Ivana Kobilca, Avtoportret, (med 1893 in 1895), olje, platno, 57 x 43 cm, zasebna last. Foto: Narodna galerija
Ivana Kobilca, Avtoportret, (med 1893 in 1895), olje, platno, 57 x 43 cm, zasebna last. Foto: Narodna galerija

Slikanje je vendar nekaj lepega ...

Ivana Kobilca
Ivana Kobilca, Kofetarica, 1888, olje, platno, 100 x 70 cm, last: dr. Peter Hribar, Cerknica.
Ivana Kobilca, Kofetarica, 1888, olje, platno, 100 x 70 cm, last: dr. Peter Hribar, Cerknica. Foto: Narodna galerija
Ivana Kobilca, Poletje, (1889–1890), olje, platno, 180 x 142 cm, Narodna galerija.
Ivana Kobilca, Poletje, (1889–1890), olje, platno, 180 x 142 cm, Narodna galerija. Foto: Narodna galerija
Ivana Kobilca, Cinije v zeleni vazi, (1914), olje, platno, 55,4 x 45,2 cm, zasebna last.
Ivana Kobilca, Cinije v zeleni vazi, (1914), olje, platno, 55,4 x 45,2 cm, zasebna last. Foto: Narodna galerija

Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno sonca. Ni mi žal.

Ivana Kobilca tri leta pred smrtjo
Ivana Kobilca, Študija za sliko Vedeževalka, (1893), olje, platno, 103,5 x 85,2 cm, zasebna last.
Ivana Kobilca, Študija za sliko Vedeževalka, (1893), olje, platno, 103,5 x 85,2 cm, zasebna last. Foto: Narodna galerija

Temperamentna slikarka, tiha mala Kranjica, ki je znala biti tako krasno pijana in je, kadar je bila razdražena, pokazala zobe kot karpatska volkulja, se je iz Francije vrnila kot eterično bitje.

Rosa Pfäffinger o Ivani Kobilci
Ivana Kobilca, Portret starega šibarja, (1885-1886), olje, platno, 28,5 x 20,8 cm, Narodna galerija
Ivana Kobilca, Portret starega šibarja, (1885-1886), olje, platno, 28,5 x 20,8 cm, Narodna galerija Foto: Narodna galerija
Velika razstava slik Ivane Kobilce v Narodni galeriji

Njen opus predstavljajo z veliko razstavo, katere osrednji zvezdi bosta gotovo Poletje in Kofetarica, vendar tokrat velja biti bolj pozoren na tista manj znana dela, ki so v zasebnih rokah in zato le redko na ogled javnosti.

Danes je poznanih približno 350 del Ivane Kobilce, na razstavi, ki jo nocoj odpirajo v Narodni galeriji, jih bo na ogled okoli 140 različnih žanrov in obdobij. Priprave na obsežno postavitev so prinesle tudi vrsto novih spoznanj o tej pomembni slovenski slikarki, ki je večino časa živela in ustvarjala v evropskih prestolnicah.

Popisali so nove lastnike njenih slik, natančneje dokumentirali berlinsko in sarajevsko obdobje njenega ustvarjanja, na umetninah in okvirjih so izvedli potrebne konservatorsko-restavratorske posege in pregledali številne dokumente.

Še nepoznana Kobilčina dela
Ker se je Ivana Kobilca posvečala predvsem zasebnim naročilom in so danes njena dela raztresena po številnih lokacijah, so se v galeriji obrnili na lastnike njenih del, tudi z željo, da jim pomagajo sestaviti popolnejši seznam njenih slik. Pojavilo se je precej novih del, pravi direktorica galerije Barbara Jaki, predvsem pa so prišli do podatkov o novih lastnikih del, ki so bila evidentirana že v preteklosti. Kot največjo novost je predstavila dve umetničini deli, ki si jih za razstavo izposojajo iz Nemčije.

