.

Na razvalinah stare bolnišnice
Ob glavnem ljubljanskem križišču, ki predstavlja sečišče dveh cest, ene, ki pripelje iz gorenjske, in druge iz štajerske smeri, je nekoč stala gostilna Figovec. Vzporedno z njo je pozneje zrasel še hotel Evropa. Imela sta hišni številki Ceste Marije Terezije. Nasproti obema pa je kraljevala ljubljanska mestna bolnišnica, ki je spadala že na Dunajsko cesto.
Staro bolnišnično poslopje je imelo dokaj pestro zgodovino. Obširna stavba, ki jo je na koncu krasila manjša cerkvica, je v 18. stoletju služila kot samostan bosonogih avguštincev. Ko je leta 1784 cesar Jožef II. menihe pregnal iz njihovih udobnih bivališč, je obenem izdal tudi dekret, da se poslopje uredi v splošno civilno bolnišnico. In tako se je tudi zgodilo.

V stavbi je bila poslej nameščena tudi mestna mrtvašnica in tjakaj so denimo 5. julija 1835 pripeljali truplo Matije Čopa, ki je tega dne utonil v Savi pri Tomačevem. Tamkaj se je torej odigralo tragično srečanje pesnika Prešerna s svojim mrtvim prijateljem, kateri ga je še nekaj ur poprej vabil na skupno kopanje v reki Savi.

Mestna bolnišnica na Dunajski cesti, nasproti Figovca in Emone, pa je bila v nasprotju s tema dvema stavbama, ki nista utrpeli hujših poškodb, ob potresu leta 1895 močno načeta in razrahljana. Ni kazalo drugega, kot da se podre. In to so Ljubljančani tudi storili. Tamkaj je poslej zeval prazen prostor, ki je segal vse do bližnjega parka.

Rojeva se nova Ljubljana
Ljubljana si je od potresa kmalu opomogla, k čemur je največ pripomogla tudi pomoč iz raznih krajev avstro-ogrske monarhije. Od skupno 1.373 hiš je bilo 159 porušenih ali naknadno podrtih zaradi poškodb.

Leta 1896 (25. maja) so mestni očetje sestavili nov stavbni red. Izdelali pa so tudi nov regulacijski načrt Ljubljane, ki ga je deželna vlada potrdila 19. avgusta 1897. Potem pa je sledilo dolgotrajno gradbeno delo, ki je že do leta 1907 prineslo zavidljive rezultate.

Potresnega leta 1895 je bilo postavljenih le pet novih hiš, leto pozneje pa še deset. Po odobritvi regulacijskega načrta se je število novogradenj bistveno povečalo. Leta 1897 so jih postavili 52, leta 1898 pa 48. Naslednje leto je število zraslo na 68 in nato leta 1900 padlo na 29 novih stavb. Ob začetku stoletja jih je bilo še manj - le 18, in tudi leta 1902 le še 12. Nato se je leta 1903 število povečalo na 22. V letih 1904, 1905, 1906 in 1907 pa je bilo stanje sledeče: 42, 32, 23 in 31 novih hiš. V desetih letih se je Ljubljana povečala za 392 novih, večinoma v secesijskem slogu zgrajenih hiš. Le pri 182 hišah ni bilo treba gradbenih posegov, sicer pa je bilo 594 stavb temeljito protipotresno predelanih, 279 pa dodatno okrepljenih z raznimi prizidki.

Tudi na mestu, kjer je stala nekdanja bolnišnica, je tako že v nekaj letih zrasla vrsta modernih stavb v slogu dunajske secesije. Skupek novogradenj, ki predstavlja svojevrsten pravokotnik, je objel štiri ulice: Dunajsko in z njo vzporedno Cigaletovo, obrnjeno proti parku, ter stranski; levo Dalmatinovo in desno Sodno, ki je bila pozneje imenovana po pisatelju Tavčarju.

Ob pročelju nekdanje bolnišnice ob Dunajski cesti sta se za gradnjo novih palač odločila župan Ivan Hribar in Kmetska posojilnica.

Hribarjeva hiša pa je ob svojem desnem koncu mejila še na ulico, ki je vodila pravokotno navzdol proti Kolodvorski ulici. Spotoma se je srečala tudi s povsem novo ulico, ki je od frančiškanske cerkve vodila proti južnemu kolodvoru. Ta ulica je dobila ime po slavistu Miklošiču, tisti, ki je vodila od Hribarjeve hiše navzdol, pa so leta 1898 določili ime: Sodnijska oziroma Sodna ulica. Ob bližnjem parku je namreč v tistem času zraslo novo poslopje ljubljanskega sodišča, ki je bilo tedaj ena najmodernejših stavb v mestu.

