V noči s 24. na 25. oktober 1917 po starem koledarju (ali od 7. na 8. november po novem) so oboroženi delavci z vojaki pod vodstvom boljševikov zrušili začasno vlado.  Najbolj markanten voditelj revolucije je bil prav Vladimir Iljič Lenin. Kljub resnim pomislekom mnogih boljševikov je Lenin vztrajal, da je oblast treba prevzeti z revolucijo. Foto: Wikipedia
V noči s 24. na 25. oktober 1917 po starem koledarju (ali od 7. na 8. november po novem) so oboroženi delavci z vojaki pod vodstvom boljševikov zrušili začasno vlado. Najbolj markanten voditelj revolucije je bil prav Vladimir Iljič Lenin. Kljub resnim pomislekom mnogih boljševikov je Lenin vztrajal, da je oblast treba prevzeti z revolucijo. Foto: Wikipedia
Država in revolucija in drugi spisi iz leta 1917
Besedilo Države in revolucije in drugih spisov iz leta 1917 je bilo treba jezikovno posodobiti, saj je bila zadnja izdaja iz leta 1972 tako rekoč ponatis prevoda, ki je nastal kmalu po drugi svetovni vojni. Foto: Studia humanitatis

Za prevod tega dela Vladimirja Iljiča Lenina je poskrbel Lev Centrih, za izdajo pa so se po besedah Jožeta Vogrinca, ki je tudi avtor spremne študije, odločili, ker letos zaznamujemo 100. obletnico oktobrske revolucije in ker je ta v precejšnjem delu javne zavesti pokopana. Za Državo in revolucijo pa so se po njegovih besedah odločili tudi zato, ker gre za delo, ki je nastalo v letu revolucije in na katerega se Lenin sklicuje pri razumevanju tega, kaj mora nova država narediti. V pojasnitev konteksta, v katerem je Država in revolucija nastala, so ji dodali še tri spise.

Zakaj je Lenin razumel stvari, kot jih je razumel
Vogrinc je na predstavitvi knjige povedal še, da je oktobrska revolucija v precejšnjem delu javne zavesti pokopana kot nekaj, za kar je dokončno jasno, kako se je zgodilo in kar spada v preteklost. Vendar je Vogrinc drugačnega mnenja. Dodal je, da sta sicer glede tega, kako razumeti Lenina, dve težavi. Eno je v svoji spremni besedi z naslovom O diktaturi proletariata včeraj in danes obdelal Centrih, sam pa se je osredotočil na težave pri branju Lenina kot teoretika. Ključne težave pri tem so v Leninovi vnaprejšnji redukciji na nekaj in pa v tem, da se, tudi če se bere s stališča marksistične tradicije, bere s stališča, glede česa vsega Lenin ni imel prav, manj se ga pa bere s stališča, zakaj je razumel stvari, kot jih je razumel, in zakaj jih je bral, kot jih je bral.

Pojem revolucije v sodobnem kontekstu
Vendar pa, tudi če Lenin ni imel prav v ničemer bistvenem in tudi če je bila revolucija poražena - vprašanje, ki na teoretski ravni ni rešeno -, ostaja vprašanje, kaj revolucija pomeni danes, ko so se svetovna nasprotja kapitalizma silovito zaostrila v primerjavi z Leninovim časom. Po Centrihovih besedah so izbrali dela, ki so značilna za različne Leninove dejavnosti; Lenin ni bil samo voditelj revolucionarne stranke, ampak tudi marksistični teoretik, publicist in na koncu svojega življenja državnik. Izbrana dela sledijo njegovi poti. Knjigo tako uvede Leninov spis O nalogah proletariata v sedanji revoluciji, sledi Država in revolucija, na koncu sta poročili o miru in o zemlji.

Besedilo je bilo treba jezikovno posodobiti, saj je bila zadnja izdaja iz leta 1972 tako rekoč ponatis prevoda, ki je nastal kmalu po drugi svetovni vojni. Prav tako je bilo treba posodobiti marksistične reference, za to Leninovo delo so namreč značilni obsežni citati del Karla Marxa in Friedricha Engelsa. Kadar Lenin citira nemške reference, pa je ponekod sam poskrbel prevode iz nemščine.

Opombe kot samostojen, peti spis
Po prevajalčevih besedah so opombe poglavje zase, ki jih pojmuje za peti spis. Kot je povedal, je za podlago prevoda vzel peto sovjetsko izdajo Leninovih del v 55 zvezkih. Teh opomb je zelo veliko, pojasnjujejo pa dogodke, o katerih govori Lenin. Kot je poudaril, se nam sicer ob nekritičnem branju zdijo anahronistične. Sam se je odločil, da jih ohranijo zato, da je to neka dodana vrednost tega zbornika, ki prikazuje, kako so v postalinski dobi poskušali interpretirati zgodovino ruske revolucije. Vendar se je Centrih odločil, da dobesedno prevede vse opombe, ki so jih uredniki te izdaje uporabljali na začetku 60. let.