Ne dvakrat, ampak trikrat na Salonu
Katalog bo postavitev pospremil sicer šele septembra, v njem pa bodo dokumentirana vsa znana umetničina dela. Osrednje besedilo podpisuje Jure Mikuž, tudi soavtor razstave. Pri pripravi je prišel do marsikaterega novega spoznanja o umetnici, marsikaj v sedanjem vedenju o njej pa spreminjajo tudi pisma domačim, ki jih je Ivana Kobilca pisala vse življenje in do katerih so prišli šele v zadnjem času. Novo je denimo prav razkritje, da je Kobilca ni le dvakrat, ampak trikrat razstavljala na pariškem Salonu.

Nazadnje pred skoraj 40 leti
Ob dobro poznanih umetninah, kot sta Kofetarica in Poletje, ki spadata tudi med najbolj priljubljene slike v galerijski stalni zbirki, bodo razstavili več umetnin, ki jih javnost ne pozna. Za obsežno predstavitev ene izmed ključnih predstavnic slovenskega realizma so se v letu, ko zaznamujejo 100 let Narodne galerije, odločili, ker sta njeni sliki Poletje in Kofetarica daleč najbolj priljubljeni sliki v galeriji in ker je bila zadnja razstava umetničinih del leta 1979. Kot pravi Barbara Jaki, se je z umetnico sicer ukvarjalo že več umetnostnih zgodovinarjev, ker pa gre za avtorico, ki je na eni strani izjemno zanimiva in na drugi slabo raziskana, vedno ostaja prostor za nova iskanja.

Ivana Kobilca je bila odločna ženska, ki je vedela, kaj hoče. Rodila se je leta 1861 v Ljubljani očetu obrtniku in materi najemodajalki, ki sta jo vzgojila v meščanko. Poleg šole pri uršulinkah je obiskovala pouk francoščine in italijanščine. Da bo postala slikarka, pa se je odločila pri šestnajstih letih. Najprej se je v Ljubljani učila pri Idi Künl, nato pa pri devetnajstih odšla na Dunaj. Po nekajmesečnem bivanju v mestu, kjer je kopirala stare mojstre, je jeseni 1881 odšla v München, ki je bil tedaj središče nemške in svetovne umetnosti.

Ko ženske niso smele obiskovati državnih akademij
V Münchnu je obiskovala zasebno slikarsko šolo za ženske, ki jo je vodil Alois Erdtelt, in tečaj anatomskega risanja pri kiparju Christophu Rothu. Risanje golega človeškega telesa je bilo namreč zaradi tedanje morale ženskam prepovedane in to je bil tudi glavni razlog, zakaj niso smele obiskovati državnih akademij.

V središču svetovne umetnosti
Marca 1891 se je Kobilca preselila v Pariz in se še istega leta uspešno predstavila na Salonu ter bila imenovana za pridruženo članico leta poprej ustanovljenega Salona du Champ-de-Mars. V francoski prestolnici se je zaljubila v spletkarskega dansko-nemškega slikarja in trgovca z umetninami Willyja Gretorja, ki je ljubimkal tudi z drugimi ženskami in Kobilci strl srce. Zbežala je, a možnost ustvarjanja v središču svetovne umetnosti jo je povlekla nazaj v Pariz. Tam je živela v bohemski stanovanjski komuni, ki jo je zasnoval Gretor in v kateri sta živeli tudi Maria Slavona in Rosa Pfäffinger, s katerima se je družila že v Münchnu.

Tiha mala Kranjica, ki je znala pokazati zobe kot karpatska volkulja
Rosa Pfäffinger
jo je v avtobiografskem poročilu z naslovom Pariški bohemi pod imenom Wera Slowenk opisala kot "temperamentno slikarko, tiho malo Kranjico, ki je znala biti tako krasno pijana in je, kadar je bila razdražena, pokazala zobe kot karpatska volkulja".