Pročelje Hribarjeve hiše, ki je mejilo na to novo imenovano ulico, je dobilo številko: Sodnijska ulica 2.

Nekoliko dlje pa se je ob parku blizu sodišča za novogradnjo odločil tudi ljubljanski trgovec Franc Čuden, ki je uspešno vodil trgovino na Prešernovi (danes Čopovi) ulici. Med Hribarjevo in Čudnovo hišo pa je tedaj še zevala praznina. In prav tjakaj je svoj pogled usmeril kamnoseški mojster in podjetnik Alojzij Vodnik, ki je sicer imel svoje domovanje in delavnico nedaleč stran - na Kolodvorski ulici št. 32.

Leto naložb
Alojzij Vodnik se je spomladi 1902 odločil za dvoje gradbenih naložb. Na svoji parceli v Kolodvorski ulici je nameraval predelati hlev in ga spremeniti v stanovanjsko poslopje. Na novi, Sodni ulici pa si je omislil veliko trinadstropno palačo, ki naj bi bila namenjena oddajanju stanovanj.

S prošnjo za izdajo gradbenega dovoljenja se je 7. aprila obrnil na ljubljanski magistrat: "Veleslavni mestni magistrat ljubljanski,
Podpisani namerava zgraditi na svoji parceli v Sodnijski ulici novo trinadstropno hišo po priloženih obrisih. Da zadobim za vse to stavbeno dovoljenje, prosim: Veleslavni mestni magistrat ljubljanski odredi v najkrajšem času potrebni komisijanski ogled na licu mesta."

Deset dni za tem je bil že odrejen ogled parcele. Ob tem sta bila prisotna oba mejaša – trgovec Franc Čuden in župan Ivan Hribar.

Ljubljanska občina je pod županom Ivanom Hribarjem delovala kar se da urejeno in 9. maja, torej že po dobrem mesecu dni (da, da, drugačni časi) je imel Vodnik dovoljenje za gradnjo svoje palače že v žepu. Dobil je tudi že tablico s hišno številko - Sodnijska ulica 4. Morda pa se je župan Hribar tako hitro potrudil tudi zato, ker je bil sam Vodnikov sosed.

Gradnja velike palače
Vodnikovo hišo na Sodnijski ulici je gradila ugledna tvrdka z italijansko-nemškim poreklom, namreč Faleschini & Schuppler, ki se je odlikovala že po številnih uspešnih gradnjah. Malo prej je denimo preuredila župnijsko cerkev v bližnjem Šentvidu.

Izkazali pa so se tudi pri Vodnikovi novogradnji. Prišlo je le do manjših popravkov načrta. Vodnik je namreč sprva tudi v pritličju predvidel stanovanja, spomladi 1903 pa se je odločil za prodajalne, po dve na vsaki strani vhodnih vrat.

Hiša ima lepo secesijsko pročelje, ki je sestavljeno iz rdeče opeke in primerno okrašeno v secesijskem slogu. Nad vrati je napis, ki izpričuje ime lastnika in leto gradnje.

V pritličju so bile nameščene prodajalne, stanovanjem pa so bila namenjena tri nadstropja. Na podstrešju stanovanj ni bilo. Stavba pa je bila tudi podkletena.

Na dvorišči strani pa sta bila na začetku še dva dvoriščna trakta, namenjena stanovanjem, vsak na enem koncu stavbe. Na dvorišču, ki je bilo tudi tlakovano, pa je bila vzidana tudi greznica.

Stavba je bila priključena na mestni vodovod. Vsako stanovanje pa je bilo samostojno ogrevano. Komisijski pregled je poleti 1903 odločil, da morajo biti peči nameščene tudi v sobah za služabnike.

Od znamenitih Zolajevskih "literarnih" hiš se je Vodnikova palača na Sodnijski ulici v Ljubljani morda ločila le po tem, da je imela za vse prebivalce eno samo - skupno - stopnišče, v Parizu pa so take stavbe morale imeti dve stopnišči - eno za gospodo, drugo pa za služabnike.

Stavba na Sodnijski ulici št. 4 je bila dograjena 10. julija 1903, večinsko uporabno dovoljenje s pridržkom pa je dobila 31. avgusta in potem po odpravi nekaterih pomanjkljivosti dokončno še 7. septembra 1903. Zdaj je lahko sprejela nove stanovalce in najemnike pritličnih prodajaln.

Še malo po Sodnijski oz. Sodni ulici
Prva skupina hiš, ki so se od Dunajske vrstile v dveh smereh (Dalmatinovi in Sodni) navzdol proti Kolodvorski, je torej zavzemala prostor nekdanjega diskalceatskega samostana oziroma iz njega preurejene bolnišnice. To so bili Hribarjeva, Vodnikova in Čudnova hiša. Vodnikova novogradnja je dobila številko 4, Hribarjeva je imela dvojko, Čudnova pa šestico.

Na drugi strani Sodne ulice pa so se vrstile številke ena, tri, pet in sedem. Lastnik enojke je bil Anton Deghenghi. Njegova hiša je prav tako kot Hribarjeva s pročeljem stala obrnjena k Dunajski cesti. Bila je znana po tem, da je nekaj časa služila kot prvi ljubljanski kinematograf. Lastnik trojke je bil Babič Jernej. Na petici je gospodovala Josipina Kos. V pritličju te hiše je delovala največja ljubljanska prodajalna gramofonskih plošč Alojzija Rasbergerja.

Sodna sedmica je z enim krakom mejila na Cigaletovo ulico, ki je tekla mimo sodišča in ob robu mestnega parka, imenovanega Sodnijski trg, pač po bližnji stavbi ljubljanskega sodišča, ki je imelo številko devet.

Vzporedno s Cigaletovo ulico je ob robu parka tekla Miklošičeva ulica. Od križišča s Sodno ulico pa je navzdol proti Kolodvorski ulici stalo še nekaj zanimivih hiš. Stavba na Miklošičevi je s svojim desnim krakom dobila hišno številko Sodna 8. Lastnika sta bila Josip in Štefan Pogačnik. Do leta 1902 ji je sledil prazen prostor, nakar je tega leta stavbeni podjetnik Filip Supančič, nekako vzporedno v z Alojzijem Vodnikom, ljubljanski magistrat prosil za izgradnjo dvonadstropne palače. Po prvotnem načrtu naj bi ta bila brez balkonov. Potem pa se je načrt spremenil in predvidel je le po en balkon v vsakem nadstropju. Na koncu pa je ostalo pri enem balkonu na celotnem pročelju, ki se dobro drži še danes.

Naprej od te hiše, ki je dobila številko 10, je bila na zemljišču Zscheschkovih dedičev pozneje zgrajena še ena palača, ki je dobila številko dvanajst. Njena lastnica je bila Julijana Stare. Na koncu ulice, že s pročeljem proti Kolodvorski, pa je stal hotel Štrukelj (do nedavnega imenovan Turist), ki pa je imel številko te ulice.

Filip Supančič je bil v Ljubljani prvi stavbenik slovenskega rodu. Že leta 1883 je postavil ljubljansko učiteljišče na Resljevi cesti potem pa nizal uspeh za uspehom – Narodni dom, palačo Kmetske posojilnice, Narodno tiskarno, Mestno hranilnico, Državno obrtno šolo (zdaj gimnazijo Antona Aškerca) in še kaj.

Na drugi strani Sodne ulice pa so v tem spodnjem delu od Miklošičeve proti Kolodvorski tekle številke Sodnijska 11, 13 in 15. Njihovi lastniki so bili Marija Bahovec, fotograf Avgust Berthold in književnik dr. Lovro Požar.

Od vseh teh stavb pa so bile županu Hribarju očitno najbolj pri srcu stavbe, kjer je imel tudi svojo hišo, saj jih je še posebej omenil med naprednimi gradnjami v obdobju 1897–1907. Takole piše v svojem političnem listu Slovenija: "Ob novonastalih cestah in ulicah je zlasti omeniti skupino modernih trinadstropnih hiš med Sodnijskimi, Cigaletovimi, Dalmatinovimi ulicami ter Dunajsko cesto."

Spremembe
Sodna ulica je obdržala svoje ime do leta 1923. Takrat so jo preimenovali v Tavčarjevo. Sprva naj bi se imenovala Trockijeva ulica, a je prevladal naš znani literat. Nič čudnega: Ivan Tavčar, slovenski odvetnik in pisatelj, je bil namreč od leta 1912 pa vse do svoje smrti 19. februarja 1923 tudi ljubljanski župan.