"Preprog pa že ne bom stepala, saj bo šel ves renome"
V francoski in tedaj še vedno umetniški prestolnici sveta je Kobilca prevzela skrb za vodenje gospodinjstva. Po besedah Michela Mohorja iz Narodne galerije je bila izjemno varčna in je "znala vsak goldinar trikrat obrniti". Pariz pa je bil tudi mesto, kjer sta bila zelo pomembna zunanji videz in drža. Slikarka je za oboje izjemno skrbela vse življenje. Čeprav je znala postoriti marsikaj, tudi pospravljati in šivati, nekaterih stvari preprosto ni hotela početi. Tako je pozneje v enem izmed pisem iz Berlina zapisala, da preprog pa že ne bo sama nosila na dvorišče in jih stepala, saj "bo šel ves renome".

Služila je predvsem s portretiranjem, naročnike pa spoznavala na razstavah in izbranih zabavah. Leta 1892 je znova razstavljala na Salonu in poleti slikala v Barbizonu, znamenitem gozdu, kamor so se s svojimi skicirkami in stojali podajali številni francoski in tuji umetniki, ki so ustvarjali na prostem. Ko je komuna v skupnem stanovanju razpadla zaradi Gretorjevega zapravljanja dediščine Rose Pfäffinger, se je spomladi 1893 vrnila v Ljubljano, kjer je ostala do selitve v Sarajevo leta 1897.

Ustvarjanje enotne bošnjaške zavesti
V Sarajevu se je Kobilca vključila v družbo nemških in avstrijskih slikarjev, s katerimi je soustvarjala revijo Nada in enciklopedijo o avstro-ogrski monarhiji. Po zasedbi Bosne in Hercegovine leta 1878 je poskušala Avstro-Ogrska deželo modernizirati in ustvariti enotno bošnjaško zavest. V enciklopediji je objavljenih nekaj Kobilčinih ilustracij, denimo prizor Muslimansko nevesto zagrnejo v tančico ali Obisk pri muslimanski otročnici. Kot ženska je imela Kobilca vstop v intimne družinske prostore, ki ga moški umetniki niso imeli.

V Bosni je ostala osem let, kar si je lahko privoščila tudi zaradi obsežnih in odmevnih naročil. Nato pa se je predvsem zaradi odhoda sarajevskih prijateljev, slabšega gospodarskega stanja in tekme za vedno redkejša naročila in učence vrnila v Ljubljano. Že naslednje leto je odšla v Berlin, kjer je po materini smrti nameravala začeti na novo. V Berlinu je slikala predvsem portrete, vendar je kljub krogu znancev, ki si jih je pridobila, imela manj naročil, kot je pričakovala.

Zaradi začetka prve svetovne vojne je jeseni 1914 odšla domov. Ustalila se je v rodnem mestu in v zasebnosti ateljeja slikala predvsem cvetlična tihožitja. Umrla je v Ljubljani leta 1926.

"Videla sem svet in življenje ... Ni mi žal"
Ivana Kobilca je preizkusila vse, kar je bilo mogoče: od nietzschejanskega bohemstva do vegetarjanstva in sabljanja. Ko jo je nekaj let pred smrtjo obiskal umetnostni zgodovinar Stanko Vurnik, je svojo zgodbo sklenila takole: "Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno sonca. Ni mi žal."

Ob ključnih umetninah sodobnikov
Umetnost obdobja, v katerem je ustvarjala, na razstavi zastopajo tudi najbolj znana dela drugih slovenskih realistov, med drugim Pred lovom Jurija Šubica, dela Jožefa Petkovška in Ferda Vesela. Postavitev bo v Novem krilu Narodne galerije na ogled do 10. februarja 2019.

Slikanje je vendar nekaj lepega ...

Ivana Kobilca

Vse sem hotela videti na svetu in pogledati za vsako zaveso, vedno me je gnalo naprej. In danes mi ni žal. Videla sem svet in življenje; bilo je lepo in polno sonca. Ni mi žal.

Ivana Kobilca tri leta pred smrtjo

Temperamentna slikarka, tiha mala Kranjica, ki je znala biti tako krasno pijana in je, kadar je bila razdražena, pokazala zobe kot karpatska volkulja, se je iz Francije vrnila kot eterično bitje.

Rosa Pfäffinger o Ivani Kobilci
Velika razstava slik Ivane Kobilce v Narodni galeriji