Preimenovanje v Tavčarjevo pa je bilo edina novost v skoraj petdesetih letih te ulice. Po drugi svetovni vojni je na koncu, ob sečišču s Kolodvorsko (ki pa so jo leta 1957 preimenovali v Ulico Moša Pijadejevo) dobila novo stavbo: hišo RTV Ljubljana, ki še zdaj, ko tam domuje le še Radio Slovenija, nosi številko Tavčarjeva 17.

Alojzij Vodnik nadaljuje svoje delo
Ugoden denarni položaj, ki mu ga je omogočala kamnoseška obrt, pa Alojzija Vodnika ni spremenil v odurnega mogotca, ki bi skrbel le za lastne koristi. Ravno nasprotno. Živo se je zanimal za življenje svojega naroda. Ker je imel denarja dovolj, ne preseneča, če se je najprej uveljavil v bančnih krogih. Sprva se je držal katoliške Kmetske posojilnice, potem pa, čeprav ni bil privrženec liberalne stranke, nadaljeval svoja prizadevanja v Ljubljanski kreditni banki, kamor je leta 1906 vložil večje število delnic.

Palača na Sodni ulici mu je prinašala redne prispevke od najemnine stanovanj in trgovin. Izpopolnjeval pa je tudi svojo kamnoseško delavnico. Njegove izdelke so tedaj cenili tudi na Dunaju in v Zagrebu.

Leta 1907 je postavil kamniti oltar sv. Antona v istoimenski cerkvi na Glinici, pod katero je spadala njegova rodna domačija.

Posebno pozornost pa je vzbudil njegov kamniti oltar sv. Frančiška v ljubljanski župnijski frančiškanski cerkvi Marijinega oznanjenja. Katoliški leposlovni list Dom in svet je tedaj zapisal: "Načrt je naredil višji stavbni svetnik, pl. Vancaš, kamnoseško delo je prevzel g. Alojzij Vodnik, ki se je vestno držal načrta, uporabil predpisani material in z izredno natančnostjo izvršil celo delo …"

Tik pred prvo svetovno vojno se je Vodnik v oglasih že lahko pohvalil: "Alojzij Vodnik, stavbenik in kamnoseški mojster v Ljubljani pri južnem kolodvoru ima vedno okrog 300 spomenikov v poljubni izberi na zalogi. - Vsakovrstne plošče za pohištvo. - Spričevala in pohvale o izdelanih marmornatih oltarjih, prižnic, obhajilnih mizah so na razpolago. - Lastni kamenolomi in apnenica; vsakih 14 dni žgano apno. - Brušenje granita in sijenita z bencinovim motorjem. - Poštena postrežba - razpošilja se delo na vse strani. - Obrisi na razpolago."

Med obema vojnama
Alojzij Vodnik je srečno prestal razmere prve svetovne vojne in potem neutrudno posloval dalje. Njegovo premoženje pa se je še povečalo.

Povečala pa se je tudi ponudba v njegovi domači delavnici. Ta je zdaj izdelovala nagrobne spomenike, grobnice, mavzoleje, marmornate plošče vseh barv, luksuzne izdelke in dekoracije, kipe in portrete, izdelane po fotografiji, ter na splošno vsa kamnoseška cerkvena in stavbna dela.

Leta 1922 so v Ljubljani ustanovili Pokrajinsko zadrugo klesarskih mojstrov in Vodnik je postal njen načelnik.

Šest let pozneje je Alojzij Vodnik dopolnil šestdesetletnico svoje starosti. Ravno v tistem času je med slovenskimi izobraženci tekla zahteva po ustanovitvi Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V ta namen so vzpostavili poseben fond, ki je zbiral denarna sredstva. In prav temu je Vodnik ob svojem življenjskem jubileju namenil 100.000 dinarjev. Enako vsoto pa je nakazal tudi skladu Narodne galerije, ki ga je od tedaj štela za svojega dobrotnika. S svojim darom ji je omogočil preureditev prostorov v tedanjem Narodnem domu.

Obema donacijama pa je Vodnik dodal še osebno pripombo: "Treba je, da Slovenci iz lastne moči in edino s svojimi sredstvi postavimo tudi vrhova svoji kulturi."

O tem njegovem darilu je bilo v javnosti mnogo govora in Ilustrirani Slovenec je zapisal: "To plemenito dejanje zasluži tem večjega priznanja, ker je uprav neverjetno kako redki so pri nas meceni. Belgrajska univeza, akademija in razni drugi srbski kulturni in dobrodelni zavodi imajo milijonske ustanove, ki so jim jih volili razni bogati posamezniki, dočim je zadnja leta živel pri nas že marsikateri milijonar, ki ga je narod obsipal s častmi in, ki je zbral svoje bogastvo na naši zemlji, a ni zapustil za naše vsenarodne potrebe niti beliča."

Leto pozneje (1929) je izbruhnila velika svetovna gospodarska in denarna kriza. Tudi Ljubljanski kreditni banki, kjer je bil Alojzij Vodnik član upravnega sveta, ni kazalo najbolje. Vendar jo je prav Vodnik s spretnimi potezami rešil najhujšega.

O tem njegovem dejanju so pozneje zapisali: "Njegove bogate izkušnje, njegovo temeljito poznavanje slovenskih razmer ter njegova preudarnost so bistveno omogočili, da je Ljubljanska kreditna banka dosegla tako lep napredek in da je naša najstarejša banka tudi bila med prvimi, ki so premagali težave krize."

Sedemdesetletnik
Alojzij Vodnik je tudi po končani gospodarski krizi še vedno vodil svoje podjetje in se udejstvoval v javnem življenju svojega naroda. Leta 1932 je postal tudi predsednik upravnega sveta Ljubljanske kreditne banke.

Bil pa je tudi upravni svetnik podjetij Združene papirnice Vevče, Goričane, Medvode, dalje banke Slavija, član upravnega sveta družbe Motvoz in platno iz Grosuplja. Nadalje je bil član načelstva Gradbenega podjetja G. Tönniesovi nasledniki, član društva za krščansko umetnost ter član vodstva zadruge Vajeniški dom. Pri Katoliškem društvu rokodelskih pomočnikov v Ljubljani je vodil in podpiral društvo za varstvo vajencev. Bil je tudi dolgoletni član Sokola.

Po svojem prepričanju je bil katoliško usmerjen, a je torej kljub temu sodeloval tudi pri liberalnih organizacijah in društvih.

Ob vsem tem delu in prizadevanjih je 5. marca 1938 dočakal tudi svojo sedemdesetletnico. Bil je še čil in zdrav in na vrhu svojih moči. Tudi žena Ivanka, s katero je v zakonu živel že 44 let, mu je bila še vedno v oporo. Škoda je le, da ni imel otrok, katerim bi prepustil svojo obrt, palačo na Tavčarjevi in velika sredstva na bančnih računih.

Prijatelji so v časopisu ocenili njegovo uspešnost: "Pri mnogih velikih stanovanjih na Dunaju, Beogradu, Zagrebu in drugih mestih je sodelovalo njegovo podjetje in vedno je to sodelovanje znova dvignilo sloves o solidnosti slovenskih izdelkov."

Tega leta je bil v pripravi tudi že Spominski zbornik Slovenije, ki je opisal vse pridobitve Slovencev v tedanji Dravski banovini. O Vodnikovem podjetju so zapisali: "Tvrdka, ki ima svoj sedež in velike delavnice v Kolodvorski ulici je bila ustanovljena l. 1860. Tehnično je obrat opremljen z vsemi sodobnimi stroji za obdelovanje naravnega kamna, marmorja, granita in ostalega gradbenega materiala. Izvršuje vsa kamnoseška, pokopališka dela, nagrobne spomenike, plošče, napise, svetilke, renovacije starih spomenikov, dalje razna cerkvena dela, okna portale, stebrišča, stopnišča in oltarje. Njeni javni in nagrobni spomeniki krase skoro vsako slovensko pokopališče; velika cerkvena dela, zlasti oltarje, je izvedla tvrdka že tudi izven meja Slovenije v Zagrebu, Beogradu in drugod. Ponos podjetja so njena luksuzna stavbna notranja in zunanja kamnoseška dela. Tako je izvršila v zadnjih letih vsa notranja dela v palači zbornice TOI, zunanja dela na palačah Pokojninskega zavoda in Vzajemne zavarovalnice. Pravkar izvršuje vprav monumentalna dela pri novi palači zavarovalne banke Slavije: Vsa ta dela so podjetju v ponos. Ponosni pa smo nanjo lahko vsi Slovenci, ker z njimi javno izpričujemo vsemu svetu bogato tvorno sposobnost našega slovenskega podjetnika in delavca."

Bolezen in smrt
Veliko delo Vodnikovega podjetja pa od tedaj ni trajalo več dolgo. Na novoletni dan, v nedeljo, 1. januarja 1939, se je čili sedemdesetletnik Alojzij Vodnik s prijatelji, tako kot že skoraj vsako nedeljo v tem času, podal na Šmarno goro. Izlet je zopet minil v veselem razpoloženju. Vendar pa je že v sredo začutil bolečine. Nastopila je pljučnica, ki ga je ugonobila v pičlih štirih dneh. Umrl je v noči z nedelje, 8. januarja, na ponedeljek, 9. januarja 1939.

Njegov pogreb izpred hiše na Kolodvorski ulici št. 32 na pokopališče pri sv. Križu je bil manifestacija narodnega življenja. Udeležili so se ga ljubljanski župan dr. Adlešič ter predstavniki gospodarskih, finančnih in kulturnih krogov. Od slednjih so očividci še posebej poudarili slikarja Sašo Šantla, doktorja Franceta Lukmana, oba iz Narodne galerije, ter pesnika in upravnika Narodnega gledališča, Otona Župančiča. Med duhovniki, ki so pokopavali uglednega mojstra pa je bil tudi pisatelj Fran Saleški Finžgar. V zadnje slovo so mu zapeli združeni ljubljanski pevski zbori.

Denar v dobrodelne namene pa so tedaj, namesto venca na grob, darovali tudi stanovalci Vodnikove hiše na Tavčarjevi št. 4.

Izguba za slovensko gospodarstvo
Obvestila po tedanjih dnevnikih, kot so bili Slovenec, Slovenski narod, Jutro in Trgovski list, kjer sta na eni strani izšli le po dve ogromni osmrtnici za pokojnim mojstrom, so bralcem dale vedeti, da se je poslovil pomemben mož, z velikimi zaslugami za gospodarstvo in bančništvo na Slovenskem.

Trgovski list je med drugim zapisal: "Alojzij Vodnik je bil znan po svoji solidnosti in zato je pomenilo njegovo ime cel program. Zato je imelo njegovo ime najboljši sloves in je že samo njegovo ime vzbujalo zaupanje. Alojzij Vodnik je bil eden najodličnejših reprezentantov našega gospodarskega življenja in zato pomeni njegova smrt težko izgubo za slovensko gospodarstvo."

O njegovi osebnosti pa je pisal Koledar družbe sv. Mohorja, ki pravi: "Bil je zelo vesten in pošten gospodar ter nenavadno marljiv, na minuto točen in si prav nikoli ni privoščil počitka. Za svoje delavce in uslužbence je skrbel kakor oče za družino ... Kakor bo v njegovih umetninah živelo njegovo ime, tako si je zapustil tudi neizbrisen spomin kot velik dobrotnik vseh, ki so potrebovali pomoči. Neštetim, ki so se oglasili pri njem, je pomagal v stiskah ..."

Dnevnik Jutro pa je poudaril: "Kljub uglednemu položaju in zelo ugodnemu socialnemu stanju je bil pokojni zase vedno skromen. Imel pa je odprto srce in oko za strokovne organizacije ter za mestni socialni odsek. Prežet z zdravim smislom za lepo in dobro je bil vnet prijatelj naše umetnosti."

Po vzponu propad dejavnosti
Ker Alojzij Vodnik ni imel potomcev, je njegovo kamnoseško delavnico prevzel nečak Alojzij Jankovič. Vendar pa ta ni dolgo užival poslovnih sadov svojega predhodnika. Po drugi svetovni vojni je bilo namreč vse Vodnikovo premoženje podržavljeno. Pozneje pa so bile porušene tudi njegove stavbe na Kolodvorski ulici.

Vsega pa novi oblastniki le niso mogli izničiti. Hiša na Tavčarjevi, nekdanji Sodni ulici s številko 4, namreč še vedno neokrnjena kraljuje na svojem starem mestu. Za okni te prekrasne palače pa tudi še vedno teče življenje in prinaša vsakodnevne vesele ali žalostne zgodbe, kakor jih je prinašalo tedaj, ko je bil njen lastnik še kamnoseški mojster Alojzij Vodnik.